Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

13 (551-575)


  1.      dušílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) priprava, ki zmanjšuje jakost zvoka: pogonski motorji letal imajo učinkovite dušilce; dušilec za revolversko cev ♦ muz. priprava pri godalnih, pihalnih in tolkalnih instrumentih za dušenje tonov ♪
  2.      dušílen  -lna -o prid. (ȋ) ki duši, zmanjšuje jakost česa: dušilna obloga, priprava ♦ teh. dušilni ventil; dušilna šoba; dušilna tekočina v tehtnici ♪
  3.      dušílka  -e ž (ȋ) elektr. tuljava, ki zmanjšuje ali omejuje jakost izmeničnega toka: anodna, izravnalna dušilka ♪
  4.      dušílnik  -a m (ȋ) 1. posoda, priprava za dušenje živil: dušiti meso v dušilniku 2. priprava, ki zmanjšuje jakost zvoka: zmanjševati ropot z dušilnikom 3. teh. amortizer, blažilec ♪
  5.      dušílo  -a s (í) kar duši, zmanjšuje jakost česa: potrebno bi bilo kako dušilo ♪
  6.      dušítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od dušiti: dušitev delavskega gibanja / dušitev zvoka ♪
  7.      dušíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. ovirati, oteževati dihanje: dim, kašelj ga duši; jok jo je dušil; močno razburjenje jo je kar dušilo; brezoseb.: v tretjem nadstropju se je ustavila, dušilo jo je; v grlu me duši; pren. malomeščanske razmere nas dušijo; samota ga duši // moriti z onemogočanjem dihanja: jetnike so dušili v plinskih celicah 2. ekspr. s silo ovirati, preprečevati: vlada duši stavkovne boje; birokracija duši vsakršno iniciativo od spodaj; dušiti nacionalno zavest / plevel duši posevke 3. knjiž. zadrževati, premagovati: dušiti (v sebi) bolečino, jezo; pokril si je obraz in dušil jok, ki se mu je nabiral v prsih; dušila je solze v očeh in si grizla nohte 4. zmanjševati jakost zvoka: ropotanje strojev je dušilo besede; stenske obloge so dušile glasove televizorja; mehka trava je dušila korake / dirigent je dušil previsoki ton glasbila / gumijast pod duši zvok stopinj ♦ rad. dušiti televizijsko sliko zmanjševati njeno jakost, ostrino 5. redko gasiti: goreči motor so dušili z gasilno peno; gasilci dušijo požar 6. kuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe: dušiti meso, zelenjavo dušíti se s težavo dihati zaradi ovir: ponesrečenci so se dušili pod snegom / ekspr. dekle se je dušilo v solzah; pren. kmetje so se dušili v dolgovih dušèč -éča -e: zvijal se je, dušeč se od smeha; zagrnil ga je oblak dušečega prahu; dušeča moč tehnizacije; prisl.: dušeče vroč in soparen dan dušèn -êna -o: zatajevan in dušen smeh; sprostitev dolga leta dušenih čustev / dušeni riž; dušeno zelje ♦ fiz. dušeno nihanje nihanje, pri katerem se amplitude manjšajo ♪
  8.      dúšiti se  -im se nedov. (ú ū) redko hrupno zagotavljati, zatrjevati: dušil se je, da bo vse izdal, če mu ne ustrežejo ♪
  9.      dúška  -e ž (ȗ) nar. vzhodno dihanje: lica so mu prebledela in duška je postala hitrejša // zrak, sapa: govoril je slabotno, ko da bi mu zmanjkovalo duške ♪
  10.      dúškati  -am nedov. (ȗ) redko oddihovati se, oddihavati se: sredi stopnic je postal in duškal // počivati: ljudje navadno duškajo pri tem studencu; duškali so v gostilni pod klancem / ekspr. snežni metež je za hipec duškal prenehal ♪
  11.      dúškoma  prisl. (ȗ) na dušek, v dušku: izpiti duškoma; duškoma piti; duškoma zvrniti kozarec vina ♪
  12.      dušljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki ovira, otežuje dihanje: zajel ga je gost, dušljiv dim; dušljiv kašelj, smeh / zrak je postajal vse bolj dušljiv soparen, težek / moriti z dušljivimi plini 2. ki moreče, neprijetno deluje, vpliva: pogreznil se je v dušljiv molk dušljívo prisl.: neprijeten duh je dušljivo legal na prsi; še zmeraj je dušljivo vroče / v povedni rabi v sobi je dušljivo ♪
  13.      dušljívec  -vca m (ȋ) bojni plin, ki kvarno deluje na dihalne organe: med dušljivci je zelo znan fosgen ♪
  14.      dušljívost  -i ž (í) lastnost dušljivega: dušljivost megle; dušljivost s prahom prenasičenega zraka / dušljivost malomeščanskega okolja ♪
  15.      dúšman  -a m (ȗ) zastar. sovražnik, zlasti Turek: bojevati se z dušmani / aziatski, turški dušmani ♪
  16.      dušníca  in dúšnica -e ž (í; ȗ) nav. mn. 1. redko cevka, ki dovaja zrak iz sapnika v pljuča; bronhij, sapnica: vnetje dušnic 2. zastar. dihalni organ kopenskih členonožcev v obliki cevk; zračnica: žuželke dihajo z dušnicami ♪
  17.      dušník  -a m (í) 1. odprtina, luknja za zračenje: napraviti dušnike v oglarsko kopo; zamašiti dušnike v hlevu; dušnik v podmornici / dušniki v kaminu kanali, po katerih je speljan dim, da se zadrži čimveč toplote 2. redko cevka, ki dovaja zrak iz grla v bronhije; sapnik, traheja: v dušniku mu grgra ♪
  18.      dúšnopastírski  -a -o prid. (ȗ-í) nanašajoč se na duhovnike, župnike: dušnopastirski poklic; dušnopastirska služba / pretresali so dušnopastirska vprašanja ♪
  19.      dúti  dújem nedov. (ú ū) star. pihati, vleči: veter duje ♪
  20.      duúmvir  tudi duumvír -a m (ȗ; ȋ) zgod. član duumvirata . ♪
  21.      duumvirát  -a m (ȃ) zgod. dvojica višjih uradnikov, izvoljena za določene državniške posle v starem Rimu ♪
  22.      dvá  -é -é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (ȃ ẹ̑) 1. izraža število dve [2] a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; ni naju strah, saj sva dva; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve; ob dveh ponoči; ob dveh (popoldne) 14h; star. pride proti dvema malo pred drugo uro / korakati po dva in dva tako, da sta dva v vrsti; ekspr. delati, jesti za dva zelo veliko; nav. slabš. stara dva že spita starši; hoditi po dveh po dveh nogah b) v prilastkovi rabi: dva brata; čez dva dni; roman v dveh delih; dva tisoč; dve uri hoda; dve leti in pol; pred dvema letoma, pog., neustalj. pred dvemi leti; elipt.: ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let; star. mož jih ima že devetdeset brez dveh; pog.: spil je dva aperitiva dve čašici; dva čaja, prosim / poudarja dvojino: tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša; pokažite mi tista dva vzorca / ta dva naj gresta tadva c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri // neskl. izraža številko dve: hiša številka dve; napiši dve; tekma se je končala z dve ali dva proti ena / pog. v spričevalu ima same dve zadostne ocene 2. v zvezi s tri izraža približnost: že dva, tri tedne ga nisem videl; v dveh, treh letih si zemlja opomore 3. ekspr. izraža nedoločeno manjšo količino: do trgovine imam dva koraka; naredi dva požirka ● je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ima dve bradi brado s podbradkom; držati se v dve gubé sključeno; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; star. biti na dve plati dvoličen; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ena dva tri, že ga ni več v trenutku; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; sprehodi v dveh sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca vsako orožje se utegne obrniti proti tistemu, ki ga uporablja ◊ šah. lovec na b 2; šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo ♪
  23.      dva...  ali dvá... in dva... prvi del zloženk (ȃ) 1. z izrazom moškega spola nanašajoč se na število dve: dvamilijonski, dvatisočleten; dvakraten 2. za dve večji od vsote desetic, na katere se nanaša: dvaindvajset, dvaintrideset ♪
  24.      dváindvájset  -ih štev. (ȃ-ȃ) izraža število dvaindvajset [22]: stara je dvaindvajset let; ura je dvaindvajset; ob dvaindvajsetih ♪
  25.      dváindvájseti  -a -o štev. (ȃ-ȃ) ki v zapovrstju ustreza številu dvaindvajset: dvaindvajsetega [22.] marca; ob dvaindvajseti (uri) ♪

   426 451 476 501 526 551 576 601 626 651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA