Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
2 (10.691-10.715) 
- izbirálka -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska, ki izbira: izbiralke so odbirale kamenje iz premoga ♪
- izbirálnik -a m (ȃ) 1. ptt priprava v avtomatski telefonski centrali, s katero se vzpostavi zveza med dvema aparatoma: okvara izbiralnika / linijski, vrtilni izbiralnik 2. agr. stroj za izbiranje semena: z izbiralnikom ločiti grašico od pšenice ♪
- izbíranje -a s (ȋ) glagolnik od izbirati: izbiranje blaga / izbiranje fižola / star. dati, imeti na izbiranje na izbiro ♪
- izbírati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. v večji količini, množini stvari iste vrste odločati se za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše: izbirati darilo; izbirati blago za obleko; dolgo, skrbno izbirati; izbirati po svojem okusu; izbirati in izbrati / izbirati besede za slavnostni govor; izbirati otroku ime; izbirati med dvema možnostma; učenci si izbirajo poklic ∙ v jezi ne izbira besed uporablja neprimerne, žaljive besede; ne izbira sredstev za dosego cilja pripravljen je storiti tudi kaj slabega, nepoštenega za dosego cilja; preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi ♦ ptt izbirati telefonsko številko vrteti številčnik na telefonskem aparatu, ustrezno zaželeni telefonski številki, zvezi 2. večjo količino stvari iste vrste ločevati po kakovosti; prebirati: izbirati fižol // odstranjevati slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: izbirati riž ♪
- izbírčen tudi zbírčen -čna -o prid., izbírčnejši tudi zbírčnejši (ȋ) ki ima zelo velike zahteve pri izbiri česa, zlasti jedi, pijače: izbirčen človek; otrok je razvajen in izbirčen / izbirčen v hrani / poslušalci so postali bolj izbirčni ∙ pog., ekspr. ti si pa res izbirčna Metka izbirčen človek, zlasti otrok ♪
- izbírčnež -a m (ȋ) ekspr. izbirčen človek: takemu izbirčnežu je težko ustreči ♪
- izbírčnica -e ž (ȋ) ekspr. izbirčna ženska: prava izbirčnica je ♪
- izbírčnost -i ž (ȋ) lastnost izbirčnega človeka: znana je njegova izbirčnost / odvaditi otroka izbirčnosti ♪
- izbírek -rka m (ȋ) kar ostane po izbiranju, navadno slabše kakovosti: ker je prišel prepozno, je dobil le izbirek; izbirek sadja ∙ preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi ♪
- izbíren -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izbor, izbiro: izbirni kriterij; izbirna možnost / izbirna komisija ◊ šah., šport. izbirni turnir; izbirno tekmovanje tekmovanje, na katerem se na podlagi rezultatov določijo tekmovalci za nadaljnje tekmovanje; šol. izbirni učni predmet obvezen učni predmet, osebno izbran iz dane skupine predmetov; izbirna šola neobvezna šola, za katero so potrebne določene sposobnosti ♪
- izbirljív -a -o prid. (ȋ í) redko izbirčen: izbirljiv otrok / izbirljiv v jedi ♪
- izbirljívec -vca m (ȋ) ekspr., redko izbirčen človek: takih izbirljivcev ne maramo ♪
- izbirljívka -e ž (ȋ) ekspr., redko izbirčna ženska: je velika izbirljivka ♪
- izbiseríti -ím in zbiseríti -ím dov. (ȋ í) knjiž. narediti kaj podobno biseru: sončni žarki so izbiserili roso na vrtnicah / pomagala mu je, da se je njegov sen izbiseril v resničnost ♪
- izbistriti ipd. gl. zbistriti ipd. ♪
- izbíti -bíjem dov., izbìl (í ȋ) 1. z udarjanjem spraviti kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbiti zagozdo; izbiti sekiro iz tnala // s silo, z močnim udarcem odstraniti: izbiti sodu dno; izbiti nož, orožje iz roke / pri padcu si je izbil dva zoba; s kamnom mu je izbil oko ∙ ekspr. klin se s klinom izbije najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti ♦ fiz. izbiti iz kovine elektrone 2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem doseči, da kdo ne misli več na kaj: te misli mu je treba kar izbiti; izbiti si kaj iz spomina; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo / zaradi revščine si je moral to izbiti iz glave se temu odpovedati // s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom
obstajati kaka negativna lastnost: lenobo mu bom že izbil; izbiti otroku trmo / z bičem je hotel izbiti živali upornost 3. publ. dobiti, pridobiti: izbiti čimveč dobička pri prodaji; če bo spreten, bo že izbil nekaj odškodnine; iz tega posestva bi se dal izbiti še kak milijon 4. publ., navadno s prislovnim določilom pojaviti se, izbruhniti: prva nesoglasja so že izbila; nezadovoljstvo je izbilo na dan; problem je izbil v vsej svoji ostrini izbít -a -o: izbiti elektroni; izbiti zobje; prim. zbiti ♪
- izblebetáti -ám in -éčem tudi zblebetáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) slabš. nepremišljeno reči, povedati: ničesar ne zna zamolčati, vse izblebeta; izblebetal je, odkod so dobili orožje; izblebetal se je svojemu tovarišu / v opravičilo je izblebetal nekaj besed rekel, povedal ♪
- izblêkniti -em in izblékniti -em tudi zblêkniti -em in zblékniti -em dov. (é ȇ; ẹ́ ẹ̑) slabš. v naglici izreči kaj nepremišljenega: žal mu je bilo za to, kar je izbleknil / izbleknil je vse podrobnosti rekel, povedal // nepremišljeno reči, povedati: bali so se, da ne bo pri zaslišanju kaj izbleknil ♪
- izblískati se -am se dov., tudi izbliskájte se; tudi izbliskála se (í) brezoseb. prenehati bliskati se: izbliskalo se je ♪
- izbliza gl. zbliza ♪
- izbljúniti -em dov. (ú ȗ) redko izvreči iz želodca; izbruhniti: izbljuniti jed ♪
- izbljúvati -am in -bljújem tudi izbljuváti -bljúvam in -bljújem dov., izbljúval tudi izbljuvál (ú; á ú) izmetati iz želodca; izbruhati: izbljuvati jed, pijačo; pren., ekspr. izbljuval je vso svojo nezadovoljnost ♦ čeb. čebela izbljuva medičino spravi medičino iz medne golše izbljúvati se, tudi izbljuváti se izbruhati se: ko se je izbljuval, mu je odleglo ♪
- izbljúvek -vka m (ȗ) med. kar se izvrže iz želodca: okužiti se z izbljuvki; preiskava izbljuvka ♪
- izbóčenost -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost izbočenega: izbočenost čela, hrbta; izbočenost ploskve / močna izbočenost stene ♪
- izbočína -e ž (í) knjiž. vzboklina, izboklina: izbočine in vdolbine ♪
10.566 10.591 10.616 10.641 10.666 10.691 10.716 10.741 10.766 10.791 
