Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
12 (3921) 
- abc tudi abecé [prva oblika abecé in abǝcǝ̀] m neskl. (ẹ̑; ǝ̏) 1. zastar. ustaljeno zaporedje črk v kaki pisavi, zlasti v latinici; abeceda: učiti se abc 2. ekspr. začetno, osnovno znanje: to je komaj abc tehnike ♪
- absorptívnost -i ž (ȋ) sposobnost za absorbiranje: absorptivnost lesa ♪
- abstrahíranje -a s (ȋ) glagolnik od abstrahirati: zmožnost abstrahiranja ♪
- abstrahírati -am dov. in nedov. (ȋ) ne upoštevati, v mislih izvzeti kaj, odmisliti: iz človeške psihe je abstrahiral element zavesti; treba je abstrahirati napake, vplive abstrahíran -a -o: abstrahiran primer ♪
- abstrákcija -e ž (á) knjiž. proces odmišljanja: biti zmožen abstrakcije; znanstvena abstrakcija; metoda abstrakcije // kar je abstraktno: osebe v romanu so gola abstrakcija; razložil je abstrakcijo na sliki / razstavlja svoje prve abstrakcije ♪
- abstrákten -tna -o prid., abstráktnejši (ȃ) s čuti nezaznaven, pojmoven, miseln, ant. konkreten: abstrakten pojem; abstraktna predstava o nečem; abstraktno mišljenje ♦ lingv. abstraktni samostalniki; um. abstraktno slikarstvo slikarstvo, ki ne upodablja, ampak samo oblikuje // nenazoren, nejasen: govornikovo abstraktno izražanje / preveč si abstrakten, da bi te razumel abstráktno prisl.: ne zna abstraktno misliti ♪
- abstraktíst -a m (ȋ) pristaš abstraktizma: nekdanji realist je postal abstraktist ♪
- abstraktíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na abstrahiranje: abstraktivna metoda // zastar. abstrakten: abstraktiven pojem ♪
- abstraktízem -zma m (ȋ) publ. umetnostna smer, ki ne upodablja, ampak samo oblikuje ♪
- abstráktnež -a m (ȃ) ekspr., redko abstraktno misleč človek: v svojih pesmih je abstraktnež / Kako naj pojmi abstraktnež ritem (O. Župančič) ♪
- abstráktnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost abstraktnega: neživljenjska abstraktnost; abstraktnost mišljenja / abstraktnost njegovega izražanja ♪
- abstráktum tudi abstrákt -a m, mn. abstrákta s tudi abstrákti m tudi abstráktumi m (ȃ) knjiž. kar je nastalo z abstrakcijo: njegove osebe so čisti abstraktum ♦ lingv. abstraktni samostalnik ♪
- administratíva -e ž (ȋ) redko organ za vodenje upravnih poslov; administracija: to je naloga administrative // žarg. oddelek v podjetju za pisarniško poslovanje: iz administrative so jo prestavili v proizvodnjo / prostovoljnega dela se bo udeležila tudi vsa administrativa ♪
- afazíja -e ž (ȋ) med. izguba sposobnosti govorjenja ♪
- ágov -a -o (ȃ) svojilni pridevnik od aga ♪
- akácijev -a -o prid. (á) nanašajoč se na akacijo: akacijev gozd, les / akacijev med ♪
- akromegalíja -e ž (ȋ) med. bolezensko povečanje delov telesa, zlasti rok, nog, brade, nosu ♪
- akviléjski -a -o (ẹ̑) pridevnik od Akvileja: akvilejski patriarh ♪
- álk -a m (ȃ) zool. pingvinu podobna ptica Severnega morja, Alca: veliki alk ♪
- altokúmulus -a m, mn. altokúmuli tudi altokúmulusi (ȗ) meteor. oblak v obliki manjših kopic v višini od 2 do 7 km, ovčice ♪
- amfiteátrski -a -o prid. (á) amfiteatralen: amfiteatrsko prizorišče ♪
- analítik -a m (í) kdor analizira: literarni zgodovinar je predvsem analitik; globok, hladen, izrazit analitik; analitik družbe, življenja; ekonomist analitik; posli analitika in planerja / kemik analitik ♪
- analógen -gna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na analogijo, podoben: analogen pojav, razvoj; moje stališče je analogno njegovemu / analogno sklepanje sklepanje po analogiji ♦ biol. analogni organi po funkciji podobni organi različnega nastanka in zgradbe ♪
- analógičen -čna -o prid. (ọ́) analogen: analogični zaključki ♪
- analogíja -e ž (ȋ) pojav, ki postane zaradi sorodnih, vzporednih vzrokov (skoraj) enak drugemu pojavu: problemi v znanosti imajo analogije tudi v umetnosti; iskati, najti analogije / medsebojna, očitna analogija; nastati, razlagati si, sklepati po analogiji ♦ lingv. uravnava jezikovne prvine po podobnem vzorcu, nalika ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
