Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

15 (3.532-3.556)


  1.      ugojíti se  -ím se dov., ugójil se (ȋ í) zastar. zrediti se: po bolezni se je precej ugojil ♪
  2.      ugonábljanje  -a s (á) knjiž. uničevanje: sredstvo za ugonabljanje plevela ♪
  3.      ugonábljati  -am nedov. (á) knjiž. uničevati: slabe stanovanjske razmere ugonabljajo zdravje / težaško delo ga ugonablja; s pitjem se vse bolj ugonablja / duševno, moralno koga ugonabljati / ugonabljati komu življenje ● knjiž. prijetno ugonablja čas porablja ugonabljajóč -a -e: ugonabljajoča sila ♪
  4.      ugonobítev  -tve ž (ȋ) knjiž. uničenje: duševna, telesna ugonobitev ♪
  5.      ugonobíti  -ím dov., ugonóbil (ȋ í) knjiž. uničiti: slaba svetloba mu bo ugonobila oči / ugonobiti tekmeca / epidemija je ugonobila mestne prebivalce; človeštvo se bo samo ugonobilo / to ga bo duševno, telesno ugonobilo ● knjiž. sovražnik jih je ugonobil z zvijačo premagal; knjiž. potres je ugonobil mesto porušil ugonobljèn -êna -o: ugonobljena mladost ♪
  6.      ugostíti se  -ím se dov., ugóstil se (ȋ í) zastar. ustaviti se, nastaniti se: ugostiti se pri kom ♪
  7.      ugotávljanje  -a s (á) glagolnik od ugotavljati: ugotavljanje očetovstva; ugotavljanje podobnosti med otroki in starši; ugotavljanje sposobnosti učencev / ugotavljanje dohodka; komisija za ugotavljanje premoženja / ugotavljanje dejstev, resnice, dejanskega stanja ♪
  8.      ugotávljati  -am nedov. (á) z razmišljanjem, raziskovanjem prihajati do določenih dejstev: ugotavljati kvaliteto kruha, moke; ugotavljati sposobnosti učenca za določen poklic; ugotavljati kaj na podlagi analize; z zadovoljstvom ugotavljati, da je delo dobro opravljeno; s primerjanjem ugotavljati; pravilno, zanesljivo ugotavljati kaj / ugotavljati resnico; ugotavljati vzroke / ugotavljati dejstva / oče se na vse spozna, je ugotavljal s ponosom ♦ jur. ugotavljati identiteto ugotavljajóč -a -e: ugotavljajoč napake, je marsikoga užalil ♪
  9.      ugotavljávec  -vca m (ȃ) kdor kaj ugotavlja: ugotavljavec očetovstva / ekspr. testi niso zanesljivi ugotavljavci znanja ♪
  10.      ugotóvek  -vka m (ọ̑) knjiž. 1. ugotovitev: zanimiv ugotovek 2. izvid: obdukcijski ugotovek ♪
  11.      ugotovítev  -tve ž (ȋ) 1. kar se ugotovi: pomembna, zanimiva ugotovitev; splošne, statistične, znanstvene ugotovitve; ugotovitve strokovnjakov glede izvora kamnin so različne; ugotovitve o vremenskih spremembah / priti, ekspr. dokopati se do ugotovitve ugotoviti 2. glagolnik od ugotoviti: ugotovitev vrednosti / ugotovitev vzrokov nesreče ◊ jur. sklep o obstajanju ali neobstajanju določenih dejstev; ugotovitev identitete; tožba za ugotovitev očetovstva ♪
  12.      ugotovíti  -ím dov., ugotóvil (ȋ í) z razmišljanjem, raziskovanjem priti do določenih dejstev: ugotoviti krivdo; ugotoviti primanjkljaj, škodo, vrednost; ugotovili so, da se stanje izboljšuje; ugotoviti, kdo je kriv; ugotoviti s kemično analizo, poskusom, primerjanjem; komisijsko, znanstveno kaj ugotoviti / ugotoviti resnico; ugotoviti vzrok / zdravnik je ugotovil pljučnico / ugotoviti dejstva / ne mara me, je žalostno ugotovil ♦ jur. ugotoviti datum vročitve; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico ugotovljèn -êna -o: vzroki so ugotovljeni; opreti se na ugotovljena dejstva; zgodovinsko ugotovljen / v povedno-prislovni rabi ugotovljeno je, da ni kriv ♪
  13.      ugotovítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ugotovitev: ugotovitveni stavek ♦ jur. ugotovitveni postopek postopek, s katerim se ugotavlja določeno dejstvo ali okoliščine; ugotovitvena tožba tožba, s katero se zahteva ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja, pristnost ali nepristnost listine ♪
  14.      ugotovljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da ugotoviti: ugotovljivo dejstvo; izkustveno, statistično ugotovljiv ♪
  15.      ugotovljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost ugotovljivega: ugotovljivost vzrokov ♪
  16.      ugovarjálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ugovarja: pritrditi ugovarjalcu / ekspr. bil je večni ugovarjalec vedno je ugovarjal ♪
  17.      ugovárjanje  -a s (ȃ) glagolnik od ugovarjati: ne prenese ugovarjanja; ostro ugovarjanje ♪
  18.      ugovárjati  -am nedov. (ȃ) navadno z dajalnikom z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: predrzniti se, upati si komu ugovarjati; nihče ni ugovarjal; otrok ugovarja staršem; odločno, vztrajno ugovarjati / ugovarjati odločitvi, sklepu; ugovarjati sodbi urednika; ugovarjati proti nepoštenemu ravnanju / bilo je drugače, mu je ugovarjal ♪
  19.      ugóvor  -a m (ọ̑) 1. glagolnik od ugovarjati: govoriti z glasom, ki ne dopušča ugovora; ne prenese ugovora; govor je vzbudil nejevoljo in ugovor; ogorčen ugovor; imeti pravico ugovora, do ugovora, publ. na ugovor / pisni, ustni ugovor / pripomba je bila sprejeta brez ugovora ♦ jur. ugovor zoper obtožnico; ugovor vesti 2. kar se komu ugovarja: ugovor, da je predlagana ureditev protiustavna, ni utemeljen; ovreči, sprejeti ugovore; upoštevati ugovor; neutemeljen, tehten ugovor // besedilo s tako vsebino: napisati ugovor; vložiti ugovor pri občinski volilni komisiji ♪
  20.      ugovoríti  -ím dov., ugovóril; nam. ugovôrit in ugovorít (ȋ í) zastar. reči, pripomniti kaj nasprotujočega: na take razloge ni znala kaj ugovoriti / saj smo možje, ugovori starec ♪
  21.      ugrabítelj  -a m (ȋ) kdor koga ugrabi: zasledovati ugrabitelja; ugrabitelj otroka / ugrabitelj letala ♪
  22.      ugrabíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od ugrabitelj: aretirati ugrabiteljico ♪
  23.      ugrabítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ugrabiti: ugrabitev otroka, ženske; umori in ugrabitve / ugrabitev letala ♪
  24.      ugrabíti  in ugrábiti -im, in ugrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. s silo, z zvijačo vzeti komu prostost, navadno zaradi odkupnine, maščevanja, protesta: ugrabil ga je zakrinkan moški; ugrabiti otroka, žensko; ugrabili so ga na cesti / ugrabiti (potniško) letalo z grožnjo prisiliti pilota, da spremeni smer letenja, mesto pristanka, zlasti iz političnih vzrokov // zastar. vzeti komu prostost; prijeti: biriči so že ugrabili morilca 2. s silo, z zvijačo vzeti kaj: jastreb je ugrabil piščanca; lisica je ugrabila kokoš // ekspr. vzeti kaj sploh: znanje je bogastvo, ki ti ga nihče ne more ugrabiti / to mu je ugrabilo notranji mir / vprašanje mu je ugrabilo veliko noči povzročilo, da ni spal 3. zastar. zgrabiti, ujeti: gospodinja je ugrabila raco in ji pristrigla perut ● ekspr. nenadoma ga je ugrabila smrt je umrl ugrábljen -a -o: diplomat je bil ugrabljen; ugrabljena ovca; ugrabljeno letalo ♪
  25.      ugrábljanje  -a s (á) glagolnik od ugrabljati: ugrabljanje otrok, žensk ♪

   3.407 3.432 3.457 3.482 3.507 3.532 3.557 3.582 3.607 3.632  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA