Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
12 (1.376-1.400)
- dublêr -ja m (ȇ) film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje, dvojnik: kot dubler je nastopil znani dirkač; filmski dubler; pevski dubler glavnega junaka ♪
- dubléta -e ž (ẹ̑) vsaka od dveh ali več enakih stvari, dvojnica: knjižnica si je močno opomogla z izmenjavo dublet; zamenjava dublet med filatelisti // lingv. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dubleta / pri izbiri med knjižnim in pogovornim izrazom se je odločil za pogovorno dubleto sinonim ◊ lov. napraviti dubleto izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival ♪
- dubléten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na dubleto: dubletni izvod knjige / akcentsko dubletni glagoli ♪
- dublíranje -a s (ȋ) glagolnik od dublirati: dubliranje filma / dubliranje obstoječih kapacitet / njegovo dubliranje priznanega igralca je bilo zelo uspešno ♪
- dublírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. knjiž. na osnovi ene stvari, predmeta narediti enega ali več prav takih: dublirati film 2. film., gled. nadomeščati pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: dublirala jo je v več filmih ♪
- dublón -a m (ọ̑) num. španski zlatnik, v obtoku od 16. do 19. stoletja: vsi njeni diamanti so bili vredni več kot tisoč dublonov ♪
- dúcat -a m (ū) raba peša skupina dvanajstih istovrstnih kosov, stvari: kupil ji je ducat belih žepnih robcev; dva ducata gumbov / ekspr. na ducate ljudi se je izselilo iz tega kraja veliko ∙ ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant ♦ trg. veliki ducat skupina 144 istovrstnih kosov; gros ♪
- dúcaten -tna -o prid. (ū) raba peša 1. ki ima za osnovo število dvanajst: ure in mesece štejemo po ducatnem sistemu 2. ekspr. nepomemben, povprečen: ducatni ljudje ♪
- dúče in dúce -ja [duče] m (ȗ) naslov za voditelja italijanske fašistične stranke Benita Mussolinija: zarota proti dučeju ♪
- dúda 1 -e ž (ȗ) gumijast tulec za pitje iz stekleničke ali za sesanje: piti po dudi; otrok z dudo v ustih / pog. vleči dudo sesati dudo ali piti po njej / navaditi srnico na dudo ♪
- dúda 2 -e ž (ū) nav. mn. ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha: igrati, piskati na dude; zaslišali so se prijetni glasovi gosli in dud / škotske dude ♪
- dudáč -a m (á) dudar: dudači so veselo piskali ♪
- dudák in dúdak -a m (á; ȗ) redko dudar: ob peči je sedel dudak in piskal na dude ♪
- dúdanje -a s (ȗ) glagolnik od dudati: že od daleč je bilo slišati dudanje ♪
- dúdar -ja m (ȗ) kdor igra na dude: dudarji so hodili od vasi do vasi in neutrudno igrali; otroci so se gnetli okrog starega dudarja ♪
- dudáš -a m (á) dudar: dudaši so godli stare pesmi ♪
- dúdati -am nedov. (ȗ) redko igrati na dude: začeli so prepevati, vriskati in dudati ♪
- dudeldú [dǝl] medm. (ȗ) otr. posnema glasove (enolične) glasbe: cigu migu, dudeldu ♪
- dúdica -e ž (ȗ) otr. duda, cucelj: tu imaš dudico, ne jokaj ♪
- dúdka -e ž (ȗ) duda, cucelj: natakniti dudko na stekleničko; vtakniti otroku dudko v usta ♪
- dúdla -e ž (ȗ) nav. mn., redko duda2: igrati na dudle ♪
- dúdlanje -a s (ȗ) glagolnik od dudlati: na semanji dan je bilo slišati lajnanje in dudlanje od jutra do večera / dudlanje na pamet ♪
- dúdlar -ja m (ȗ) 1. dudar: mladina se je zbirala okrog dudlarja 2. žarg., šol. kdor se uči mehanično, brez razumevanja: med učenci je bilo prav malo dudlarjev ♪
- dúdlati -am nedov. (ȗ) redko igrati na dude: dudlar je vse popoldne veselo dudlal // slabš. igrati, peti: na drugem koncu ulice je neutrudno dudlal glasbeni avtomat; kadar je bil pijan, je kar sam zase dudlal dúdlati se žarg., šol. učiti se mehanično, brez razumevanja: namesto da bi poizkušal razumeti, se je dudlal; dudlati se novo pesem / ekspr. pred šolsko nalogo se cele popoldneve dudla uči ♪
- dúdlja -e ž (ȗ) ekspr. duda, cucelj: zaspal je z dudljo v ustih ♪
1.251 1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476