Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

13 (2.651-2.675)


  1.      pòdzvŕst  -í ž (ȍ-ȓ) vsaka od različnih oblik pojavov ali stvari v okviru pojavov ali stvari iste zvrsti: glede na tehniko slikanja ločimo več slikarskih zvrsti in podzvrsti; podzvrst programske glasbe ♪
  2.      poglavár  -ja m (á) kdor je na čelu kake skupnosti: ubogati poglavarja; državni, plemenski, verski poglavar / ekspr. prositi za dovoljenje družinskega poglavarja očeta; vrhovni poglavar katoliške cerkve papež / uporniki so izbrali svojega poglavarja vodjo ♦ soc. družinski poglavar v patriarhatu oče, v matriarhatu mati ♪
  3.      pógrad  -a m (ọ́) preprosto ležišče iz desk: ob steni je stal dolg in širok pograd za drvarje; postlati pograde; ležati na pogradu; pograd s slamnjačo / opremiti otroško sobo z nadstropnim pogradom ♪
  4.      póhanec  -nca m (ọ́) agr. za zakol namenjen, navadno farmsko gojen piščanec: farma za pohance ♪
  5.      poizvéd  -i ž (ẹ̑) knjiž. poizvedba: poslal ga je na poizved ♪
  6.      pokasírati  -am dov. (ȋ) pog. sprejeti denar za prodano blago: pri tej mizi natakar še ni pokasiral // dobiti, prejeti: za svoj nastop je pevec precej pokasiral / gleda, da čimveč pokasira ♪
  7.      pokônčen  -čna -o prid. (ó) 1. nameščen, stoječ pravokotno na gladino mirujoče vode: pokončne letve v ograji; pokončne in prečne stranice police / pokončne in poševne črte navpične // usmerjen (navpično) navzgor: pokončen plamen; rastlina s pokončnim steblom rastočim navzgor; psi s pokončnimi ušesi pokonci stoječimi / pokončna drža drža, pri kateri je hrbtenica v pokončnem položaju, zlasti pri hoji, stoji; pokončna hoja pokončna drža pri hoji 2. knjiž. načelen, značajen: bil je pokončen mož; pokončna osebnost / pokončen značaj; pokončna izjava ◊ fiz. pokončna slika slika, usmerjena enako kot predmet; fot. pokončna slika slika, pri kateri je poudarjena razsežnost motiva v navpični smeri; geom. pokončni stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; pokončna piramida piramida, pri kateri so vsi stranski robovi enako dolgi; pokončna prizma prizma, katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; strojn. pokončni stroj stroj, pri katerem je os (valja) navpična; tisk. pokončni format format, pri katerem je razdalja med spodnjim in zgornjim robom večja od razdalje med levim in desnim; pokončna črka črka, oblikovana pokonci pokônčno prisl.: pokončno hoditi; pokončno nameščen ♪
  8.      pokúp  -a m (ȗ) glagolnik od pokupiti: pokup blaga; sredstva za pokup ♪
  9.      poledenítev  -tve ž (ȋ) geol. prekritje kakega predela zemeljskega površja z ledeniki: poledenitev v ledeni dobi // vsaka od daljših hladnejših dob v pleistocenu: ostanki proda iz zadnje poledenitve ♪
  10.      poliéstrn  -a -o prid. (ẹ́) kem. ki je iz poliestra: tkanine iz poliestrnih vlaken ♪
  11.      polihístorstvo  -a s (ȋ) poznavanje mnogih področij, strok: njegovo nagnjenje k polihistorstvu ♪
  12.      políkati  -am dov. (ȋ) 1. z likanjem zgladiti del tkanine: rjuho je zganila na pol, polikala in spet preganila / polikati rob, šiv / redko skrbno polikati obleko zlikati // drugega za drugim zlikati: polikala je že vse manjše kose 2. star. pološčiti: polikati parket; polikati škornje / mojster je že polikal pohištvo polakiral políkan -a -o 1. deležnik od polikati: polikan šiv; parket je lepo polikan ∙ ekspr. lasje so se mu svetili in sploh je bil ves polikan zelo skrbno oblečen, urejen 2. ekspr. pretirano skrben, pravilen: polikana izgovarjava; prisl.: polikano govoriti, se vesti ♪
  13.      poliklíničen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na polikliniko: poliklinično zdravljenje / poliklinična mreža ♪
  14.      poliklínika  -e ž (í) zdravstvena ustanova za bolnike, ki lahko sami hodijo na specialistične preglede in zdravljenje: oditi na polikliniko / šolska poliklinika; nezgodni oddelek poliklinike ♪
  15.      polikondenzácija  -e ž (á) kem. spajanje molekul s funkcionalnimi skupinami v makromolekule, pri čemer se izloča voda ali druge enostavne spojine: polikondenzacija aminokislin ♪
  16.      polikondenzacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na polikondenzacijo: polikondenzacijski produkti / polikondenzacijske umetne smole umetne smole, ki nastanejo pri polikondenzaciji ♪
  17.      polikondenzát  -a m (ȃ) kem. spojina, nastala s polikondenzacijo ♪
  18.      polikondenzírati  -am nedov. in dov. (ȋ) kem. povzročati spajanje molekul s funkcionalnimi skupinami v makromolekule, pri čemer se izloča voda ali druge enostavne spojine: polikondenzirati estre organskih kislin; estri akrilatne kisline (se) polikondenzirajo ♪
  19.      polikromátičen  -čna -o prid. (á) redko večbarven: polikromatični izdelki ♪
  20.      polikromírati  -am nedov. in dov. (ȋ) um. barvati v več barvah: polikromirati oltar polikromíran -a -o: polikromirana keramika, kupola ♪
  21.      poliuretánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na poliuretan: poliuretanski izdelek / poliuretanska pena kavčuku podobna elastična snov iz poliuretana ♪
  22.      polmér  tudi pólmér -a [u̯m tudi lm] m (ẹ̑; ọ̑-ẹ̑) 1. geom. razdalja med točko na krožnici ali na površju krogle in njenim središčem: izračunati polmer kroga, krogle / krivinski polmer upogiba polmer krivinskega kroga 2. razdalja od središča do točke na obodu, robu pri okroglih predmetih: polmer cevi, kolesa, žoge 3. teh., v zvezi akcijski polmer prostorski obseg delovanja: akcijski polmer razstreliva / akcijski polmer letala največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka in se spet vrne na kraj vzleta; akcijski polmer podmornice ♪
  23.      polovíčka  -e ž (í) nav. ekspr. manjšalnica od polovica: pretrgal je papir in mu dal polovičko; zgornja polovička limone je nagnita / redko izpila sta že precej polovičk precejkrat po pol litra (vina) // pol cigarete: kadi same polovičke; prižgati si polovičko ● žarg., adm. napisati na polovičko na polovico lista papirja formata A 4 z glavo podjetja, ustanove; memorandum; šalj. prikupiti se je hotel svoji sladki polovički svoji ženi ♪
  24.      poltén  -a -o [u̯t] prid. (ẹ̑) nav. slabš. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost; čuten: poltena ljubezen, naslada / polteno življenje / polten človek / poltene ustnice ♪
  25.      pomanjkljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki nima vseh sestavnih delov celote, enote: pomanjkljiv naslov; predložili so pomanjkljive podatke; pomanjkljiva oprema 2. ki ni v skladu z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: pomanjkljivo delo, popravilo / pomanjkljiva znanstvena metoda / pomanjkljiva izobrazba; pomanjkljivo znanje / pomanjkljiva prehrana 3. ki ne obstaja v zadostni, zadovoljivi meri: pomanjkljivi dokazi; pomanjkljive informacije; pomanjkljiva navodila ● ekspr. prišla je v pomanjkljivi obleki neprimerno, nedostojno oblečena pomanjkljívo prisl.: pomanjkljivo govoriti tuje jezike; pomanjkljivo oblečena ženska; pomanjkljivo opremljeno stanovanje ♪

   2.526 2.551 2.576 2.601 2.626 2.651 2.676 2.701 2.726 2.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA