Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

14 (2.401-2.425)


  1.      odvéza  -e ž (ẹ̑) 1. rel. odpuščanje grehov ali cerkvenih kazni: dati, dobiti odvezo 2. ekspr. odpuščanje, oproščenje: prosi jo odveze / prišla je k njemu po odvezo ● publ. to je vprašanje odveze izvršnemu odboru razrešnice ◊ zgod. zemljiška odveza ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo ♪
  2.      odvézati  in odvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. narediti, da kaj preneha biti a) zavezano: odvezati komu čevelj; nahrbtnik se mu je odvezal / odvezali so mu oči, da je lahko vse gledal; odvezati usta / odvezati vezalke, vrvico / odvezati zanko b) privezano: odvezati čoln; odvezati vrv od voza c) povezano, zvezano: odvezati paket / odvezati jetnikom roke // odstraniti obvezo: odvezati roko / odvezati rano 2. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oprostiti: odvezati koga dolžnosti, odgovornosti; odvezali so jo od vsega dela / odvezati koga dolga / odvezati od kazni // narediti, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: samo smrt ga odveže obljube, prisege; odvezati od molčečnosti ● ekspr. pijača jim je odvezala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; ekspr. odvezali so ga vsake krivde izjavili so, da ni kriv odvézan -a -o: odvezan čevelj; odvezani so vsake dolžnosti, od odgovornosti ♪
  3.      odvézniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. narediti, da kaj preneha biti poveznjeno: odvezniti posodo 2. nar. odmakniti, odpreti: odvezniti pokrov pri kmečki peči / odvezniti vrata odvéznjen -a -o: odveznjena peč; odveznjena vrata ♪
  4.      odvezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj preneha biti a) zavezano: odvezovati otroku čevlje; odvezovati mošnjo / odvezovati vrvico b) privezano: odvezovati okraske; odvezovati živali od jasli c) povezano, zvezano: odvezovati paket; odvezovati voz // odstranjevati obvezo: odvezovati rano 2. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oproščati: odvezovati koga odgovornosti; to nas ne odvezuje, da bi se stvari ne lotili // delati, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: odvezovati obljube; odvezovati koga od prisege ● ekspr. vino odvezuje ljudem jezike povzroča, da začnejo dosti in sproščeno govoriti ♪
  5.      odvíhati  -am dov. (í) narediti, da kaj preneha biti zavihano: odvihati rokave odvíhan -a -o: zaradi mraza je imel odvihan ovratnik ♪
  6.      odvihávati  -am nedov. (ȃ) delati, da kaj preneha biti zavihano: odvihavati rokave ♪
  7.      odvíhniti  -em dov. (í ȋ) narediti, da kaj preneha biti zavihnjeno: odvihniti hlačnico ♪
  8.      odvihráti  -ám dov. (á ȃ) hitro, razburjeno oditi: pograbil je plašč in odvihral z doma / ekspr. vojska je iz teh krajev odvihrala drugam ♪
  9.      odvijáč  -a m (á) izvijač: odviti z odvijačem; odvijač z izolirano ročico / prinesel je steklenico in odvijač odpirač ♪
  10.      odvijálen  -lna -o prid. (ȃ) teh. ki je za odvijanje: odvijalni valj; odvijalne naprave ♪
  11.      odznák  -a m (ȃ) zastar. znak, znamenje: uniforma z odznaki; za klobukom so imeli zimzelen kot odznak / vladarski odznaki vladarske insignije; krilati lev je odznak Benetk simbol ♪
  12.      oglaševáti se  -újem se nedov. (á ȗ) star. oglašati se: v gozdu se je oglaševal samoten ptič ♪
  13.      ogórek  -rka m (ọ̑) majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa: veter je nosil ogorke po bližnjih strehah; seči po ogorek v ogenj; z ogorkom prižgati dračje // ostanek dogorele cigarete ali cigare: pohoditi ogorek; pepelnik je poln ogorkov / cigaretni ogorek ♪
  14.      ográjen  -jna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ograjo: ograjna vrata / ograjna mreža ◊ jur. ograjno sodišče od 14. do 18. stoletja plemiško sodišče ♪
  15.      ôhati  -am nedov. (ō ȏ) ekspr. z oh izražati čustvo: zlovoljno je ohal in se kremžil od bolečin ♪
  16.      okalíti 2 -ím dov., okálil (ȋ í) skaliti: okaliti studenec; voda v ribniku se je okalila ♪
  17.      okóliščina  -e ž (ọ̑) 1. nav. mn. dejstvo, ki more odločilno vplivati na potek, uresničitev česa: okoliščine tega ne dopuščajo; okoliščine so se popolnoma spremenile; hitro se je moral prilagoditi novim okoliščinam; nastopile so nenavadne okoliščine / zunanjepolitične okoliščine; skupek, splet srečnih okoliščin / ed., z oslabljenim pomenom opozoril bi na okoliščino, da sta pisatelja najbližja rojaka // razmere: vse je odvisno od okoliščin, v katerih kdo živi; v takih, teh okoliščinah ni mogel delati; živeli so v težkih okoliščinah 2. zastar. okolica: poznal je vso okoliščino, saj je že povsod beračil ◊ jur. obteževalne ki vplivajo na odmero večje, olajševalne okoliščine ki vplivajo na odmero manjše kazni ♪
  18.      okretáč  -a m (á) anat. drugo vratno vretence: okretač in atlas ♪
  19.      okujína  -e ž (í) teh. s kovanjem odstranjena oksidna plast, ki nastane ob žarjenju pri visoki temperaturi: ob nakovalu je bilo veliko okujine ♪
  20.      oligofreníja  -e ž (ȋ) med. duševna nerazvitost: idiotija, imbecilnost in druge stopnje oligofrenije ♪
  21.      omára  -e ž (ȃ) večji kos pohištva, ki se odpira na sprednji strani, za shranjevanje oblek ali drugih stvari: odpreti, zakleniti omaro; spraviti obleko, perilo v omaro; omara iz orehovega lesa; ključ od omare / dvokrilna omara; knjižna omara; kombinirana omara sestavljena iz delov, od katerih se eni zapirajo, drugi so odprti; tridelna ali trodelna omara s tremi (vratnimi) krili; zidna omara navadno manjša omara v zidni vdolbini // v kmečkem okolju nizka omara s policami za shranjevanje jedil: latvico mleka je postavila v omaro // s prilastkom temu podobna priprava za različne namene: denar in dokumente je imel shranjene v železni omari / hladilna omara hladilnik, velik kot omara; zamrzovalna omara omari podobna naprava za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi ◊ arhit. vzidana omara z obdelano prednjo stranjo, pritrjena v niši; elektr. stikalna omara s stikalnimi aparati; muz. orgelska omara ohišje orgel; papir. sesalna omara naprava za vakuumsko odstranjevanje dela vode iz mokre plasti na vzdolžnem situ papirnega stroja ♪
  22.      omehčánje  -a s (ȃ) glagolnik od omehčati: omehčanje kože ♪
  23.      omehčáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj mehko, mehkejše: milnica je brado omehčala; omehčati kožo / posušeno sadje omehčati v sladki vodi 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: omehčati koga; z lepo besedo je omehčal njeno srce; ni se dala omehčati; po dolgih prošnjah, nazadnje se je le omehčal in plačal / bolečine so omehčale njegovo voljo naredile jo manj izrazito, močno ◊ kem. omehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli omehčáti se ekspr. postati manj strog, bolj mil: glas se mu je nenadoma omehčal; poteze na obrazu so se omehčale ● ekspr. vozli na vrvi se še niso omehčali se še niso zrahljali omehčán -a -o: spregovoril je z omehčanim glasom; omehčana voda ∙ sneg je bil že nekoliko omehčan se je udiral, vdajal; ekspr. po polnoči so bili že precej omehčani v nogah so bili negotovi v hoji zaradi vinjenosti ♪
  24.      omehčávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da postane kaj mehko, mehkejše: z milom omehčavati kožo 2. ekspr. povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: to omehčava tudi mojega očeta ♪
  25.      omehkúžiti  -im dov. (ú ȗ) star. pomehkužiti: udobno življenje človeka omehkuži; v toplem hlevu se živina omehkuži omehkúžen -a -o: omehkuženi ljudje ♪

   2.276 2.301 2.326 2.351 2.376 2.401 2.426 2.451 2.476 2.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA