Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

12 (2.851-2.875)


  1.      pritrjeválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki je za pritrjevanje, pričvrščanje: pritrjevalna priprava 2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje: pritrjevalno molčanje pritrjeválno prisl.: pritrjevalno kimati ♪
  2.      pritrjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od pritrjevati: pritrjevanje napisov / besede so v množici vzbujale pritrjevanje; glasno pritrjevanje ♪
  3.      pritrjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. nameščati kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju: pritrjevati kljuke; pritrjevati podkvice na podplate; pritrjevati z vijaki 2. navadno z dajalnikom z besedo, kretnjo izražati, da se povedanemu, izrečenemu ne nasprotuje: pogledal je sogovornika, ki mu je pritrjeval; to so bili hudi časi, je pritrjeval; z glavo, glasno so mu pritrjevali / umetnikove oči več vidijo. Da, da, mu je hitel pritrjevati / pritrjevati mnenju, predlogu koga strinjati se, soglašati z njim; zmeraj pritrjuje svojemu šefu soglaša z njegovim mnenjem, ravnanjem; iz strahu je vsemu pritrjevala 3. z besedo, kretnjo izražati, da je v vprašanju povedano v skladu a) z resničnostjo: vprašala je otroke, če so že bili na morju. Vsi so pritrjevali b) z željo, hotenjem: na vprašanje, če bi šli radi na izlet, so vsi pritrjevali pritrjeváje: pritrjevaje povesi glavo pritrjujóč -a -e: pritrjujoč pogled; pritrjujoče pripombe ♪
  4.      pritŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. s trkanjem priti do česa: žolna je pritrkala črva iz debla / lažje bi pritrkal vodo iz skale, kot pa dobil pameten odgovor od njega // s trkanjem priklicati: končno je le pritrkal vratarja 2. ekspr. priti, udarjajoč s palico ob tla: starček je komaj pritrkal do doma ♪
  5.      pritrkávanje  -a s (ȃ) glagolnik od pritrkavati: slišalo se je ubrano pritrkavanje / nepretrgano pritrkavanje kladiv ∙ ekspr. pritrkavanje kravjega zvonca zvonjenje, pozvanjanje ♪
  6.      pritrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. v krščanskem okolju zvoniti tako, da se ritmično udarja po dveh ali več zvonovih: cerkovnik pritrkava s srednjim in malim zvonom; zvoniti in pritrkavati / pritrkavati k prazniku / zvonovi ubrano pritrkavajo 2. udarjati ob kaj, po čem, navadno ritmično; potrkavati: s palico je pritrkaval ob pločnik; pritrkavati z nogo pri plesu / ekspr. kolesa so enolično pritrkavala / pritrkavati takt ♪
  7.      pritrkljáti  -ám dov. (á ȃ) s trkljanjem spraviti kam: pritrkljali so več sodov iz kleti; pritrkljati žogo; z vrha se je pritrkljala skala ♪
  8.      pritrkoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor pritrkava: pritrkavali so trije pritrkovalci ♪
  9.      pritrkovánje  -a s (ȃ) pritrkavanje: slovesno pritrkovanje k prazniku / s pašnika se je slišalo pritrkovanje zvoncev ♪
  10.      pritrkováti  -újem nedov. (á ȗ) pritrkavati: cerkovnik je kar sam pritrkoval / zvonovi pritrkujejo / pritrkovati s peto ob tla ♪
  11.      pritrobíti  in pritróbiti -im dov. (ȋ ọ́) trobeč priti: na trg so pritrobili trobentači // trobeč pripeljati: izza ovinka je pritrobil gasilski avto ♪
  12.      pritrôskati  -am dov. (ȏ) nižje pog. prinesti: vse sem ti pritroskala, kar si naročila ♪
  13.      pritrudíti  in pritrúditi -im dov. (ȋ ú ū) zastar. s trudom priti do česa: pritrudil je veliko premoženje; vse, kar imajo, so si pritrudili s težkim delom ♪
  14.      pritŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) nar. pripreti: vrata je brez šuma pritrznil ♪
  15.      pritŕžiti  -im dov. (r̄) s trgovanjem priti do česa: pritržil je veliko premoženje; v nekaj letih je pritržil toliko, da si je zgradil hišo ♪
  16.      pritúhniti se  -em se dov. (ú ȗ) redko pritajiti se, potajiti se: prituhnili so se k zemlji / legla je in se prituhnila, kot da spi se naredila ♪
  17.      pritulíti  in pritúliti -im dov. (ȋ ú) 1. tuleč priti: za prvim volkom jih je pritulilo še več; pritulila je tolpa psov / ekspr. pritulile so prve granate tuleč priletele 2. ekspr. glasno jokajoč priti: vsa potolčena je pritulila domov ♪
  18.      pritvárjati  -am nedov. (á) zastar. hliniti: pritvarjala je prijaznost / pritvarjal se je, a sem ga spregledal ♪
  19.      pritvésti  -tvézem in pritvêsti -tvêzem dov., pritvézel (ẹ́; é) nar. privezati, navezati: pritvesti vola / pritvesti z verigo pritvézen -a -o: k jaslim pritvezena krava ♪
  20.      priučênje  -a s (é) priučitev: sprejeti delavca za priučenje / priučenje nemščine mu ni delalo težav ♪
  21.      priučeválen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se priučuje: organizirati priučevalni tečaj za kovinarje ♪
  22.      priučevánje  -a s (ȃ) glagolnik od priučevati: omogočiti priučevanje delavcev; usposabljati se za kako delo s priučevanjem; doba priučevanja / priučevanje na delovnem mestu, v delovni organizaciji / priučevanje pravilne izgovarjave ♪
  23.      priučeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati koga sposobnega za opravljanje določenega dela neposredno z opravljanjem tega: priučevati delavce; tri mesece so se priučevali / dekleta so se priučevala šivanju pri domačih šiviljah priučeváti se star. učiti se, navajati se, zlasti v stiku z okoljem: otroci so se priučevali šolskemu redu ♪
  24.      priučítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od priučiti: sprejeti delavca za priučitev kovinske stroke; poklicna priučitev delavcev / priučitev tujih jezikov ♪
  25.      priučíti  -ím dov., priúčil (ȋ í) 1. narediti koga sposobnega za opravljanje določenega dela neposredno z opravljanjem tega: priučiti koga za delo s strojem; delavci so se v kratkem času priučili / priučiti se kuhanju / fant se je priučil obrti izučil 2. redko navaditi, privaditi: priučiti mladino vljudnemu vedenju / priučiti učencem delovne navade privzgojiti priučíti se star. naučiti se, navaditi se, zlasti v stiku z okoljem: v tujini se je kmalu priučil jezika, jeziku / priučiti se branju / priučiti se šegam in navadam kraja / človek se vsemu priuči se vsega privadi priučèn -êna -o: priučeni gibi; bil je izkušen in vsemu priučen / priučeni delavec delavec, ki opravlja delo, za katero ni potrebna poklicna izobrazba ♪

   2.726 2.751 2.776 2.801 2.826 2.851 2.876 2.901 2.926 2.951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA