Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

10 (676-700)


  1.      diastóličen  -čna -o (ọ́) pridevnik od diastola: diastolični pritisk krvi ♪
  2.      diatéka  -e ž (ẹ̑) zbirka diapozitivov: ima bogato diateko; na šoli so uredili diateko za pomoč pri pouku ♪
  3.      diatermíja  -e ž (ȋ) med. pregrevanje tkiva, organov z električnim tokom visoke frekvence: zdraviti revmo z diatermijo ♪
  4.      diatermíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na diatermijo: diatermijski aparat / diatermijsko zdravljenje ♪
  5.      diatéza  -e ž (ẹ̑) med. nagnjenost organizma h kaki bolezni: hemoragična diateza ♪
  6.      diatoméja  -e ž (ẹ̑) nav. mn., bot. alge s kremenasto lupinico, Diatomeae ♪
  7.      diatoméjski  -a -o prid. (ẹ̑) petr. ki vsebuje lupinice diatomej: diatomejska prst; diatomejsko blato ♪
  8.      diatóničen  -čna -o prid. (ọ́) muz. ki je iz celih tonov in poltonov: diatonični sistem; diatonična lestvica lestvica, ki ima v obsegu oktave cele tone in poltone; diatonična stopnja / diatonična harmonika harmonika, pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona ♪
  9.      diatónika  -e ž (ọ́) muz. tonski sistem, ki temelji na uporabi diatoničnih lestvic ♪
  10.      díázo...  prvi del zloženk (ȋ-ȃ) kem. nanašajoč se na atomsko skupino iz dveh atomov dušika: diazometan ♪
  11.      dícián  -a m (ȋ-ȃ) kem. brezbarven, zelo strupen plin, spojina ogljika in dušika: vonj po dicianu ♪
  12.      díckensovski  -a -o [dik-] prid. (ȋ) tak kot pri Dickensu: dickensovski način pripovedovanja ♪
  13.      díčen  -čna -o prid. (í ȋ) zastar. imeniten, odličen, slaven: dični junaki; bésede so se udeležili zaslužni rodoljubi in dične gospe / šalj. moja dična sestrica je tudi prišla / iron. vseeno mi je, kaj si dični gospod misli o meni ♪
  14.      díči  medm. (ȋ) pri igri z otrokom ob posnemanju jahanja izraža spodbudo, veselje: Diči, diči, diča, urno na konjiča (O. Župančič) ♪
  15.      díčiti  -im nedov. (í ȋ) zastar. krasiti, lepšati: čelo mu diči lovorov venec; ciprese dičijo grobove; rada se je dičila s trakovi in čipkami / diči ga marljivost in skromnost díčiti se zastar. hvaliti se, bahati se: rad se diči s svojim delom ♪
  16.      díd  -a m (ȋ) pog., kratica, prva leta po 1945 dom igre in dela, otroški vrtec: otroka imajo v didu ♪
  17.      didáktičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na didaktiko, účen: didaktični princip; didaktične metode; didaktično usposabljanje učiteljev 2. ki je usmerjen, ki teži k poučevanju, poúčen: didaktični film; didaktična literatura; pesnitev je bila izrazito didaktična / delo didaktičnega značaja ♪
  18.      didáktičnost  -i ž (á) lastnost, značilnost didaktičnega, poučnost: didaktičnost mladinske povesti ♪
  19.      didáktik  -a m (á) strokovnjak za didaktiko: zborovanje didaktikov / njegov profesor matematike je dober didaktik zna dobro poučevati / omenjeni pisatelj je predvsem didaktik ♪
  20.      didáktika  -e ž (á) veda o poučevanju: zahteve moderne didaktike; posebna, splošna didaktika ♪
  21.      dídel  [dǝl] medm. (ȋ) posnema glasove (enolične) godbe: didel didel didel didel di / didel didel dačka ♪
  22.      dideldáj  [dǝl] medm. (ȃ) posnema glasove (enolične) godbe: lajna poje dideldaj dideldu ♪
  23.      dideldú  [dǝl] medm. (ȗ) posnema glasove (enolične) glasbe: lajna poje dideldaj dideldu ♪
  24.      didití  -ja m (ȋ) kemično sredstvo za uničevanje mrčesa: naprašiti, potresti z diditijem ♪
  25.      diecéza  -e ž (ẹ̑) 1. rel. najvažnejša, samostojna upravna enota katoliške cerkve; škofija: kljub starosti škof še vedno upravlja svojo diecezo 2. zgod. upravna enota iz pozne dobe rimskega imperija, ki obsega več provinc ♪

   551 576 601 626 651 676 701 726 751 776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA