Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

14 (1.106-1.130)


  1.      epidemíja  -e ž (ȋ) nenaden izbruh in hitro širjenje kake nalezljive bolezni: epidemija izbruhne; virus influence povzroča hude epidemije; epidemija črnih koz, tifusa je zahtevala veliko smrtnih žrtev; pren. atomsko epidemijo bo težko zajeziti; epidemija huliganstva ♪
  2.      epidemiológ  -a m (ọ̑) strokovnjak za epidemiologijo: zdravnik epidemiolog; kongres epidemiologov ♪
  3.      epidemiologíja  -e ž (ȋ) veda o vzrokih in preprečevanju širjenja epidemij: inštitut za epidemiologijo / epidemiologija škrlatinke ♪
  4.      epidemiolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na epidemiologijo: epidemiološke raziskave, študije / epidemiološki oddelek v bolnici ♪
  5.      epidêrma  -e ž (ȇ) anat., bot. epidermis ♪
  6.      epidermálen  -lna -o (ȃ) pridevnik od epidermis: epidermalna tvorba ♪
  7.      epidêrmis  -a m (ȇ) anat. plast celic na površini kože; (kožna) povrhnjica: opazovati epidermis pod mikroskopom // bot. plast celic na površini neolesenelih rastlinskih organov ♪
  8.      epidiaskóp  tudi epidiaskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) priprava za projiciranje neprozornih slik ali diapozitivov: šola ima epidiaskop in filmski projektor ♪
  9.      epidót  -a m (ọ̑) min. rudnina kalcijev aluminijev in železov silikat ♪
  10.      epifenomén  -a m (ẹ̑) knjiž. pojav, ki spremlja glavni pojav, sopojav: epifenomeni družbenoekonomskih tvorb ♪
  11.      epifít  -a m (ȋ) bot. rastlina, ki raste na drugi rastlini in ima lastno presnovo, priraslika: alge, lišaji in mahovi so najbolj pogosti epifiti pri nas ♪
  12.      epifíza  -e ž (ȋ) anat. 1. žleza z notranjim izločanjem v velikih možganih, češerika: funkcija epifize 2. končni del dolge cevaste kosti: odlomljena epifiza ♪
  13.      epífora  -e ž (ȋ) lit. ponovitev iste besede ali besedne skupine na koncu zaporednih stavkov ali verzov ♪
  14.      epigenétski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na epigenezo: epigenetski razvoj ♦ geogr. epigenetska dolina tesna dolina, ki jo je izdolbla reka, ko se je skozi lastno naplavino zajedla v odpornejšo osnovo ♪
  15.      epigenéza  -e ž (ẹ̑) biol. teorija, da se v osebnem razvoju iz preprostega začetnega stanja razvije vse bolj kompliciran organizem ♪
  16.      epigón  -a m (ọ̑) nav. slabš. kdor posnema dela pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: on sploh ni pesnik, je epigon; Jurčičevi epigoni; stranski oltar je delo drugovrstnega kiparskega epigona ♪
  17.      epigónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na epigone: epigonska lirika / epigonski pisatelj ♪
  18.      epigónstvo  -a s (ọ̑) nav. slabš. posnemanje del pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: ta pisatelj se nagiba k epigonstvu; plitvo epigonstvo; epigonstvo po vsebini in obliki; njegovo ustvarjanje je daleč od vsakega epigonstva ♪
  19.      epigráf  -a m (ȃ) knjiž. 1. kratek izrek, citat, pregovor na začetku knjige, poglavja: vzeti epigraf iz Prešerna 2. krajše besedilo v verzih ali prozi na spominskih ploščah, spomenikih, stavbah ♪
  20.      epigráfik  -a m (á) strokovnjak za epigrafiko ♪
  21.      epigráfika  -e ž (á) veda o epigrafih, zlasti antičnih in orientalskih: rimska epigrafika ♪
  22.      epigráfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na epigraf: epigrafski spomeniki stare Indije / epigrafska zbirka ♪
  23.      epigrám  -a m (ȃ) lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku, puščica: Prešernovi epigrami; njegovi epigrami so zabavni ♪
  24.      epigramátičen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na epigram: epigramatični verzi / epigramatičen članek jedrnat in duhovit ♪
  25.      epigramátik  -a m (á) knjiž. kdor piše epigrame, puščičar ♪

   981 1.006 1.031 1.056 1.081 1.106 1.131 1.156 1.181 1.206  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA