Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

15 (3.001-3.025)



  1.      rájželjc  -a [žǝl] m () gastr. del tankega črevesa z oporkom in pečico, zlasti pri teletu: kupiti rajželjc / telečji rajželjc / pripraviti rajželjc
  2.      ranocélniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ranocelnike ali ranocelništvo: ranocelniška dela / ranocelniško orodje
  3.      ravan  prid., gl. raven prid.
  4.      razbíjati  -am nedov., stil. razbijála (í) 1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo; razbijati s kladivom; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe ♦ fiz. razbijati atome // nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija // delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo; tanki kozarci se radi razbijajo b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače; razbijati pohištvo 2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla; razbijati s pestjo po vratih; močno razbijati // nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo 3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj 4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija 5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših // delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost 6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije ● ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni razbijáje: razbijaje po vratih, je zbudil otroke razbijajóč -a -e: umiriti razbijajoče srce
  5.      razcepíšče  -a s (í) anat. mesto, kjer se kaj razcepi, razdeli: razcepišče aorte, sapnika
  6.      razdeljeválnica  -e ž () prostor za razdeljevanje: urediti razdeljevalnico mleka
  7.      razgíb  -a m () knjiž. razgibanost: drama nima dramatičnega razgiba ● knjiž., redko človekovi notranji razgibi vzgibi
  8.      razhódnja  -e ž (ọ̑) star. razhodnica: prirediti razhodnjo / gospodar je prinesel razhodnjo alkoholno pijačo, ki se pije ob razhodu, slovesu
  9.      razklòp  -ópa in -ôpa m ( ọ́, ó) glagolnik od razklopiti: razklop pasti / avtomatičen razklop naprave / razklop rude; razklop s kislino
  10.      razkropljênec  -nca m (é) ekspr. vsak od razkropljenih ljudi: vsi ti razkropljenci so se znova zbrali
  11.      razláščati  -am nedov. (á) uradno odvzemati lastninsko pravico v korist družbe: razlaščati dosedanje lastnike / razlaščati tovarne
  12.      razlaščênec  -nca m (é) kdor je razlaščen: plačilo odškodnine razlaščencem
  13.      razlaščeválec  -lca [c tudi lc] m () kdor razlaščuje: država v vlogi razlaščevalca // soc., po Marxu privatni lastnik proizvajalnih sredstev ali zemlje: razlaščanje razlaščevalcev
  14.      razlaščevánje  -a s () glagolnik od razlaščevati: razlaščevanje veleposestnikov / razlaščevanje zemlje
  15.      razlaščeváti  -újem nedov.) uradno odvzemati lastninsko pravico v korist družbe: razlaščevati veleposestnike / razlaščevati zemljišča
  16.      razléči se  -léžem se dov., razlézi se razlézite se; razlégel se razlêgla se; nam. razléč se in razlèč se (ẹ́ ẹ̑) navadno s prislovnim določilom 1. razširjajoč se postati slišen: po dolini se je razleglo grmenje topov; iz hiše se je razleglo petje; po dvorani se je razlegel vesel smeh; brezoseb. zavriskal je, da se je razleglo daleč naokoli 2. knjiž. pojaviti se, razprostreti se na razmeroma veliki površini: po dolini se je razlegla siva megla // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: tišina se je razlegla po prostoru
  17.      razlégati se  -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) navadno s prislovnim določilom 1. razširjajoč se postajati slišen: ob napadu so se razlegali bojni kriki; petje se je razlegalo daleč naokoli; iz hiše se je razlegalo vpitje; zvonjenje se je razlegalo po dolini; brezoseb. zavpil je, da se je razlegalo po hiši; pren., knjiž. pesnikov glas se je razlegal po vsej domovini 2. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: po zemlji se je razlegal mir / grenkoba se mu je razlegala po obrazu
  18.      razlégniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) redko razleči se: iz hiše se je razlegnilo kričanje; po dvorani se je razlegnila pesem
  19.      razlékniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) redko razprostreti, razširiti: stopila je iz hiše in razleknila roke razlékniti se zlekniti se: udobno se je razleknil po travi
  20.      razlepíti  in razlépiti -im, tudi razlépiti -im dov. ( ẹ́; ẹ́ ẹ̑) narediti, da kaj ni več zlepljeno: razlepiti zlepljeni znamki
  21.      rázma  -e ž () navt. lesena letev, ki utrjuje, povišuje ali zaključuje vrh boka pri čolnu
  22.      razmókel  -ôkla -o [ǝ] prid. (ọ́ ó) knjiž. razmočen: razmokla tla; polja so razmokla od dežja
  23.      razorožênost  -i ž (é) lastnost, stanje razoroženega: razoroženost ujetnikov
  24.      razplamtévati  -am nedov. (ẹ́) delati, povzročati, da kaj začne močno plamteti: veter je razplamteval ogenj; po hribu so se razplamtevali kresovi; pren. s tem so razplamtevali sovraštvo med narodi
  25.      razposésti  -sédem dov., stil. razposèl razposéla (ẹ́ ẹ̑) posesti na več mest: razposedla je otroke po stolih / razposesti goste okrog mize; ljudje so se razposedli po vagonu

   2.876 2.901 2.926 2.951 2.976 3.001 3.026 3.051 3.076 3.101  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA