Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

15 (1.757-1.781)



  1.      izključevánje  -a s () glagolnik od izključevati: vključevanje in izključevanje motorja / izključevanje dijakov; izključevanje iz organizacije
  2.      izkústvo  tudi skústvo -a s () 1. spoznavanje, ki temelji na čutnem dojemanju, opazovanju: ugotoviti s pomočjo izkustva; uporabnost tega načela temelji samo na izkustvu / čutno izkustvo 2. knjiž. izkušnja: imeti bogata izkustva; življenjska izkustva / dolgoletna izkustva v stroki / odrsko izkustvo
  3.      izmencáti  -ám tudi zmencáti -ám [mǝn] dov.) 1. z mencanjem, drgnjenjem spraviti kaj iz česa: izmencati umazanijo iz perila / izmencati si pesek, ekspr. spanje iz oči 2. ekspr. omahljivo, neodločno reči, povedati: v zadregi je izmencal opravičilo; pa naj bo, je izmencal / ali boš že izmencal rekel, povedal; prim. zmencati
  4.      iznajdljívost  tudi znajdljívost -i ž (í) lastnost, značilnost iznajdljivega človeka: rešil jih je s svojo iznajdljivostjo; presenetila jih je iznajdljivost tega fanta; spretnost in iznajdljivost
  5.      izolacionístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na izolacionizem: izolacionistična politika / izolacionistična pojmovanja v poeziji
  6.      izpíliti  -im dov.) 1. s pilo obdelati predmet: izpiliti obroček / izpiliti zarezo 2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: drsalci so izpilili tehniko; prevod bo treba še izpiliti izpíljen -a -o: izpiljen jezik; umetniško izpiljen feljton; prim. spiliti
  7.      izpodnében  tudi spodnében -bna -o prid. (ẹ̑) ki pride, pade izpod neba: izpodnebna voda / rastline kljub pogosti izpodnebni moči slabo uspevajo ♦ min. izpodnebno železo meteorsko železo
  8.      izpodríniti  -em in spodríniti -em dov.) 1. s svojo težo, prostornino odstraniti kaj in zavzeti isti prostor: para izpodrine zrak; ladja izpodrine 15.000 ton vode / izpodriniti koga s sedeža 2. nav. ekspr. s silo, z zvijačo spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti: mladi ljudje so hoteli izpodriniti starejše; izpodrinil ga je pri dekletu; v službi so ga izpodrinili 3. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: avtomobili so izpodrinili poštne vozove; slovenščina je izpodrinila nemški jezik iz uradov
  9.      izpodrív  in spodrív -a m () navt. teža vode, ki jo izpodrine ladja: izpodriv ladje je 15.000 ton
  10.      izpraševáti 2 -újem tudi spraševáti -újem nedov.) odstranjevati prah iz česa: izpraševati obleko, preproge
  11.      izprežáti  -ím dov., izprêži in izpréži; izprêžal in izpréžal (á í) s prežanjem zagledati, odkriti: izprežal je skrito znamenje, kje naj se umakne / izprežal je priliko, da je pobegnil / ekspr. pri ključavnici je vse izprežala
  12.      izpréžen  -žna -o prid. (ẹ̑) namenjen za izpreganje: izprežno dvorišče
  13.      izpŕhati  -am tudi spŕhati -am dov. () 1. umiti s prho: izprhati otroka; izprhati si obraz 2. s prhanjem spraviti (kaj tekočega) iz ust, nosa: otrok je izprhal jed; izprhati vodo 3. redko izprašiti, iztepsti: izprhati jopič; prim. sprhati
  14.      izprhávati  -am nedov. () s prhanjem spravljati (kaj tekočega) iz ust, nosa: izprhavati vodo; pren. vlak izprhava oblake sopare
  15.      izpríčati  -am dov. ( ) 1. knjiž. javno pokazati, izraziti: ljudstvo je v boju izpričalo svojo nacionalno zavest; izpričati pripravljenost za sodelovanje; ob katastrofi se je izpričala mednarodna solidarnost / redko dveletni premor se je pri pesniku izpričal kot zorenje pokazal 2. star. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi; dokazati: na sodišču je izpričal svojo nedolžnost; zastar. niso mu mogli izpričati, da je zažgal hišo / pred gospodarjem sta morala izpričati resničnost dogodka potrditi izpríčan -a -o 1. deležnik od izpričati: enotnost gledišč je izpričana 2. knjiž. za katerega je znan, potrjen obstoj: ta kraj je izpričan že v srednjem veku; zgodovinsko izpričano ime
  16.      izpríčba  -e ž () zastar. 1. dokaz, potrdilo: imeti izpričbe; neovrgljiva izpričba / pismena izpričba 2. spričevalo: dobiti izpričbo zrelosti 3. izjava: verjeli so mojim izpričbam
  17.      izpričeválec  -lca [c tudi lc] m () knjiž. kdor kaj izpričuje: izpričevalec ljudske volje / kinematografi so najvidnejši izpričevalci kulture kakega mesta
  18.      izpričevánje  tudi spričevánje -a s () glagolnik od izpričevati: izpričevanje enotnosti / izpričevanje resnice / po njegovem izpričevanju je ta dežela bogata
  19.      izpričeváti  -újem tudi spričeváti -újem nedov.) 1. knjiž. javno kazati, izražati: izpričevati svoje nazore; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa; dokazovati: ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot; vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo 2. star. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi; dokazovati: izpričevati svojo nedolžnost / vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka izpričeváti se tudi spričeváti se nar. opravičevati se: izpričeval se je, da mu je žal za to, kar je storil
  20.      izpričílo  -a s (í) star. dokaz, potrdilo: drama je izpričilo njegove umetniške tvornosti
  21.      izračunávati  -am tudi zračunávati -am nedov. () z računanjem ugotavljati, določati: izračunavati cene, davke, obresti; izračunavati in napovedovati lunine mrke
  22.      izročítelj  -a m () kdor kaj izroči: izročitelj pošiljke
  23.      izstòp  -ópa m ( ọ́) 1. glagolnik od izstopiti: izstop iz vlaka je bil težaven / izstop iz društva, organizacije / izstop iz šole / izstop iz vojne 2. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: sovražnik je obstreljeval izstop iz soteske / izstop je pri srednjih vratih ◊ alp. izstop na nameravanem mestu je onemogočil previs; tam je najbližji izstop iz kamina, stene; med., vet. izstop organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v prvotni legi
  24.      iztírjati  -am nedov.) povzročati, da vozilo ni več na tiru: partizani so iztirjali vlake
  25.      izvábljati  -am tudi zvábljati -am nedov. (á) 1. z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga odkod: izvabljali so ga iz internata; pren. sonce je izvabljalo prve brste 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa: od njega izvablja denar / izvabljati komu priznanje, skrivnosti; pren. izvabljati klavirju glasove 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbujati čustven odziv: njegovo govorjenje jim je izvabljalo smeh; prim. zvabljati

   1.632 1.657 1.682 1.707 1.732 1.757 1.782 1.807 1.832 1.857  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA