Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

12 (326-350)



  1.      dobrožívček  -čka m () ekspr. manjšalnica od dobroživec
  2.      dobrožívec  -vca m () kdor (rad) dobro, uživaško, brezskrbno živi: mož velja za dobroživca; lahkomiseln, zavaljen dobroživec
  3.      dobrožívka  -e ž () ženska, ki (rada) dobro, uživaško, brezskrbno živi: dekle je prava dobroživka
  4.      dóbršen  -šna -o prid. (ọ́) knjiž. precej velik, precejšen: prehodila sta že dobršen del poti; prekopati dobršen kos vrta; ima dobršno mero potrpežljivosti / hodila sta že dobršno uro dobro uro dóbršno prisl.: dobršno dolgo čakati; dobršno pozno je že
  5.      docéla  prisl. (ẹ̑) knjiž. popolnoma, čisto: docela drugačen, neznan, prepričan; docela izsekan gozd; docela pozabiti / obrazov nisem docela razločil
  6.      docènt  -ênta in -énta m ( é, ẹ́) univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od izrednega profesorja: izvolili so ga za docenta; docent na filozofski fakulteti; razpisati delovno mesto docenta ♦ ped. privatni docent v nekaterih državah predavatelj, ki ima pravico predavati na univerzi, navadno brez plačila
  7.      docêntka  in docéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska oblika od docent: docentka pravne fakultete
  8.      docêntski  in docéntski -a -o (ē; ẹ̄) pridevnik od docent: docentski naslov
  9.      docentúra  -e ž () naslov ali služba docenta: dobiti, doseči docenturo; univerzitetna docentura / dohodki od docenture
  10.      docíranje  -a s () glagolnik od docirati: tako dociranje spominja na zaključno moralo v basni / profesor se je skrbno izogibal dociranja; abstraktno, dolgočasno dociranje
  11.      dognánje  -a s () 1. nav. mn. kar se doseže z razmišljanjem, raziskovanjem: priti do izvirnih dognanj; delo temelji na znanstvenih dognanjih; medicinska dognanja; najnovejša dognanja o vesolju; upoštevati dognanja moderne znanosti in tehnike 2. glagolnik od dognati: iskanje in dognanje zakonitosti v razvoju
  12.      dognánost  -i ž (á) značilnost dognanega: jezikovna dognanost daje delu še posebno vrednost; oblikovna, tehnična, umetniška dognanost; dognanost pesmi, skladbe; težnja po dognanosti
  13.      dognáti  -žênem dov., doženíte (á é) 1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar; poskušal je dognati kaj stvarnega; dognati resnico; zdravnik je dognal vnetje; hotel bi dognati, če dogovor še drži; dognal je, da mora nalogo opraviti čimprej; brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje; dognati s poskusi ♦ jur. dognati istovetnost osebe; dognati krivdo 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive 3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal; dognati kupčijo, pravdo ∙ star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja; star. dognala je svoje življenje umrla je 4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta dognán -a -o: Prešernov vpliv na druge pesnike je dognan; to je že dognana resnica; ta novela je najbolj dognana; pravda je dognana; stvar še ni dognana; oblikovno in vsebinsko dognan prevod; film je po izrazu dognan ∙ redko opazil sem, da so čevlji že močno dognani ponošeni, obrabljeni; redko ljudje so bili od dolge poti dognani do konca zelo utrujeni, izčrpani
  14.      dognojeváti  -újem nedov.) dodatno gnojiti: dognojevati jesenske posevke
  15.      dognojíti  -ím dov., dognójil ( í) dodatno pognojiti: posevke, ki jih je prizadela zima, bo treba dognojiti
  16.      dogódba  -e ž (ọ̑) 1. star. dogodek: ta dogodba ga je močno vznemirila; ne govori nikomur o današnji dogodbi; žalostna dogodba // dogodivščina: zabaval jih je s svojimi lovskimi, študentovskimi dogodbami 2. zastar. zgodba: to je preprosta dogodba, ki opisuje kmečko življenje; pripovedovati dogodbe
  17.      dogódbica  -e ž (ọ̑) 1. knjiž. zgodbica: pripovedovati dogodbice; marsikako dogodbico sem že slišal o njem 2. star. dogodek: ta dogodbica je bila odločilna za moje življenje
  18.      dogódek  -dka m (ọ̑) kar se zgodi: dogodki so se vrstili z veliko naglico; težko je slediti vsem dogodkom; razpravljati o aktualnih dogodkih; neprijeten, zanimiv dogodek; to so bili usodni dogodki za našo deželo; živo se spominja dogodka iz šole; dogodki na bojiščih / izid te knjige je bil velik literarni dogodek; komentar o športnih dogodkih dneva; v tem kraju so se odigravali pomembni zgodovinski dogodki / ekspr.: sestanek obeh državnih voditeljev je zgodovinski dogodek ima velik, trajen pomen; srečanje atletskih prvakov je bilo dogodek leta najpomembnejši dogodekekspr. v družini pričakujejo vesel dogodek rojstvo otroka; zanima nas, kakšen bo razvoj dogodkov po odstopu vlade kaj se bo zgodilo; publ. v teku dogodkov se bo pokazalo, kdo ima prav sčasoma, polagomazgod. septembrski dogodki protinemške demonstracije v Ljubljani septembra 1908, ob katerih je vojaštvo streljalo na demonstrante // ekspr., v povedni rabi posebno, nenavadno doživetje: to je bil zanj dogodek; njegov nastop je bil vselej dogodek za orkester in za občinstvo / svatba je bila na vasi dogodek
  19.      dogodíti se  -ím se dov., dogódil se ( í) nav. 3. os., raba peša zgoditi se, pripetiti se: dogodil se je čudež; to se mu ni še nikoli dogodilo / dogodilo se mu je, da je prezrl napis
  20.      dogodívščina  -e ž () nenavaden, zanimiv, vznemirljiv doživljaj: blodi po svetu in išče dogodivščin; pripoveduje nam o nezaslišanih dogodivščinah; njegove ljubezenske dogodivščine; želja po dogodivščinah
  21.      dogodljáj  -a m () dogodek, navadno manjši, manj pomemben: na poti se mu je pripetil neprijeten dogodljaj; družbi pripoveduje drobne dogodljaje s planin; nenavaden, resničen dogodljaj
  22.      dogòn  -ôna m ( ó) vodenje živine na določeno mesto: dogon živine na pašnik; dogon živine za odkup / teža živali ob dogonu
  23.      dogoníti  -gónim dov. ( ọ́) redko končati pogon: psi so dogonili; dogoniti divjad
  24.      dogónski  -a -o (ọ̑) pridevnik od dogon: pripeljati živino na dogonsko mesto
  25.      dogórek  -rka m (ọ̑) ostanek dogorele stvari, zlasti sveče: v svečnikih je bilo še samo nekaj dogorkov; pren., pesn. dogorek sanj

   201 226 251 276 301 326 351 376 401 426  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA