Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

15 (407-431)


  1.      dolóčen  -čna -o prid., dolóčnejši (ọ́) podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: nihče mu ni dal določnega odgovora; zahtevam določno izjavo; izreči o tem določno mnenje / misel je dobivala določnejšo obliko ♦ lingv. določna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika; določna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačna dolóčno prisl.: oče se ni določno izrazil; povedal mu je samo na splošno, ne pa določno; stvari je treba določneje razmejiti; šele zdaj je določneje videl njen obraz; sam.: izvedel ni nič določnega ♪
  2.      dolóčenost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost določenega: določenost pravil / socialna določenost umetniškega ustvarjanja / zajeti pojave v njihovi zgodovinski in sociološki določenosti ♪
  3.      določeválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kar kaj določa: to dejstvo je določevalec in usmerjevalec dejanj / določevalec norme ♪
  4.      določeválen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se določa: določevalen način ♦ biol., min. določevalni ključ ♪
  5.      določevánje  -a s (ȃ) glagolnik od določevati: določevanje sladkorja v krvi ♪
  6.      določeváti  -újem nedov. (á ȗ) določati: predpisi tako določujejo / določevati pravice / določevati želodčno kislino določujóč -a -e: določujoči znaki ♪
  7.      določílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se določa: to so določilni elementi razlage ♦ lingv. določilni stavčni člen; osnovna in določilna beseda zloženke ♪
  8.      določílnica  -e ž (ȋ) lingv. določilna beseda ♪
  9.      določílo  -a s (í) kar akt uradno določa: zakonsko določilo je še veljavno; ta določila bomo morali temeljito spremeniti; podrobna določila; ustavna določila; določila statuta; določila o družbenoekonomskih odnosih ♦ lingv. povedkovo določilo; prislovno določilo ♪
  10.      določítelj  -a m (ȋ) kdor kaj določi ♪
  11.      določítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od določiti: a) potrebne so podrobne določitve; kriteriji za določitev zaslužka / določitev datuma b) časovna določitev umetnostnega spomenika ♪
  12.      določíti  in dolóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. ukazati, zahtevati, kako naj bo: to bo določil poseben predpis; določili so, da bo sestanek jutri; določiti z zakonom / določiti ceno, vrstni red, smer razvoja / določiti datum prihodnjega zasedanja; določiti rok plačila // izbrati, nameniti za kaj: komisija je določila kandidate; določiti koga za dediča; starši so ga določili za mizarja; v reprezentanco so določili sedemnajst igralcev / sredstva za to se določijo v predračunu 2. na podlagi znakov, podatkov postaviti kaj v kako skupino, okvir: določiti pasmo živali; določiti krvno skupino / težko mu je določiti leta ◊ biol., min. določiti mineral, rastlino, žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; num. določiti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu dolóčen -a -o 1. deležnik od določiti: dokončati delo v določenem času, roku; prišel je določeni dan; narod ima v zgodovini svoj točno določeni položaj; določena cena; obveznosti so določene s pogodbo; razprava je določena za peti junij ob desetih; časovno, dobro, jasno določen; določen je bil za talca 2. ki je znan, a se noče, ne more imenovati; neki, nekateri: te hvalnice so napisali določeni kritiki; take težnje se pojavljajo pri določenih ljudeh / publ., z oslabljenim pomenom: današnja premiera pomeni določeno novost; zaradi tega bodo nastopile določene težave; prisl.: čisto določeno sem se zavedal tega; sam.: o njem ne vem nič določenega ♪
  13.      določítven  -a -o (ȋ) pridevnik od določitev: določitveno vprašanje ♪
  14.      določljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da določiti: določljiv pomen; čas in prostor sta določljiva; stvar je težko določljiva; izrazno, zgodovinsko določljiv; matematično določljivi pojavi ♪
  15.      določljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost določljivega: določljivost pojava ♪
  16.      dolóčnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost določnega: ta epigram se odlikuje po jedrnatosti in določnosti besede; določnost Prešernove satire; določnost zakona / knjiž. občudoval je nenavadno določnost, s katero so bila dejstva predstavljena ♪
  17.      dolomít  -a m (ȋ) apnencu podobna, zelo krušljiva kamnina: Alpe so iz apnenca in dolomita ♦ petr. kalcijev magnezijev karbonat ♪
  18.      dolomíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dolomit: dolomitni pesek; dolomitne čeri / dolomitni lapor ♪
  19.      dolomitizácija  -e ž (á) petr. nadomeščanje prvotnih kamnin z dolomitom: dolomitizacija apnenca ♪
  20.      dolomítski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dolomit: dolomitske kamnine / sivi, razčlenjeni dolomitski vrhovi ♪
  21.      dolózen  -zna -o prid. (ọ̑) jur. pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice; naklepen: dolozni uboj ♪
  22.      dolóžek  -žka m (ọ̑) muz. melodični okrasek za glavno noto: melodija, okrašena s predložki in doložki ♪
  23.      doložíti  -ím dov., dolóžil (ȋ í) dati, položiti zraven: doložiti drva v peč; k svojim vrečam je doložil še naše; doloži na ogenj, da ne ugasne ♪
  24.      dólus  -a m (ọ̑) jur. duševni proces, pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice; naklep ♪
  25.      dólž  [u̯ž] ž neskl. (ọ̑) star., v prislovni rabi, v zvezi z v, na v dolžino, podolgem: v dolž meri dva metra / hodil je po sobi v šir in dolž sem in tja ♪

   282 307 332 357 382 407 432 457 482 507  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA