Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

13 (776-800)


  1.      dvólastníški  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) nanašajoč se na dvolastnike ali dvolastništvo: dvolastniške pravice; dvolastniško dovoljenje za prehod čez mejo / dvolastniško posestvo ♪
  2.      dvólastníštvo  -a s (ọ̑-ȋ) pojav ali dejstvo, da ima kdo zemljišče na obeh straneh državne meje: najprej je bilo treba rešiti vprašanje dvolastništva // redko dvolastniško posestvo: manjšanje števila zasebnih dvolastništev ♪
  3.      dvólémežen  in dvólêmežen -žna -o prid. (ọ̑-ẹ̑; ọ̑-ȇ) ki ima dva lemeža: dvolemežni plug ♪
  4.      dvóléten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. star dve leti: dvoleten deček 2. ki traja dve leti: dvoleten spor / dvoletne izkušnje / dvoletna šola ◊ bot. dvoletna rastlina rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi ♪
  5.      dvólétnica  -e ž (ọ̑-ẹ̑) bot. rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi: enoletnice in dvoletnice ♪
  6.      dvólíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dvolične rudnine; dvolična snov; spolno dvolične živali ◊ geom. dvolična ravnina ravnina, ki se vidi v tlorisu z ene, v narisu pa z druge strani; obrt. dvolična pletenina pletenina, ki je na pravi in na narobni strani enaka ♪
  7.      dvolíčen  -čna -o prid. (ȋ) ki se kaže drugačnega, kot je: dvoličen človek; zmeraj je bil dvoličen // ki je dveh nasprotujočih si vrst; dvojen: dvolična morala; živeti dvolično življenje ● pog. igrati dvolično vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to ♪
  8.      dvolíčnež  -a m (ȋ) ekspr. dvoličen človek: na tak način so se vzgajali dvoličneži ♪
  9.      dvolíčnik  -a m (ȋ) ekspr., redko dvoličen človek: živeti je moral med samimi dvoličniki ♪
  10.      dvolíčništvo  -a s (ȋ) dvolíčnost: bil je nepriljubljen zaradi svojega dvoličništva ♪
  11.      dvólíčnost  -i ž (ọ̑-ȋ) biol., min. pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki: sezonska dvoličnost v barvi dlake; spolna dvoličnost; dvoličnost pri žuželkah ♪
  12.      dvolíčnost  -i ž (ȋ) lastnost dvoličnega človeka: njegova dvoličnost in hinavščina; te svoje dvoličnosti niti skrival ni / pisatelj se je lotil dvoličnosti strankine politike ♪
  13.      dvolík  -a -o prid. (ȋ ȋ) 1. knjiž. ki ima dve obliki: jezik ima veliko dvolikih besed 2. redko dvolíčen: dvoliki ljudje ♪
  14.      dvólísten  -tna -o prid. (ọ̑-ȋ) ki ima dva lista: dvolistna rastlina ♦ bot. dvolistni vimenjak gozdna rastlina z močno dišečimi belimi cveti, Platanthera bifolia; dvolistna senčnica gozdna rastlina z dvema srčastima listoma in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Majanthemum bifolium ♪
  15.      dvólítrski  -a -o prid. (ọ̑-í) ki drži dva litra: dvolitrska steklenica ♪
  16.      dvolòm  -ôma m (ȍ ó) min. 1. dvolomnost: dvolom pri rudnini 2. razlika med največjim in najmanjšim lomnim količnikom ♪
  17.      dvolómec  -mca m (ọ̑) min. brezbarven, prozoren kristal kalcita ♪
  18.      dvolómen  -mna -o prid. (ọ̄) min. ki v različnih smereh različno lomi svetlobo: dvolomna rudnina ♪
  19.      dvolómnost  -i ž (ọ̄) min. lastnost dvolomnega: dvolomnost snovi ♪
  20.      dvolóžek  -žka m (ọ̑) muz. melodični okrasek iz štirih tonov, sestavljen izmenoma iz spodnjega in zgornjega tona ♪
  21.      dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane ♪
  22.      dvómatríčnik  -a m (ọ̑-ȋ) tisk. stavni stroj z dvema matričnikoma ♪
  23.      dvómba  -e ž (ọ̑) zastar. dvom: vzbudile so se mu dvombe in sumi / nikakor ni mogel pregnati verskih dvomb / bila je brez dvombe najlepša v tem kraju ♪
  24.      dvómen  -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. dvomljiv: pridobil si je dvomno slavo; vse to je zelo dvomne vrednosti / njegov prihod je zaenkrat še dvomen dvómno prisl.: vrne se, vrne, je ves čas dvomno ponavljala dvomeče ♪
  25.      dvóméren  -rna -o prid. (ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄) knjiž. dvodimenzionalen, dvorazsežen: ploskev je dvomerna ♪

   651 676 701 726 751 776 801 826 851 876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA