Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

13 (926-950)

926.      dvóškŕgar  -ja m (ọ̑-ȓ) nav. mn., zool. glavonožci z enim parom škrg, Dibranchiata ♪
927.      dvóštevílčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) mat. ki je iz dveh številk: dvoštevilčno število ♪
928.      dvótákten  -tna -o prid. (ọ̑-ȃ) 1. muz. ki je iz dveh taktov: dvotakten glasbeni motiv 2. strojn., navadno v zvezi dvotaktni motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib ♪
929.      dvótarífen  -fna -o prid. (ọ̑-ȋ) navadno v zvezi dvotarifni števec števec, ki meri porabljeno električno energijo ločeno glede na dve različni tarifi ♪
930.      dvótédenski  -a -o [dǝn] prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. ki traja dva tedna: dvotedenski dopust; dvotedensko bivanje 2. star dva tedna: dvotedenski dojenček ♪
931.      dvótíren  -rna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. ki ima dva tira: dvotirna proga; dvotirna železnica / dvotirni železniški promet 2. ki obravnava, rešuje kaj na dva različna načina: dvotirni sistem nagrajevanja / ekspr. bil je nepriljubljen zaradi svoje dvotirne politike dvojne, dvolične ◊ šol. dvotirni šolski sistem šolski sistem z dvema različnima učnima programoma ♪
932.      dvótírnica  -e ž (ọ̑-ȋ) dvotirna (železniška) proga ♪
933.      dvótírnost  -i ž (ọ̑-ȋ) obravnavanje, reševanje česa na dva različna načina: dvotirnost vzgoje / ekspr. dvotirnost strankine politike dvojnost, dvoličnost ♪
934.      dvótráčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȃ) um., navadno v zvezi dvotračna pletenina okrasni motiv, sestavljen iz dveh vzporedno potekajočih trakov ♪
935.      dvótretjínski  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) nanašajoč se na dve tretjini: izglasovati kaj z dvotretjinsko večino ♪
936.      dvótrúpen  -pna -o prid. (ọ̑-ȗ) ki ima dva trupa: dvotrupno letalo ♪
937.      dvoúmen  -mna -o prid., dvoúmnejši (ú ū) ki se da razumeti na dva ali več načinov: dvoumna pripomba; dvoumno besedilo zakona; dvoumno izražanje, vprašanje / redko bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo dvojno, dvolično / s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo dvomljivo, negotovo dvoúmno prisl.: dvoumno govoriti; sam.: rad je povedal kaj dvoumnega ♪
938.      dvoúmiti  -im nedov. (ū ȗ) redko dvoumno govoriti: v družbi zelo rad dvoumi ♪
939.      dvoúmje  -a s (ȗ) dvoumno, dvosmiselno izražanje: zaradi dvoumja je nastal nesporazum; v pogovoru se je vedno izogibal dvoumju // dvoumnost: dvoumje pogodbe ♪
940.      dvoúmnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost dvoumnega: tekst pogodbe mora izključevati vsakršno dvoumnost; dvoumnost zakonskega besedila / izražaj se jasno, ne trpim takih dvoumnosti ♪
941.      dvóústen  -tna -o prid. (ọ̑-ȗ) bot. dvoustnat: dvoustni cvetni venec; čašni listi so zrasli v dvoustno cev ♪
942.      dvóústka  -e ž (ọ̑-ȗ) zool. v žolčevodu ovc in goveda živeči zajedavec, ki povzroča huda obolenja jeter; veliki metljaj ♪
943.      dvóústnat  -a -o prid. (ọ̑-ȗ) bot. ki ima zgornjo in spodnjo ustno: dvoustnati cvet; dvoustnati cvetni venec ♪
944.      dvóústničen  -čna -o prid. (ọ̑-ȗ) lingv. ki se tvori z obema ustnicama: dvoustnični soglasnik ♪
945.      dvóústničnik  -a m (ọ̑-ȗ) lingv. soglasnik, tvorjen z obema ustnicama ♪
946.      dvóústniški  -a -o prid. (ọ̑-ȗ) lingv. dvoustničen: dvoustniški soglasnik ♪
947.      dvóvalénten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) kem. ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini: dvovalentno železo ♪
948.      dvóvaléntnost  -i ž (ọ̑-ẹ̑) kem. lastnost, značilnost dvovalentnega: dvovalentnost elementa ♪
949.      dvóváljen  -jna -o prid. (ọ̑-ȃ) strojn. ki ima dva valja: dvovaljni motor; dvovaljni parni stroj ♪
950.      dvóvêseln  -a -o [sǝl] prid. (ọ̑-ȇ) ki ima dve vesli: dvoveselni čoln ♪

   801 826 851 876 901 926 951 976 1.001 1.026