Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
13 (376-400)
- dokončeváti -újem nedov. (á ȗ) približevati se koncu dela: ali boš kmalu napravil? Pravkar dokončujem; dokončevati risbe ♪
- dokônčnost -i ž (ó) lastnost, značilnost dokončnega: dokončnost izdelkov / dokončnost mojega sklepa ni dovoljevala tveganja; v dokončnost tega, kar se je zgodilo, ni verjela; dokončnost odločbe / knjiž. dokončnost pesnikove lirike dovršenost, popolnost ♪
- dokopáti -kópljem tudi -ám dov., dokôplji dokopljíte, tudi dokôpaj dokopájte; dokôpal (á ọ́, ȃ) 1. končati kopanje: dokopali smo; dokopati temelje 2. kopati do določene meje: dokopali so do polovice vinograda; dokopal je do skale 3. dodatno, zraven kopati: dokopal je še del jarka dokopáti se s kopanjem priti kam: komaj se je dokopal skozi sneg v zavetišče // ekspr. s prizadevanjem, trudom priti do česa: dokopati se do premoženja, do stanovanja; dokopati se do časti, oblasti; dokopati se do resnice; dolgo je trajalo, preden sem se dokopal do tega spoznanja ♪
- dokopávati se -am se nedov. (ȃ) ekspr. s prizadevanjem, trudom prihajati do česa: počasi se je dokopaval do besednih pomenov; dokopavati se do spoznanja ♪
- dokoréj prisl. (ẹ̄) zastar. izraža vprašanje, do katere časovne meje traja dejanje; do kdaj: dokorej ostanete tukaj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih ne vem, dokorej bom danes delal ♪
- dokósiti -im dov. (ọ́) končati kosilo: ko je dokosil, je odšel ♪
- dokosíti -ím dov., dokósil; dokošèn (ȋ í) 1. končati košnjo: ko je dokosil, je naložil deteljo na voz 2. dodatno, zraven nakositi: voz še ni bil poln, zato je dokosil še nekaj trave ♪
- dokováti -kújem dov., dokovál (á ú) končati kovanje: dokoval je in odložil kladivo ♪
- dokŕmiti -im dov., tudi dokrmíla (ŕ) dodati krmo, hrano: dokrmiti čebele, živino ♪
- doksográf -a m (ȃ) zlasti pri starih Grkih pisec, ki zbira in zapisuje nauke filozofov ♪
- doksologíja -e ž (ȋ) rel. hvalni obrazec, s katerim se zaključujejo nekatere molitve ♪
- dóktor -ja m (ọ́) 1. najvišji akademski naslov, ki ga podeli univerza ali znanstvena ustanova: promovirati za doktorja; doktor prava; doktor matematičnih ved; kandidat je dobil naslov doktorja znanosti / častni doktor naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug / kot nagovor tovariš doktor; kot pristavek k imenu: doktor [dr.] Ivan Prijatelj; tudi neskl. govoril sem z doktor Zarnikom; neskl.: doktor Korenova; doktor Bleiweisove Novice // kdor ima doktorski naslov: zbrali so se sami doktorji biologije 2. pog. zdravnik: doktor mu je zapisal zdravila; poslali so me po doktorja 3. star. odvetnik, advokat: tako se spozna na pravde, da marsikakega mladega doktorja spravi v zadrego / za jezičnega doktorja študira ♪
- doktoránd -a m (ā) kdor se pripravlja na doktorat: danes bosta branila disertacijo dva doktoranda ♪
- doktorándka -e ž (ā) ženska oblika od doktorand ♪
- doktorát -a m (ȃ) 1. doktorski naslov: za docenta se zahteva doktorat; doseči, imeti, podeliti doktorat znanosti; doktorat iz ekonomskih ved / za zasluge so mu podelili častni doktorat iz medicine 2. delo, izpit za dosego doktorskega naslova: delati, narediti doktorat; pripravlja se na doktorat ♪
- dóktorček -čka m (ọ́) iron. manjšalnica od doktor: doktorčki vsakovrstnih ved ♪
- dóktorica -e ž (ọ́) 1. ženska, ki ima doktorski naslov: doktorica filoloških ved 2. pog. zdravnica: bil sem pri doktorici 3. star. zdravnikova žena ♪
- doktorírati -am dov. in nedov. (ȋ) doseči, pridobiti si doktorski naslov: septembra bo doktorirala; doktoriral je iz kemije; doktoriral je na ljubljanski univerzi ♪
- dóktorjev -a -o (ọ́) svojilni pridevnik od doktor ♪
- dóktorski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na doktorje: a) podelili so mu doktorski naslov; doseči doktorsko čast / kandidat je oproščen doktorskega izpita / doktorska diploma b) v teh hribih je doktorska služba precej naporna / ekspr. ima doktorski podpis težko čitljiv, nerazločen ♪
- dóktorstvo -a s (ọ́) doktorski naslov, doktorska čast: doseči doktorstvo; s svojim doktorstvom si tam ne bo dosti pomagal ♪
- doktrína -e ž (ȋ) 1. sistem teorij z določenega področja: izjava se ne sklada z marksistično doktrino; politična, socialna doktrina / Rousseaujeva revolucionarna doktrina 2. knjiž. nazor, načelo: pisatelj utemeljuje v delu svojo doktrino; moderne dramaturške doktrine; doktrina stranke o neizbežnosti vojne // nav. slabš. togo, neživljenjsko mnenje ali naziranje: ideja, ki se spremeni v doktrino, rodi fanatizem / njegove besede so le suha doktrina ♪
- doktrinálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na doktrino: doktrinalna trditev / doktrinalna nasprotja ♪
- doktrinár in doktrínar -ja m (á; ȋ) nav. slabš. kdor se natančno, togo drži doktrine: ni nikak doktrinar; ozkosrčen doktrinar; doktrinarji in dogmatiki ♪
- doktrinárec -rca m (ȃ) doktrinar: ozkosrčen doktrinarec ♪
251 276 301 326 351 376 401 426 451 476