Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
12 (526-550) 
- dovóden -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na dovod: dovodni kabel, kanal; dovodna cev, žica / dovodna smer ♪
- dovódnica -e ž (ọ̑) anat. žila, ki dovaja kri k srcu: krogla mu je pretrgala dovodnico; žile dovodnice in odvodnice ♪
- dovolílen -lna -o prid. (ȋ) s katerim se kaj dovoli: dovolilno pismo ♪
- dovolílnica -e ž (ȋ) pismeno dovoljenje: preskrbeti dovolilnico; čez blok je hodil s ponarejeno dovolilnico; ribolovna dovolilnica; dovolilnica za prehod čez mejo ♪
- dovolílo -a s (í) redko dovolilnica, dovoljenje: dati, preklicati dovolilo; potno dovolilo ♦ jur. izvršilno dovolilo sodni sklep, s katerim se dovoli izvršba ♪
- dovolítev -tve ž (ȋ) glagolnik od dovoliti: dovolitev kredita; dovolitev prodaje / to sem storil s tvojo dovolitvijo dovoljenjem ♪
- dovolíti -vólim dov. (ȋ ọ́) 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje ∙ preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem 3. zastar. privoliti: naposled je le
dovolil v ta zakon dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo ∙ ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti dovóljen -a -o 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega ♪
- dovolítven -a -o (ȋ) pridevnik od dovolitev: dovolitvena odločba ♪
- dovòlj prisl. (ȍ) izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dovolj; vsega ima dovolj / dovolj si star, da boš to razumel / šlo je še dovolj dobro // ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dovolj imam tega govorjenja / dovolj dolgo ste spali / zdaj mi je pa dovolj ● redko le pijte, v kleti je še dovolj vina veliko, precej; ekspr. povsod ga je dovolj povsod ga lahko srečaš; pog., ekspr. vzdigni, dovolj te je skupaj saj si velik, močen; ekspr. zdaj te imam pa čezinčez dovolj naveličan sem te, odveč si mi ♪
- dovóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. zadosten: to je že dovoljen razlog za spor; vsega ima v dovoljni meri; njegovo ime je dovoljno jamstvo za uspeh 2. zastar. zadovoljen: mož je dovoljen in srečen ♪
- dovoljênje -a s (é) kar izraža soglasje nadrejenega z željo, prošnjo podrejenega: oče mu je dal dovoljenje, da gre v hribe; dobiti, prositi dovoljenje za kaj; brez dovoljenja je zapustil delavnico; z materinim dovoljenjem hodi na ples; pismeno dovoljenje / kot vljudnostna fraza z dovoljenjem? je vprašal in prisedel // tako soglasje v pismeni obliki: izdati dovoljenje za prevoz; mejo je prestopil brez dovoljenja / gradbeno dovoljenje; delati brez obrtnega dovoljenja; oskrbeti si potno dovoljenje; sodišče mu je odvzelo vozniško dovoljenje; dovoljenje za lov / dovoljenje mu kmalu poteče veljavnost dovoljenja ♪
- dovóljenost -i ž (ọ́) lastnost dovoljenega: dovoljenost pritožbe, ugovora ♪
- dovoljevánje -a s (ȃ) glagolnik od dovoljevati: dovoljevanje posojil ♪
- dovoljeváti -újem nedov. (á ȗ) dajati dovoljenje, pristanek za kaj: starši mu dovoljujejo, da hodi v kino; nerada ji dovoljuje, da se druži s tistim dekletom / ostal bi še, pa mi delo ne dovoljuje; pomagal ti bom, kolikor mi bodo razmere dovoljevale / publ. skakalnica dovoljuje skoke do sto metrov dovoljeváti si večkrat upati si, drzniti si storiti kaj: dovoljuje si obiskovati ga tudi pozno zvečer; vse si dovoljuje / kot vljudnostna fraza dovoljujem si kratko vprašanje ♪
- dovôljkrat prisl. (ȍ) izraža zadostno število ponovitev: to vem, dovoljkrat si mi že pravil; nisi ga še dovoljkrat prosil / to pot sem kar dovoljkrat prehodil velikokrat, večkrat ♪
- dovóljnost -i ž (ọ́) zastar. zadovoljnost: ohranil je dovoljnost in mir ♪
- dovóljšen -šna -o prid. (ọ̑) knjiž. zadosten: to je bil dovoljšen razlog za spopad; ljudje niso bili v dovoljšni meri politično zreli; v ljudeh je našel dovoljšno oporo ♪
- dovòz -ôza m (ȍ ó) 1. glagolnik od dovoziti ali dovažati: plačati za dovoz; reden dovoz lesa, surovin 2. kraj, prostor, po katerem se dovaža: dovozi so tu širši; urediti dovoz; dovoz na skedenj ♪
- dovózen in dovôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó) navadno v zvezi s cesta, pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto ♪
- dovozíšče -a s (í) kraj, prostor, kamor se dovaža ♪
- dovozíti -vózim dov., dovóžen (ȋ ọ́) 1. končati vožnjo: gnoj je že dovozil 2. z vožnjo spraviti na določen kraj: dovozili so dovolj lesa ♪
- dovprášati tudi dovprašáti -am dov., tudi dovprášala (á á á) redko končati vpraševanje: veliko stvari ga je zanimalo, končno je le dovprašal dovprášati se tudi dovprašáti se z vpraševanjem priti kam: končno se je le dovprašal do prave poti ♪
- dovréti -vrèm dov. (ẹ́ ȅ) vreti do konca: mošt je dovrel ♪
- dovŕšen -šna -o prid. (ȓ) lingv. ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja: (končno) dovršni glagol; dovršni sedanji čas ♪
- dovršênost -i ž (é) lastnost, značilnost dovršenega: težko čakajo na dovršenost razprave / tehnična dovršenost stroja; dovršenost prevoda bralca zelo pritegne / doseči dovršenost; svojo vlogo je odigral z veliko dovršenostjo ♪
401 426 451 476 501 526 551 576 601 626 
