Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

14 (2.281-2.305)


  1.      nèsproščênost  -i ž (ȅ-é) lastnost nesproščenega: nesproščenost telesa / nesproščenost njenega vedenja je kvarila razpoloženje / spoznal je, da je v njej veliko nesproščenosti ♪
  2.      nesrámen  -mna -o prid., nesrámnejši (á ā) 1. ki ne dela, ne ravna po moralnih načelih: fant je precej nesramen; do žensk je nesramen / nesramni pogledi; nesramno govorjenje / kot psovka nesramnež nesramni 2. ekspr. ki na zelo žaljiv način obravnava človekove lastnosti, dejanja: tvoj prijatelj je nesramen; glej, da ne boš še bolj nesramen, kot si že / poslal mu je nesramen dopis; postavil mu je nesramno vprašanje ∙ pog. ima nesramen jezik obrekuje; nedostojno govori // brezobziren, brezvesten: ne kupuj pri tem nesramnem trgovcu / nesramno izkoriščanje ljudi 3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nesramna laž, predrznost / ima nesramno srečo nesrámno prisl.: nesramno govoriti, lagati; postati nesramno domač; nesramno visoka cena; sam.: reči kaj nesramnega ♪
  3.      nèsramežljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki mu manjka sramežljivosti: nesramežljivo dekle nèsramežljívo prisl.: nesramežljivo je hodila skozi njegovo sobo ♪
  4.      nèsramežljívost  -i ž (ȅ-í) lastnost nesramežljivega človeka: čudil se je njeni nesramežljivosti / s popolno nesramežljivostjo je pripovedoval dovtipe ♪
  5.      nesrámnež  -a m (ȃ) ekspr. nesramen človek: je velik nesramnež / kot psovka nesramnež nesramni ♪
  6.      nesrámnica  -e ž (ȃ) 1. ekspr. nesramna ženska: je nesramnica in lažnivka / zmerjali so jo z nesramnico 2. star. vlačuga, prostitutka: hodi k nesramnicam ♪
  7.      nesrámnik  -a m (ȃ) knjiž. nesramen človek: še slutila nisem, da je tak nesramnik ♪
  8.      nesrámnost  -i ž (á) lastnost nesramnega človeka: njegova nesramnost presega vse meje / nesramnost govorjenja / pooseb. ta nesramnost je spet tukaj // ekspr. nesramno govorjenje ali ravnanje: ne bo mu odpustil te nesramnosti ♪
  9.      nesréča  -e ž (ẹ́) 1. stanje, ki povzroča duševne bolečine: družino je doletela nesreča; kriv je njene nesreče; zavedati se svoje nesreče; ne znajo si pomagati iz nesreče; spraviti koga v nesrečo; ekspr. zabredli so globoko v nesrečo / ekspr.: nakopal si je (na glavo) veliko nesrečo; ti si nam prinesel nesrečo / Prešernovi Sonetje nesreče 2. dogodek, pri katerem je človek poškodovan ali mrtev: nesreča se je zgodila danes zjutraj; povzročiti, preprečiti nesrečo; zaradi neprevidnosti je prišlo do nesreče; kraj nesreče; posledice, vzroki nesreče / avtomobilska, letalska, prometna nesreča; nesreča pri delu / publ. nesreča je zahtevala smrtno žrtev // dogodek, ki človeka zelo prizadene, navadno materialno: zadela jih je nesreča, pogoreli so; ekspr. nesreče so ga kar naprej teple; da ne bi bilo nesreč, naj stranke ne pustijo goreti plina brez nadzorstva; zaradi nesreče, ki ga je doletela, je začel piti / elementarne nesreče 3. dogodek, ki povzroča človeku zadrego, neprijeten občutek; nezgoda: na proslavi se mu je pripetila nesreča, spotaknil se je in skoraj padel / kot vzklik sreča v nesreči 4. ekspr. človek, ki pogosto naredi kaj neprimernega: ta nesreča se je spet napila / kot nagovor nesreča nesrečna, kaj si storil 5. v prislovni rabi izraža a) v zvezi po nesreči da se dejanje zgodi brez določenega namena: po nesreči je dregnil v luč; po nesreči prevrniti, razbiti posodo / to se je zgodilo po nesreči b) v zvezi na nesrečo obžalovanje, sočustvovanje: na nesrečo je premlad, razburljive narave; na nesrečo ga imajo za neumnega ● ekspr. nesreča je hotela, da je izgubil stavo zgodilo se je; ekspr. nesreča ga spremlja vse življenje vse življenje je nesrečen; ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno; ekspr. biti komu v nesrečo povzročati mu neprijetnosti, težave; drži se kot kup nesreče obupano, žalostno; ekspr. nesreča človeka izmodri; prijatelja spoznaš v nesreči; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. nesreča nikoli ne počiva vedno se lahko pripeti kaj slabega; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim ♪
  10.      nesréčen  -čna -o prid., nesréčnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki čuti zaradi stanja, v katerem je, duševne bolečine: nesrečen človek; bil je zelo nesrečen; čuti se nesrečnega; če se poročiš z njim, boš nesrečna; dela se nesrečno / ekspr. njegovo srce je žalostno in nesrečno // nav. ekspr. ki izraža, kaže tako stanje: tako nesrečen obraz ima / odganjal ga je od nesrečnih misli / to je nesrečna zgodba 2. ki je doživel nesrečo: ko jim je pogorela hiša, se je nesrečna družina preselila k sorodnikom 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti nesrečni fant, že spet si zamudil; ta nesrečna bluza mi kar naprej leze izza krila; ta nesrečna pijača ga bo čisto uničila / bilo je le nesrečno naključje, da se je to zgodilo ● ekspr. nesrečen je, da se kamnu smili zelo; nesrečna ljubezen ljubezen, ki je ljubljena oseba ne vrača; ekspr. ima nesrečne roke vedno naredi kaj narobe; trinajst je nesrečna številka po ljudskem verovanju kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost; ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; knjiž. kraj nesrečnega imena kraj, kjer se je zgodilo kaj hudega, usodnega nesréčno prisl.: nesrečno gledati, pasti; biti nesrečno zaljubljen; sam.: nesrečnemu pomilovanje nič ne pomaga ♪
  11.      nesrečenôsen  -sna -o prid. (ó ō) knjiž. ki prinaša nesrečo: nesrečenosen človek ♪
  12.      nesréčnež  -a m (ẹ̑) ekspr. nesrečen človek: nesrečnež, ki mu je pogorela domačija / ta nesrečnež vse pokvari ♪
  13.      nesréčnica  -e ž (ẹ̑) ekspr. nesrečna ženska: imeli so jo za veliko nesrečnico / kot nagovor ti nesrečnica nesrečna, kaj si storila ♪
  14.      nesréčnik  -a m (ẹ̑) knjiž. nesrečen človek: bil je nesrečnik že od rojstva / skupina nesrečnikov je zapuščala pogorelo vas ♪
  15.      nesréčnost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje nesrečnega človeka: njegova nesrečnost se je razodevala v pesmih / občutek velike nesrečnosti ♪
  16.      nesrečonôsen  -sna -o prid. (ó ō) knjiž. ki prinaša nesrečo: nesrečonosen človek / nesrečonosna vojna ♪
  17.      nèstabílen  -lna -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni stabilen: nestabilen čoln; podstavek je nekoliko nestabilen / nestabilen teren / publ.: nestabilen gospodarski položaj; nestabilne cene spremenljive ♦ fiz., kem. nestabilno atomsko jedro jedro, ki radioaktivno razpade ♪
  18.      nèstabílnost  -i ž (ȅ-ȋ) lastnost, značilnost nestabilnega: ta tip avtomobila je znan po svoji nestabilnosti / publ. gospodarska, politična nestabilnost ♪
  19.      nèstálen  -lna -o prid. (ȅ-ȃ) 1. ki ni stalen, ni trajen: ta mir je zelo nestalen; funkcija predsednika je nestalna / njegov položaj je precej nestalen 2. ki se lahko, hitro menja: v takem nestalnem vremenu ni pametno hoditi v hribe / njegovo razpoloženje je zelo nestalno / nemiren in nestalen človek je neuravnovešen nèstálno prisl.: nestalno zaposlen delavec ♦ zool. nestalno topla kri kri, katere toplota je odvisna od temperature okolice ♪
  20.      nèstálnež  -a m (ȅ-ȃ) ekspr. nestalen, neuravnovešen človek: nestalneži in brezdomci ♪
  21.      nèstálnost  -i ž (ȅ-ȃ) lastnost, značilnost nestalnega: nestalnost zaposlitve / nestalnost vremena / nestalnost njegovega razpoloženja je ustvarjala nekakšno napetost ♪
  22.      nèstándarden  -dna -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni standarden: nestandardno pohištvo ♪
  23.      nèstandardizíran  -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni standardiziran: uporabljajo nestandardizirane delovne metode, norme ♦ šol. nestandardizirani test test, ki ni strokovno preizkušen in normiran ♪
  24.      nèstanovíten  -tna -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni stanoviten: težko se je zanesti na tako nestanovitnega človeka / nestanoviten značaj / star. pri delu je nestanoviten ni vztrajen // star. spremenljiv, nestalen: nestanovitno vreme / njegova služba je bila nestanovitna ♪
  25.      nèstanovítnež  -a m (ȅ-ȋ) ekspr. nestanoviten človek: morda bo pa le pridobil kakega nestanovitneža ♪

   2.156 2.181 2.206 2.231 2.256 2.281 2.306 2.331 2.356 2.381  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA