Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
15 (507-531) 
- epicikloída -e ž (ȋ) geom. krivulja, ki jo opiše točka na obodu kroga, kotalečega se po zunanji strani drugega kroga ♪
- eritém -a m (ẹ̑) med. bolezenska rdečina kože: na koži se je pojavil eritem; eritem zaradi predolgega obsevanja, sončenja ♪
- etamínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na etamin: etaminsko tkanje / etaminski muslin ♪
- evforíja -e ž (ȋ) med. bolnikovo pretirano dobro počutje in razpoloženje: občutiti evforijo; po evforiji je bila bolečina še močnejša; alkoholna evforija; bolnik je v stanju evforije / ekspr. umetnikova evforija po končanem delu ♪
- fábula -e ž (ȃ) 1. lit. smiselno si sledeči dogodki v literarnem delu, zgodba: fabula obravnava sodno preiskavo; izvirna, realistična fabula; fabula romana; nit fabule // nav. mn., ekspr. neresnična pripoved, izmišljotina: to so same fabule 2. zastar. basen: Volkmerjeve fabule in pesmi ♪
- fabulatíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na fabulo, pripoveden: fabulativni elementi literarnega dela; fabulativni okvir zgodbe / pisateljev fabulativni dar fabulatívno prisl.: pisatelja mikajo fabulativno razgibane situacije; zgodba je fabulativno dovolj zaokrožena ♪
- fabulatívnost -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost literarnega dela, ki ima fabulo, pripovednost: baladna fabulativnost; pisatelj s konvencionalno fabulativnostjo pogosto razvodeni tudi dobre značajske zasnove ♪
- fabulíranje -a s (ȋ) glagolnik od fabulirati: epsko razvlečeno fabuliranje; pisateljeva moč ni toliko v fabuliranju kot v opisovanju značajev ♪
- fabulírati -am nedov. (ȋ) knjiž. ustvarjati, oblikovati fabulo v literarnem delu: pisatelj dobro fabulira / knjiga ne fabulira, ampak odkriva notranje človekovo življenje ♪
- fabulíst -a m (ȋ) knjiž. kdor ustvarja, oblikuje fabulo v literarnem delu, pripovednik: izrazit, nadarjen fabulist ♪
- fabulístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na fabulo: fabulistični elementi v literarnem delu; obdelava fabulistične snovi; fabulistično ogrodje povesti / pisatelj ima izrazit fabulistični dar pripovedni ♪
- fabulístika -e ž (í) knjiž. ustvarjanje, oblikovanje fabule v literarnem delu: spretna fabulistika // literarna dela z izrazito fabulo: Jurčičeva fabulistika / slabš. velika večina letošnje proze je gola fabulistika ♪
- faciálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž., redko zunanji, viden: facialne posebnosti naroda ♪
- faciális -a m (ȃ) žarg., anat. obrazni živec ♪
- fácies -a m (ā) geol. skupek petrografskih in paleontoloških značilnosti usedlin na kakem kraju: kontinentalni, morski facies ♪
- fácies ž neskl. (ā) bot. najnižja sistematska kategorija v fitosociologiji ♪
- fácit -a m (ȃ) knjiž. izid, rezultat: facit njegovega delovanja ni bil uspešen / facit vsega tega je bil, da smo se razšli ♪
- fáčuk -a m (ȃ) nar. vzhodno nezakonski otrok: fačuka ima // ekspr. otrok sploh: težko je nasititi vse te lačne fačuke ♪
- fading tudi feding -a [féd-] m (ẹ̑) rad. začasna oslabitev sprejema zaradi sprememb v jakosti magnetnega polja: fadingi motijo televizijski sprejem; prizadevanje za zmanjševanje fadinga ♪
- fáeton -a m (ȃ) nekdaj lahka visoka dvosedežna kočija: lahni faetoni so drdrali po cesti ♪
- fafljáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. goreti z zaganjajočim se plamenom: na ognjišču faflja ogenj 2. nerazločno govoriti s prizvokom, ki je podoben glasu f: slabo smo ga razumeli, ker je fafljal ♪
- fagocít -a m (ȋ) nav. mn., biol. krvna ali tkivna celica, ki navadno uničuje tuje snovi v človeškem ali živalskem organizmu ♪
- fagocíten -tna -o (ȋ) pridevnik od fagocit: fagocitna teorija ♪
- fagocitírati -am nedov. in dov. (ȋ) biol. uničevati tuje snovi v človeškem ali živalskem organizmu (s fagociti) ♪
- fagocitóza -e ž (ọ̑) biol. uničevanje tujih snovi v človeškem ali živalskem organizmu, ki ga opravljajo fagociti: snovi v serumu olajšujejo fagocitozo bakterij ♪
382 407 432 457 482 507 532 557 582 607 
