Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

2 (10.926-10.950)



  1.      izenačeváti  -újem tudi zenačeváti -újem nedov.) 1. delati kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izenačevati delovne razmere; zunanji in notranji pritisk se izenačujeta / izenačevati vse proizvajalce // po določeni značilnosti, lastnosti imeti kako stvar za enako z drugo; enačiti: izenačevati živali s človekom 2. šah., šport. dosegati enak položaj, enako število točk, zadetkov kot nasprotnik: naše moštvo je pogosto izenačevalo / izenačevati razliko v golih izenačujóč tudi zenačujóč -a -e: izenačujoči vplivi okolice; izenačujoča prizadevanja
  2.      izenačítev  tudi zenačítev -tve ž () glagolnik od izenačiti: izenačitev kulturnih razmer / pesnikova želja po izenačitvi z naravo / izbojevati izenačitev ljudi pred zakonom
  3.      izenáčiti  -im tudi zenáčiti -im dov.) 1. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izenačiti oblike; izenačiti notranji pritisk z zunanjim; izenačiti kulturne razmere; gospodarsko, politično izenačiti / izenačiti zasebni interes z interesi družbe; izenačiti se s kom pri delu ♦ jur. izenačiti ljudi pred zakonom dati vsem ljudem ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost enake pravice in dolžnosti 2. šah., šport. doseči enak položaj, enako število točk, zadetkov kot nasprotnik: v drugem polčasu so gostje izenačili / izenačiti razliko v golih / izenačiti rekord, rezultat izenáčen tudi zenáčen -a -o: igralca sta se v izenačeni poziciji odločila za remi; tekmovalna ekipa je izenačena; življenjska raven prebivalstva je tam precej izenačena
  4.      izfantazirati  gl. sfantazirati
  5.      izgánjanje  -a s () glagolnik od izganjati: izganjanje in zapiranje ljudi / izganjanje hudiča
  6.      izgánjati  -am nedov. () večkrat prisiliti, prisiljevati koga, da odide iz česa: izganjati pijane ljudi iz gostilne / izganjati živino iz hleva / ekspr. okupatorji so začeli zapirati in izganjati prebivalstvo / ekspr. izganjati v taborišča ∙ bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; ekspr. izganjati otroku trmo s strogim ravnanjem si prizadevati, da pri njem preneha obstajati trmarel. izganjati hudiča z molitvenimi obrazci odvračati njegov vpliv
  7.      izgarati  ipd. gl. zgarati ipd.
  8.      izgáziti  -im dov., izgázila in izgazíla; izgážen tudi izgázen (á ) knjiž. s težavo priti iz česa mehkega, udirajočega se: komaj je izgazil iz močvirja; prim. zgaziti
  9.      izgín  -a m () raba narašča izginitev, izginjenje: nenaden izgin tega človeka jih je presenetil / izgin naroda
  10.      izginévanje  in zginévanje -a s (ẹ́) glagolnik od izginevati: izginevanje rdečih tonov s slike / izginevanje privatne lastnine
  11.      izginévati  -am in zginévati -am nedov. (ẹ́) izginjati: nekatere barve na sliki že izginevajo / potok izgineva med skalovje / stari običaji izginevajo / napetost polagoma izgineva
  12.      izginítev  -tve ž () glagolnik od izginiti: fantovo izginitev so si ljudje različno razlagali; nenadna, skrivnostna izginitev / izginitev vzrokov za spor / izginitev zavarovanih stvari
  13.      izgíniti  -em in zgíniti -em dov.) 1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postati neviden, neopazen: nekatere barve na sliki so izginile; madež še ni čisto izginil / voda s poplavljenega področja je izginila / znaki bolezni so izginili / pastirske koče so izginile pod snegom // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati neviden: letalo izgine v daljavi, za oblaki; izginiti v množici, med drevjem / ekspr. gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči / ekspr. izginila sta v vežo (hitro) vstopila; sonce je izginilo za goro je zašlo / pot je izginila v grmovju 2. prenehati biti, obstajati: napetost je kmalu izginila; nesoglasja med njimi so izginila / razlike v gledanju so izginile / ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji bodo kmalu izginili / jadrnice so izginile iz pomorskega prometa 3. nav. ekspr. zapustiti prostor, kraj, navadno naskrivaj: fant se je sprl in izginil; izginil je iz hiše, ne da bi ga kdo opazil; izginiti brez besede, sledu; izginiti kot duh, kot kafra; izginil je, kot bi se bil v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano / izginiti z doma / kot ukaz: izgini; da mi pri priči izgineš 4. nav. 3. os., evfem. biti ukraden, vzet: iz trgovine je izginila velika količina blaga; v zadnjem času je izginilo več avtomobilov / kam je izginil moj svinčnik kdo ga je vzel; kam sem ga založil 5. zastar. miniti, preteči: medtem je izginilo nekaj dni ● ekspr. vsa kri mu je izginila z obraza prebledel je; ekspr. meso je kar izginilo v njihovih želodcih hlastno, v hipu so ga pojedli; ekspr. omagal je in izginil pod vodo se je potopil, utonil; prim. izginul
  14.      izgínjanje  in zgínjanje -a s (í) glagolnik od izginjati: izginjanje barv / izginjanje jadrnic iz pomorskega prometa / izginjanje nasprotij
  15.      izgínjati  -am in zgínjati -am nedov. (í) 1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postajati manj viden, manj opazen: barve bledijo in izginjajo / voda s poplavljenega področja izginja / ekspr. tla kar izginjajo pod nesnago // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati manj viden: letalo izginja za oblaki / cesta izginja v megli 2. približevati se koncu obstajanja: napetost, strah polagoma izginja / razlike v gledanju izginjajo // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: stare besede izginjajo; nekateri običaji izginjajo 3. nav. ekspr. zapuščati prostor, kraj, navadno naskrivaj: za cele dneve je izginjal 4. nav. 3. os., evfem. biti večkrat ukraden, vzet: opazili so, da izginja les iz skladišča izginjajóč in zginjajóč -a -e: izginjajoči običaji
  16.      izgínjenje  tudi zgínjenje -a s () glagolnik od izginiti: nenadno izginjenje soseda / izginjenje paleolitskega človeka
  17.      izginljív  tudi zginljív -a -o prid. ( í) 1. knjiž. ki (rad) izgine: izginljiva barva 2. zastar. zelo majhen, neznaten: korist je v primeri s škodo izginljiva
  18.      izginótje  tudi zginótje -a s (ọ̑) knjiž. izginitev, izginjenje: prijateljevo izginotje ga je pretreslo; nenadno, skrivnostno izginotje / izginotje letala / vprašanje obstoja ali izginotja naroda
  19.      izginúl  tudi zginúl -a -o [u] prid. ( ú) knjiž. ki je izginil: izginulega sina še iščejo / izginule živalske vrste / evfem. izginule slike je galerija dobila nazaj ukradene, vzete; prim. izginiti
  20.      izgladítev  tudi zgladítev -tve ž () glagolnik od izgladiti: izgladitev površine / izgladitev nesporazuma, spora
  21.      izgláditi  -im in zgláditi -im dov., tudi izgladíla in zgladíla (á ) 1. narediti kaj gladko, ravno: izgladiti les, površino; izgladiti z brusom, steklenim papirjem / izgladiti gube; trde poteze na obrazu so se mu izgladile; pren. prijatelji so mu izgladili pot v tujino // slovnično, stilno izboljšati: članek bo potrebno še izgladiti 2. povzročiti, da prenehajo obstajati (družbene) neenakosti, različnosti: izgladiti nasprotja; izgladiti socialne razlike ● ekspr. izgladiti spor poravnati; redko avtomobil je izgladil, da se je kar bleščal očistil, zdrgnil izglájen in zglájen -a -o tudi izglajèn in zglajèn -êna -o: izglajen držaj ograje; bleščeče izglajen parket; izglajen slog; zdaj je nesoglasje izglajeno
  22.      izgladnèl  in izgladnél -éla -o [e] prid. ( ẹ́; ẹ̑ ẹ́) star. sestradan: izgladneli otroci
  23.      izgladováti  -újem dov.) knjiž. 1. izstradati, sestradati: ujetnike so izgladovali 2. izlačniti: hoja jih je izgladovala izgladován -a -o: mršavi in izgladovani konji
  24.      izglágolski  -a -o prid. (á) lingv. izpeljan iz glagola: izglagolski samostalnik
  25.      izglájenost  in izglajênost tudi zglájenost in zglajênost -i ž (; é) lastnost, značilnost izglajenega: izglajenost površine / popolna izglajenost stila

   10.801 10.826 10.851 10.876 10.901 10.926 10.951 10.976 11.001 11.026  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA