Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

19 (3.272-3.296)


  1.      razljudováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. delati, povzročati, da kaj ni več naseljeno, poseljeno: vojna razljuduje dežele ♪
  2.      razljútiti  -im dov. (ū ȗ) zastar. razjeziti: njeno godrnjanje ga je razljutilo; ko je to slišal, se je zelo razljutil razljúčen tudi razljúten -a -o: biti razljučen; razljučena množica ♪
  3.      razlóčati  -am nedov. (ọ́) razločevati: bilo je tako tiho, da je lahko razločal let ptiča; s prostim očesom tega ne moremo razločati / razločati kak pojav od drugih ♪
  4.      razlóček  -čka m (ọ̑) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: ugotoviti, zmanjšati razloček; majhen, velik razloček; razloček v barvi, obliki; razloček v značaju; razločki med ljudmi, pojavi / pomenski razločki med besedami / ni razločka, če se odločiš tako ali drugače 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: kaznoval je vse, brez razločka 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razločkom izraža omejevanje prej povedanega: po značaju sta si sestri podobni, s tem razločkom, da je starejša bolj družabna ♪
  5.      razlóčen  -čna -o prid., razlóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se dobro vidi ali sliši: govori z razločnim glasom; obrisi predmetov so postajali vedno razločnejši; ti znaki so premalo razločni / razločna izgovarjava, pisava / njegove besede so bile dovolj razločne, da jih je lahko vsakdo razumel jasne 2. knjiž. ki se da razločiti; razločljiv: stemnilo se je in drevje je bilo komaj razločno / glasovi teh živali so težko razločni ● zastar. začel se je razločni boj odločilni; zastar. razločna snov deljiva, ločljiva razlóčno prisl.: govori počasi in razločno; razločno pisati; razločno slišati, videti ♪
  6.      razločeník  tudi razlóčenik -a m (í; ọ́) zastar. odpadnik: očitali so mu, da je razločenik ♪
  7.      razločeválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. s katerim se označuje, da je kaj različno, drugačno od drugega: razločevalna sredstva; razločevalno znamenje // po katerem je kaj različno, drugačno od drugega: razločevalni element; razločevalne značilnosti pojavov / iskati razločevalne znake med dvema rastlinskima vrstama 2. lingv. ki izraža različnost, drugačnost: razločevalni pomen jezikovnega sredstva ♪
  8.      razločevánje  -a s (ȃ) glagolnik od razločevati: sposobnost razločevanja barv; razločevanje glasov po višini; razločevanje med pravimi in navideznimi vrednotami / rasno razločevanje rasno razlikovanje ♪
  9.      razločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: s hriba je dobro razločeval ljudi na dvorišču; v temi ni mogel več razločevati predmetov na mizi; razločevati kaj s prostim očesom; iz te razdalje se predmeti še dobro razločujejo // z gledanjem, poslušanjem jasno zaznavati: stemnilo se je in ni mogla več razločevati njegovega obraza / s težavo je razločeval pot videl 2. videti, občutiti različnost med čim: razločevati barve; črke, pisane s tem strojem, težko razločujemo od tiskanih; dobro razločevati kak pojav od drugega // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja več ne razločujejo padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razločuje tri vrste pesnikov 3. knjiž. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: to ga razločuje od drugih ljudi; kaj razločuje človeka od živali razločeváti se knjiž. biti različen, drugačen; ločiti se: mlajši brat se je zelo razločeval od starejšega; razločevati se po zunanjosti razločujóč -a -e: govoril je zmedeno, ne razločujoč bistveno od nebistvenega; razločujoči znaki ♪
  10.      razločítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razločiti: natančna razločitev med temi področji ni mogoča ♪
  11.      razmahedrán  -a -o prid. (á) ekspr. neskrbno oblečen, neurejen: vsa razmahedrana je stala pri oknu / strgana in razmahedrana obleka ♪
  12.      razmotávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: potrpežljivo je razmotaval mrežo ∙ knjiž. razmotavati staro pisavo spoznavati, razkrivati 2. knjiž. odvijati: razmotavati pakete / razmotavati obvezo / razmotavati volno s klobčiča ♪
  13.      razorožíti  -ím dov., razoróžil (ȋ í) odvzeti orožje: razorožiti sovražno četo; razorožiti ujetnike; pren., ekspr. njeno ravnanje ga je zmedlo in ga popolnoma razorožilo razorožíti se prenehati biti oborožen: vojaki so se razorožili / države naj se razorožijo razorožèn -êna -o: razoroženi ujetniki; po tem pogovoru je bil razorožen in strt ♪
  14.      razplatíti  -ím tudi razplátiti -im dov., razplátil (ȋ í; ā ȃ) knjiž. razkosati, razsekati: razplatiti zaklanega prašiča / razplatiti poleno razcepiti, razklati razplatèn -êna -o tudi razpláten -a -o: razplatena riba ♪
  15.      razpostavítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razpostaviti: razpostavitev pohištva / razpostavitev vojaških enot ♪
  16.      razpustítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razpustiti: razpustitev društva, kluba, skupščine / razpustitev tablete v vodi ♪
  17.      rázred  -éda m (á ẹ́) 1. stopnja, organizacijska enota izobraževanja v osnovnih in srednjih šolah: šola ima štiri razrede; izdelati razred; v sedmem razredu je padel; nižji in višji razredi; učbenik za peti razred / žarg., šol. izpit čez razred razredni izpit // skupnost učencev, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: ukiniti, ustanoviti razred; predsednik razreda; disciplina v razredu / razred je šel na izlet učenci / biti vprašan pred razredom // prostor, v katerem je ta skupnost: stopiti v razred; ob zvonjenju morajo biti učenci v razredu 2. soc., navadno v zvezi družbeni razred ljudje, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe: odpraviti družbene razrede; nasprotja med (družbenimi) razredi / gospodujoči, priviligirani, vladajoči družbeni razred; ideolog meščanskega (družbenega) razreda 3. skupina sorodnih znanstvenih ali umetniških področij pri akademiji: razred za družbene, matematične, naravoslovne vede; razred za umetnosti // člani akademije, ki pripadajo taki skupini: o tem sklepa drugi razred (akademije) 4. šport., navadno s prilastkom tekmovalci, razvrščeni zlasti glede na dosežene rezultate: priti, uvrstiti se v najvišji svetovni razred; vrhunski razred smučarjev 5. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti kaj v razrede; ta spomenik je uvrščen v najvišji vrednostni razred / tarifni razredi // stopnja kakovosti in uporabnosti česa: to blago spada v prvi razred; vagon drugega, prvega razreda / kakovostni razredi 6. avt., šport. razdelitev osebnih in dirkalnih avtomobilov ter motornih koles zlasti glede na gibno prostornino motorja: deliti avtomobile v razrede; nižji, srednji, višji razred / tekmovati v razredu do dvestopetdeset kubičnih centimetrov 7. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od debla: vretenčarji se delijo na šest razredov; razred pijavk ◊ aer., navt. določiti ladji, letalu razred; ekon. nevarnostni razredi v katere so uvrščeni predmeti, ljudje glede na nevarnost, ogroženost; gozd. debelinski razred drevja; jur. plačilni, pokojninski razred do 1965 glede na naziv, kvalifikacijo, delovno dobo določena razvrstitev, po kateri se odmerja plača, pokojnina; volilni razred v stari Avstriji razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika; navt., voj. razred stopnja v nekaterih činih; kapetan I. razreda; soc. delavski razred v kapitalizmu ljudje, ki se preživljajo kot mezdni delavci v industriji ali kmetijstvu; šol. ponavljati, preskočiti razred ♪
  18.      razrèz  -éza m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od razrezati: razrez zaklane živali 2. zlasti prva leta po 1945 razdelitev določene obveznosti, količine po ustreznem ključu, ki ga ni mogoče poljubno spreminjati: doseči, narediti pravilen razrez ♪
  19.      razsévati 1 -am nedov. (ẹ́) knjiž. razširjati, raznašati: ptice razsevajo seme nekaterih rastlin / razsevati vznemirljiva gesla ♪
  20.      razstréti  -strèm dov., razstŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. razgrniti: razstrl je časopis in začel brati; razstreti preprogo pred posteljo // razprostreti, razširiti: orel je razstrl krila; razstreti roke od navdušenja razstŕt -a -o: pred posteljo razstrta koža ♪
  21.      raztézanje  -a s (ẹ̄) glagolnik od raztezati: krčenje in raztezanje kovin / raztezanje pare, plina / raztezanje elastike / stroj za raztezanje usnja / dolžinsko raztezanje po dolžini; prečno, prostorninsko raztezanje ♪
  22.      razuzdánstvo  -a s (ȃ) redko razuzdanost: znan je bil po svojem razuzdanstvu / vdajati se razuzdanstvu ♪
  23.      razvíden  -dna -o prid. (í ȋ) razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je razviden dokaz za našo trditev; razviden in prepričljiv odgovor; vse je preprosto in razvidno // lahko ugotovljiv, zaznaven: razvidna napaka; podobnost med njima je razvidna; to je razvidno iz razprave, tabele ● knjiž. razviden načrt pregleden; knjiž. dobro razvidni znaki vidni, jasni razvídno prisl.: njegova dela to razvidno dokazujejo ♪
  24.      razvídeti  -im dov. (í ȋ) knjiž. ugotoviti, spoznati: razvideti simbolični pomen slik / po izvesku je razvidel, da je pred gostilno; to se razvidi iz poročila / razvidela sta, da je vsaka beseda zaman spoznala, dojela ♪
  25.      razvidévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. ugotavljati, spoznavati: vedno bolj so razvidevali potrebo po napredku ♪

   3.147 3.172 3.197 3.222 3.247 3.272 3.297 3.322 3.347 3.372  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA