Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

12 (3.122-3.146)


  1.      skliceválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor koga sklicuje, skliče: sklicevalec je sosedom na kratko povedal, kaj se je zgodilo / sklicevalec posvetovanja ♪
  2.      skliceválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sklicevanje: sklicevalni odbor / motil jih je premalo oseben, sklicevalen način njegovih odgovorov; sklicevalna opomba ♦ lingv. sklicevalna razlaga posredna razlaga ♪
  3.      sklicevánje  -a s (ȃ) glagolnik od sklicevati: sklicevanje volilcev / sklicevanje zborovanj / po dolgem sklicevanju so se le zbrali / sklicevanje na zakon ♪
  4.      skliceváti  -újem nedov. (á ȗ) izražati željo, zahtevo a) po prisotnosti več ljudi na kakem mestu: sklicevati ljudi; sklicevati odbornike na sejo; vojaški obvezniki so se sklicevali celo noč / z bobnanjem sklicevati meščane; volkovi se sklicujejo v krdela b) z glagolskim samostalnikom po kaki dejavnosti, pri kateri je prisotnih več ljudi: predsednik sklicuje seje; sklicevati posvetovanja, sestanke skliceváti se 1. s klicanjem drug drugemu sporočati svojo prisotnost kje: hodili so v večjih razmikih in se sklicevali, da se ne bi kdo izgubil 2. v zvezi z na imeti, navajati kaj kot vzrok, razlog za svoje ravnanje, odločanje: sklicevati se na predpise, zakon / sklicevati se na svojo preteklost / sklicevati se na uglednega znanstvenika ♦ jur. sklicevati se na imuniteto, prvorojenstvo skliceváje: bobnal je, sklicevaje meščane; to trdi, sklicevaje se na njegovo izjavo sklicujóč -a -e: to zahteva, sklicujoč se na svoje pravice; publ. agencija poroča, sklicujoč se na dobro poučene kroge ♪
  5.      skólke  skólk [u̯k] ž mn. (ọ́ ọ̑) zastar. mrtvaški oder: ležati na skolkah ♪
  6.      skotáti  -ám in skótam dov. (á ȃ, ọ̄) nar. skotaliti, zvaliti: skotati sod v klet; skotati se po bregu ♪
  7.      skrítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost skritega: skritost čustev / ohraniti skritost ljubezenskega razmerja; prehod iz skritosti v očitnost ♪
  8.      skultivírati  -am dov. (ȋ) knjiž. doseči boljšo, popolnejšo obliko: skultivirati jezik // okrepiti, razviti, utrditi: skultivirati svoje sposobnosti skultivíran -a -o: skultiviran umetniški izraz ♪
  9.      slaboúmje  -a s (ȗ) knjiž. 1. slaboumnost: prirojeno slaboumje 2. omejenost, nespametnost, neumnost: slaboumje tega človeka / slaboumje predsodkov ♪
  10.      slalomíst  -a m (ȋ) šport. športnik, ki goji slalom: je dober slalomist; tekmovanje slalomistov ♪
  11.      slávnosten  -tna -o prid. (á) nanašajoč se na slavnost: slavnostna dvorana je polna gostov; slavnostna razsvetljava za praznik / slavnostni govornik / slavnostni govor, koncert; slavnostna prireditev s kulturnim sporedom; slavnostna seja / slavnostna uniforma / slavnostno kosilo / slavnostna predaja ladje, tovarne v uporabo slovesna ♦ muz. slavnostna kantata ♪
  12.      slíčiti  -im nedov. (í ȋ) zastar., z dajalnikom biti podoben, spominjati na kaj: novi čevlji ne sličijo lanskim / sličil je dedu / poslopje je sličilo palači ♪
  13.      slovanofílstvo  -a s (ȋ) slovanofilska miselnost: bil je znan po svojem slovanofilstvu ♪
  14.      slovánščina  -e ž (ȃ) lingv., navadno v zvezah: alpska slovanščina jezik slovanskih naseljencev v Alpah in na Krasu od srede 8. do 11. stoletja; cerkvena slovanščina obredni slovanski jezik od 12. stoletja dalje; stara cerkvena slovanščina slovanski knjižni jezik, zapisan v 10. in 11. stoletju ♪
  15.      slúziti  -im nedov. (ú ȗ) delati sluzasto: voda sluzi kamenje slúziti se izločati sluz, tekočino: rana se sluzi ♪
  16.      služábnik  -a m (ȃ) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: imeti, najeti služabnike; grajski služabniki; stregel je livriran služabnik 2. ekspr., s prilastkom kdor vneto, prizadevno dela, deluje za kaj: zvest služabnik gledališča, medicine / biti služabnik lepe besede ● star. služabnik božji duhovnik; star. cesarski služabnik državni uradnik; star. to so satanovi služabniki hudobni, zlobni ljudje; star. služabnik pravice stražnik, orožnik ♪
  17.      služábniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na služabnike: služabniški prostori / služabniško vedenje ♪
  18.      služábništvo  -a s (ȃ) v nekaterih deželah služabniki: gospodar je sklical služabništvo ● knjiž., redko njegovo služabništvo pri tem gospodarju je trajalo deset let v nekaterih deželah služba, služenje ♪
  19.      slúžba  -e ž (ȗ) 1. delo na podlagi delovnega razmerja: dobiti, imeti, iskati, izgubiti, odpovedati službo; biti brez službe; odpustiti, ekspr. napoditi koga iz službe; biti ob službo; sprejeti koga v službo / priložnostna, stalna, začasna služba / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru // opravljanje takega dela: ta teden nimam službe; službo jemlje resno, zavzeto; za danes smo službo končali, ekspr. odbrenkali / dežurna služba; nočna služba / voziti se v službo; zamuditi službo začetek delovnega časa / opravljati službo tajnice biti tajnica // pog. stavba, prostor, kjer se opravlja tako delo: v službi imamo centralno kurjavo; počakal te bom ob dveh pred službo / to sem slišal v službi 2. s prilastkom delo, dejavnost, vezana na določeno področje: biti v civilni, diplomatski, vojaški službi; prosvetna, socialna, upravna, zdravstvena služba // dejavnost, ki se ukvarja z delom, kot ga določa prilastek: hidrometeorološka, inšpekcijska, patronažna, požarna služba / gorska reševalna služba; informacijsko dokumentacijska [INDOK] služba ki zbira, obdeluje in posreduje informacije z določenega področja; prijavna in odjavna služba; strokovna služba; služba družbenega knjigovodstva družbena organizacija, ki nadzoruje uporabljanje družbenih sredstev 3. nav. mn. oddelek (v delovni organizaciji): o sklepu je treba obvestiti vse službe; usklajevati delo posameznih služb / evidenčna, finančna, računovodska služba 4. redko služenje: namen gledališča je služba družbi, resnici / biti v službi domovine ● žarg., jur. skupne službe delovna skupnost; šalj. vse gre, spada v rok službe delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela, ki ga kdo opravlja; ekspr. družba je družba, služba pa služba ločevati je treba prijateljske odnose od delovnih dolžnosti, obveznosti; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi ◊ agr. pospeševalna služba ki se ukvarja s strokovnim svetovanjem kmetovalcem, kako izboljšati in posodobiti delo; avt. vlečna služba ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; jur. služba državne varnosti del državne uprave, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; navt. krovna, strojna služba; rel. služba božja maša; šol. prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; žel. izvršilne službe ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
  20.      slúžben  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na službo: dobro izkoriščen službeni čas; dosegel je visok službeni položaj; službene dolžnosti, zahteve / službena leta delovna doba / službeni telefonski pogovor; službeni telegram; službena obleka / službeni psi psi, ki se glede na sposobnosti uporabljajo v vojski, policiji in za reševanje; službeni vagon; službena izkaznica izkaznica, ki potrjuje, da je kdo zaposlen v določeni delovni organizaciji; službeno potovanje potovanje iz kraja stalne zaposlitve zaradi opravljanja določenih delovnih nalog, obveznosti ♦ filat. službena znamka znamka, s katero se frankirajo samo pošiljke državnih organov in uprave; ptt službeni telegrafski kod črkovne skupine, navadno iz petih črk, ki imajo v službenih telegramih določen stavčni pomen slúžbeno prisl.: poslati vabilo službeno; direktor je službeno zadržan ∙ ekspr. tajnica je odgovarjala zelo službeno uradno, zadržano ♪
  21.      slúžbenost  -i ž (ȗ) službeno vedenje, ravnanje: odbija ga njegova službenost / ekspr. ženska pri okencu je bila poosebljena službenost ♪
  22.      slúžbica  -e ž (ȗ) ekspr. manjšalnica od služba: poiskati si službico; dobra, donosna službica; nepomembna službica ♪
  23.      službodajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. delodajalec: zaradi spora je zapustil službodajalca; odnosi med službodajalci in delavci ♪
  24.      službovánje  -a s (ȃ) glagolnik od službovati: končati, začeti službovanje; vrnil se je v kraj svojega prvega službovanja; v vseh letih službovanja ni bil bolan ∙ zastar. prejšnje službovanje prejšnja služba ♪
  25.      službováti  -újem nedov. (á ȗ) biti v službi, opravljati službo: službovati na železnici; več let je služboval v tem kraju; služboval je kot podeželski zdravnik službujóč -a -e: službujoči prometnik ♪

   2.997 3.022 3.047 3.072 3.097 3.122 3.147 3.172 3.197 3.222  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA