Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

13 (376-400)



  1.      dokončeváti  -újem nedov.) približevati se koncu dela: ali boš kmalu napravil? Pravkar dokončujem; dokončevati risbe
  2.      dokônčnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost dokončnega: dokončnost izdelkov / dokončnost mojega sklepa ni dovoljevala tveganja; v dokončnost tega, kar se je zgodilo, ni verjela; dokončnost odločbe / knjiž. dokončnost pesnikove lirike dovršenost, popolnost
  3.      dokopáti  -kópljem tudi -ám dov., dokôplji dokopljíte, tudi dokôpaj dokopájte; dokôpal (á ọ́, ) 1. končati kopanje: dokopali smo; dokopati temelje 2. kopati do določene meje: dokopali so do polovice vinograda; dokopal je do skale 3. dodatno, zraven kopati: dokopal je še del jarka dokopáti se s kopanjem priti kam: komaj se je dokopal skozi sneg v zavetišče // ekspr. s prizadevanjem, trudom priti do česa: dokopati se do premoženja, do stanovanja; dokopati se do časti, oblasti; dokopati se do resnice; dolgo je trajalo, preden sem se dokopal do tega spoznanja
  4.      dokopávati se  -am se nedov. () ekspr. s prizadevanjem, trudom prihajati do česa: počasi se je dokopaval do besednih pomenov; dokopavati se do spoznanja
  5.      dokoréj  prisl. (ẹ̄) zastar. izraža vprašanje, do katere časovne meje traja dejanje; do kdaj: dokorej ostanete tukaj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih ne vem, dokorej bom danes delal
  6.      dokósiti  -im dov. (ọ́) končati kosilo: ko je dokosil, je odšel
  7.      dokosíti  -ím dov., dokósil; dokošèn ( í) 1. končati košnjo: ko je dokosil, je naložil deteljo na voz 2. dodatno, zraven nakositi: voz še ni bil poln, zato je dokosil še nekaj trave
  8.      dokováti  -kújem dov., dokovál (á ú) končati kovanje: dokoval je in odložil kladivo
  9.      dokŕmiti  -im dov., tudi dokrmíla (ŕ) dodati krmo, hrano: dokrmiti čebele, živino
  10.      doksográf  -a m () zlasti pri starih Grkih pisec, ki zbira in zapisuje nauke filozofov
  11.      doksologíja  -e ž () rel. hvalni obrazec, s katerim se zaključujejo nekatere molitve
  12.      dóktor  -ja m (ọ́) 1. najvišji akademski naslov, ki ga podeli univerza ali znanstvena ustanova: promovirati za doktorja; doktor prava; doktor matematičnih ved; kandidat je dobil naslov doktorja znanosti / častni doktor naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug / kot nagovor tovariš doktor; kot pristavek k imenu: doktor [dr.] Ivan Prijatelj; tudi neskl. govoril sem z doktor Zarnikom; neskl.: doktor Korenova; doktor Bleiweisove Novice // kdor ima doktorski naslov: zbrali so se sami doktorji biologije 2. pog. zdravnik: doktor mu je zapisal zdravila; poslali so me po doktorja 3. star. odvetnik, advokat: tako se spozna na pravde, da marsikakega mladega doktorja spravi v zadrego / za jezičnega doktorja študira
  13.      doktoránd  -a m (ā) kdor se pripravlja na doktorat: danes bosta branila disertacijo dva doktoranda
  14.      doktorándka  -e ž (ā) ženska oblika od doktorand
  15.      doktorát  -a m () 1. doktorski naslov: za docenta se zahteva doktorat; doseči, imeti, podeliti doktorat znanosti; doktorat iz ekonomskih ved / za zasluge so mu podelili častni doktorat iz medicine 2. delo, izpit za dosego doktorskega naslova: delati, narediti doktorat; pripravlja se na doktorat
  16.      dóktorček  -čka m (ọ́) iron. manjšalnica od doktor: doktorčki vsakovrstnih ved
  17.      dóktorica  -e ž (ọ́) 1. ženska, ki ima doktorski naslov: doktorica filoloških ved 2. pog. zdravnica: bil sem pri doktorici 3. star. zdravnikova žena
  18.      doktorírati  -am dov. in nedov. () doseči, pridobiti si doktorski naslov: septembra bo doktorirala; doktoriral je iz kemije; doktoriral je na ljubljanski univerzi
  19.      dóktorjev  -a -o (ọ́) svojilni pridevnik od doktor
  20.      dóktorski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na doktorje: a) podelili so mu doktorski naslov; doseči doktorsko čast / kandidat je oproščen doktorskega izpita / doktorska diploma b) v teh hribih je doktorska služba precej naporna / ekspr. ima doktorski podpis težko čitljiv, nerazločen
  21.      dóktorstvo  -a s (ọ́) doktorski naslov, doktorska čast: doseči doktorstvo; s svojim doktorstvom si tam ne bo dosti pomagal
  22.      doktrína  -e ž () 1. sistem teorij z določenega področja: izjava se ne sklada z marksistično doktrino; politična, socialna doktrina / Rousseaujeva revolucionarna doktrina 2. knjiž. nazor, načelo: pisatelj utemeljuje v delu svojo doktrino; moderne dramaturške doktrine; doktrina stranke o neizbežnosti vojne // nav. slabš. togo, neživljenjsko mnenje ali naziranje: ideja, ki se spremeni v doktrino, rodi fanatizem / njegove besede so le suha doktrina
  23.      doktrinálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na doktrino: doktrinalna trditev / doktrinalna nasprotja
  24.      doktrinár  in doktrínar -ja m (á; ) nav. slabš. kdor se natančno, togo drži doktrine: ni nikak doktrinar; ozkosrčen doktrinar; doktrinarji in dogmatiki
  25.      doktrinárec  -rca m () doktrinar: ozkosrčen doktrinarec

   251 276 301 326 351 376 401 426 451 476  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA