Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

15 (3.476-3.500)


  1.      túta  -e ž (ū) zlasti v primorskem okolju kombinezon: obleči tuto; delavci v tutah ♪
  2.      túta  medm. (ū) za uspavanje otroka: aja, tuta, aja, spi otrok moj / tuta nina; aja tuta ♪
  3.      tútast  -a -o prid. (ū) zastar. nezgovoren in bojazljiv: ne bodi no tutast, povej kaj ♪
  4.      tútati  -am nedov. (ȗ) ekspr. hupati, trobiti: mimo so drveli avtomobili in tutali ♪
  5.      tútka  -e ž (ȗ) slabš. nezgovoren in bojazljiv človek: ta fant je prava tutka; ne bodi taka tutka ♪
  6.      tútor  -ja m (ū) knjiž. varuh, skrbnik: postaviti mladoletniku tutorja; pren. tutor življenja ♪
  7.      tútorski  -a -o prid. (ū) knjiž. varuški, skrbniški: tutorske dolžnosti ♪
  8.      tútorstvo  -a s (ū) knjiž. varuštvo, skrbništvo: sprejeti tutorstvo / lastiti si tutorstvo nad kom; idejno, politično tutorstvo ♪
  9.      tútti  [tuti] prisl. (ȗ) označba za igro, petje celotnega orkestra, zbora vsi (skupaj): pri nekaterih baladah nastopa delitev petja na solo in tutti; neskl. pril.: tutti mesta v skladbi ♪
  10.      ú  medm. (ȗ) posnema tuljenje, hud jok: u, u, u, zavija burja okrog oglov; u, u, je prestrašeno jokal otrok // posnema glas sove: u, u, u, se je oglašala sova; sam.: zaslišali so zategli sovji u, u, u ♪
  11.      učenjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na učenjake: učenjaška vprašanja / učenjaška besedila / ne bodi tako učenjaški učenjáško prisl.: učenjaško opisovati ♪
  12.      udíranje  -a s (ȋ) glagolnik od udirati se: udiranje snega / udiranje strehe, stropa ♪
  13.      ugladítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ugladiti: ugladitev površine / ugladitev spora ♪
  14.      ugláditi  -im dov., tudi ugladíla (á ȃ) 1. narediti kaj gladko, ravno: ugladiti hrapavo površino; pren., ekspr. otrokom bi rad ugladil pot v življenje // slovnično, stilno izboljšati: ugladiti članek / ugladiti slog 2. nav. ekspr. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da prenehajo medsebojna nesoglasja, zahtevki: ugladil je prepir med njima ● ekspr. ugladiti komu pot v kako družbo omogočiti komu, da lažje pride, se vključi ugláditi se 1. postati gladek, raven: čelo se mu je ugladilo / gube na obrazu so se ugladile postale manj izrazite 2. knjiž. postati boljši, brez zapletov, napetosti: odnosi so se ugladili uglájen -a -o tudi uglajèn -êna -o 1. deležnik od ugladiti: uporabljati uglajen jezik; s tem mu je bila pot uglajena 2. ki se vede, ravna v skladu z družabnimi pravili in ne povzroča zapletov, napetosti: uglajen človek / uglajen nastop; uglajeno vedenje; prisl.: uglajeno se vesti ♪
  15.      uglájati  -am nedov. (á) 1. delati kaj gladko, ravno: uglajati površino kamna; pren., ekspr. uglajati komu pot v življenje 2. nav. ekspr. s svojim delovanjem, vplivom dosegati, da prenehajo medsebojna nesoglasja, zahtevki: uglajati prepire, spore ♪
  16.      uglájenost  tudi uglajênost -i ž (ā; é) lastnost, značilnost uglajenega človeka: njegova uglajenost jo je očarala; svetovljanska uglajenost / uglajenost v vedenju / govorniška uglajenost ♪
  17.      uglajeváti  -újem nedov. (á ȗ) uglajati: uglajevati površino / uglajevati prepire ♪
  18.      uglasbítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od uglasbiti: uglasbitev s sodobnimi kompozicijskimi postopki 2. skladba, navadno na besedilo: v drugem delu zbirke so uglasbitve Prešernovih pesmi ♪
  19.      uglásbiti  -im dov. (ā ȃ) dati čemu glasbeno, zvočno podobo: pesem je uglasbil znani skladatelj uglásben -a -o: nanovo uglasbeno besedilo ♪
  20.      uglasítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od uglasiti: uglasitev klavirja / uglasitev stališč ♪
  21.      uglasíti  -ím dov., uglásil (ȋ í) 1. naravnati glasbilo na določeno tonsko višino: uglasiti klavir, orgle; uglasiti za pol tona višje; uglasiti kitaro po klavirju; uglasiti citre s ključem 2. ekspr. narediti, da je kaj skladno, ubrano: uglasiti barve; uglasiti glasove pevcev / arhitekt je uglasil velikost oken s pročeljem // narediti, da je kaj skladno, enotno: uglasiti medsebojna stališča 3. elektr. naravnati napravo na določeno frekvenco: uglasiti oddajnik, sprejemnik; uglasiti anteno uglašèn -êna -o 1. deležnik od uglasiti: uglašen zbor; uglašena celota; uglašena igra orkestra; uglašeno violončelo; barvno uglašen 2. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: podobno uglašeni ljudje; na enotni barvni ton uglašena slika; na to temo je uglašeno vse posvetovanje; drugače uglašena razpoloženja ● ekspr. danes pa je oče nakratko uglašen je nerazpoložen, razdražljiv; ekspr. srce ima uglašeno na dobre strune je dober človek; prisl.: oba elementa se uglašeno prepletata ♪
  22.      uglášati  -am nedov. (á) uglaševati: uglašati instrumente ♪
  23.      uglašênost  -i ž (é) lastnost, značilnost uglašenega: uglašenost klavirja / uglašenost barv na sliki / čustvena, notranja uglašenost; idejna uglašenost ♪
  24.      uglaševálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor uglašuje glasbene instrumente: uglaševalec klavirjev; dober uglaševalec ♪
  25.      uglaševálen  -lna -o prid. (ȃ) namenjen za uglaševanje: uglaševalna priprava ♦ muz. uglaševalni ključ priprava za uglaševanje klavirjev; uglaševalna piščalka intonančna piščalka ♪

   3.351 3.376 3.401 3.426 3.451 3.476 3.501 3.526 3.551 3.576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA