Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (10.976-11.000)


  1.      izgoréti  -ím dov., izgôrel (ẹ́ í) 1. prenehati goreti: sveča je izgorela; pren., ekspr. bes v njem je izgorel ∙ ekspr. izgoreti od hrepenenja izčrpati se, oslabeti; ekspr. kar izgorela bi od sramu zelo me je sram // pesn. prenehati žareti: zarja je izgorela / sonce je izgorelo za gorami 2. ekspr., v zvezi z v, za izčrpati se zaradi velike prizadevnosti, vneme: izgorela je za svoje otroke; izgorel je za revolucijo; izgorel je v dobroti izgôrel tudi izgorèl in izgorél -éla -o: izgorel ogenj; izgorele oči; prim. zgoreti ♪
  2.      izgorevalen  gl. zgorevalen ♪
  3.      izgorévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od izgorevati: izgorevanje stenja / izgorevanje za družino; izgorevanje v delu ♪
  4.      izgorévati  -am nedov. (ẹ́) 1. približevati se koncu gorenja: luč počasi izgoreva; mladost izgoreva kakor sveča; pren., ekspr. zadnje moči mu izgorevajo ∙ ekspr. izgorevati od hrepenenja izčrpavati se, slabeti 2. ekspr., v zvezi z v, za izčrpavati se zaradi velike prizadevnosti, vneme: izgorevati za domovino, svobodo; izgorevati v delu, skrbi za družino; prim. zgorevati ♪
  5.      izgorína  -e ž (í) kar ostane po gorenju: bencinske, plinske izgorine; izgorina smodnika ♪
  6.      izgotávljati  -am tudi zgotávljati -am nedov. (á) raba peša izdelovati, dokončevati: izgotavljati obleko ♪
  7.      izgotovítev  tudi zgotovítev -tve ž (ȋ) glagolnik od izgotoviti: izgotovitev obleke ♪
  8.      izgotovíti  -ím in zgotovíti -ím dov., izgotóvil in zgotóvil (ȋ í) raba peša izdelati, dokončati: izgotoviti čoln, obleko izgotovljèn in zgotovljèn -êna -o: čevlji so že izgotovljeni; izgotovljena povest, risba ♪
  9.      izgovárjanje  -a s (ȃ) glagolnik od izgovarjati: izgovarjanje besed / vse njegovo izgovarjanje ni nič pomagalo ♦ lingv. izgovarjanje samoglasnikov ♪
  10.      izgovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovarjati; to ime se težko izgovarja ♦ lingv. izgovarjati samoglasnike // izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: izgovarjati prisego; čarovnik je izgovarjal zarotitev 2. opravičevati koga tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok: izgovarjal je sina, da je bolan; zastonj se izgovarjaš / izgovarjati se na bolezen; rad, zmeraj se izgovarja na druge zvrača krivdo / star. roparjev ne bom izgovarjal zagovarjal, branil 3. zastar. govoriti, pripovedovati: izgovarjamo to, kar čutimo izgovárjati si zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotavljati si pravico do česa: izgovarjati si hrano, stanovanje pri izročanju posestva izgovarjáje: ponovil je, razločno izgovarjaje besede izgovarjajóč -a -e: izgovarjajoč te besede, je povesila oči; izgovarjajoč se, da mu ni dobro, je odšel ♪
  11.      izgovarjáva  -e ž (ȃ) oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi: jasna, nerazločna izgovarjava / po izgovarjavi se mu pozna, da je tujec ♦ lingv. izgovarjava končnega soglasnika; tehnika izgovarjave ♪
  12.      izgóvor  -a m (ọ̑) 1. opravičilo, pri katerem se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok: iskati, izmisliti si izgovor; najti primeren izgovor za popivanje; pog. vedno ima kak izgovor se izgovarja; ekspr. jalov, prazen izgovor; ekspr. sita je že njegovih večnih izgovorov / z izgovorom, da se ne počuti dobro, je odšel ∙ preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo 2. oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi: jasen, razločen izgovor / zaznamovati izgovor / napisati besedo po izgovoru ♦ lingv. cerebralni izgovor; knjižni izgovor; izgovor širokih samoglasnikov ♪
  13.      izgóvoren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na izgovor: izgovorne značilnosti ♦ lingv. izgovorne in pisne dvojnice ♪
  14.      izgovoríti  -ím dov., izgovóril; nam. izgovôrit in izgovorít (ȋ í) 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovoriti; to ime je težko izgovoriti; izgovoriti skozi nos ♦ lingv. izgovoriti samoglasnik 2. knjiž. reči, povedati: izgovoril je nekaj navadnih fraz; naravnost izgovoriti svojo misel; ekspr. še besede ne izgovori, že jo zmerjaš / dovoli, da izgovorim do konca // star. prenehati govoriti: ko je izgovoril, so mu vsi ploskali 3. zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotoviti (si) pravico do česa: oče mu je izgovoril pol posestva; izgovoriti si preužitek, stanovanje / izgovoriti si dopust 4. opravičiti koga tako, da se navadno ne navede pravi, resnični vzrok: izgovorila je hčer pred gosti; izgovoriti se na dež; pri teti se je izgovoril, da ne utegne priti izgovoríti se nav. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima: prišla je k nam, da se izgovori, olajša; izgovorila sta se o vsem, kar ju je težilo izgovorívši zastar.: to izgovorivši, odide iz sobe izgovorjèn -êna -o: izgovorjeni delež; izgovorjena misel; s pridihom izgovorjen glas ♪
  15.      izgovorjáva  -e ž (ȃ) izgovarjava: nerazločna izgovorjava ♪
  16.      izgovorljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da izgovoriti: težko izgovorljiva beseda; to ime je lahko izgovorljivo ♪
  17.      izgovorljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost izgovorljivega: izgovorljivost besede ♪
  18.      izgozdíti  -ím in izgózditi -im dov., izgózdil (ȋ í; ọ̄) redko izbiti, spraviti iz česa: izgozditi klin ♪
  19.      izgrádba  -e ž (ȃ) glagolnik od izgraditi: obnova in izgradba domovine ♪
  20.      izgradítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izgraditi: izgraditev naselja, prometnih zvez / izgraditev socializma / izgraditev nove države / izgraditev porušene domovine ♪
  21.      izgradíti  -ím dov., izgrádil (ȋ í) publ. 1. z gradnjo, grajenjem dati čemu dokončno podobo, obliko: izgraditi naselje po načrtu; to turistično območje bo treba še izgraditi dokončati; pren. čimprej izgraditi socializem // z gradnjo gospodarskih in drugih objektov doseči višjo stopnjo razvitosti: izgraditi državo / ljudje so z lastnim delom izgradili porušeno domovino obnovili 2. povzročiti pozitiven razvoj osebnosti, zlasti v političnem pogledu: politično izgraditi ljudi; ti ljudje so se izgradili v skupnem boju izgrajèn -êna -o: izgrajen gospodarski sistem; izgrajena osebnost; biti politično izgrajen; prim. zgraditi ♪
  22.      izgrádnja  -e ž (ā) 1. glagolnik od izgraditi: izgradnja naselja še ni končana; cena zemljišč se je z izgradnjo železnice povečala / izgradnja industrije 2. publ. graditev: izgradnja stanovanj zdaj hitreje poteka / hotel je v izgradnji se gradi / izgradnja demokratičnih odnosov; socialistična izgradnja vasi ♪
  23.      izgrajenost  gl. zgrajenost ♪
  24.      izgrajevánje  -a s (ȃ) glagolnik od izgrajevati: izgrajevanje miru v svetu; izgrajevanje socialističnih odnosov; izgrajevanje sistemov za delitev dohodka / posvetiti vso skrb strokovnemu izgrajevanju ♦ biol. izgrajevanje in razgrajevanje beljakovin; prim. zgrajevanje ♪
  25.      izgrajeváti  -újem nedov. (á ȗ) publ. 1. z gradnjo, grajenjem dajati čemu dokončno podobo, obliko: stavbo te dni izgrajujejo; pren. izgrajevati metodo dela; izgrajevati socializem // z gradnjo gospodarskih in drugih objektov dosegati višjo stopnjo razvitosti: obnavljati in izgrajevati deželo 2. povzročati pozitiven razvoj osebnosti, zlasti v političnem pogledu: izgrajevati mladino; politično se izgrajevati / izgrajevati ljudi v resnične predstavnike delovnega ljudstva / izgrajevati komunistično zavest; prim. zgrajevati ♪

   10.851 10.876 10.901 10.926 10.951 10.976 11.001 11.026 11.051 11.076  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA