Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

10 (3.251-3.275)


  1.      slovésen  -sna -o prid., slovésnejši (ẹ́) 1. ki se opravlja po določenih predpisih, tako da se poudari pomembnost česa: prirediti slovesen sprejem; slovesna umestitev novega rektorja; slovesno odprtje razstave / slovesno kosilo ♦ rel. slovesna maša // ki se opravlja javno in z veliko dostojanstvenostjo, resnostjo: slovesna zaobljuba / slovesna izjava javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi / dali so slovesno obljubo, da bo delo pravočasno opravljeno slovesno so obljubili 2. ki izraža vzvišenost, dostojanstvenost in resnost: slovesen nastop; govor, pogreb ni bil preveč slovesen; slovesno občutje; v dvorani je bilo zelo slovesno / njegov glas je bil tih in slovesen; oče je s slovesnimi kretnjami nalival vino / slovesen slog; pren., ekspr. slovesen mir, molk slovésno prisl.: držal se je zelo slovesno; slovesno izjaviti, obljubiti; dan republike so slovesno proslavljali ♪
  2.      slovésnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost, značilnost slovesnega: slovesnost dogodka, govora / njegovo vedenje je bilo brez slovesnosti; obraz mu je žarel v slovesnosti / slovesnost je že v naravi tega igralca 2. prireditev, posvečena pomembnemu dogodku, osebi ali spominu nanju: slovesnost se je začela ob devetih; prirediti, voditi slovesnost; počastiti slavljence z intimno, kratko slovesnostjo / cerkvena, šolska slovesnost; jubilejna, pogrebna, žalna slovesnost ♪
  3.      slovéti  -ím nedov. (ẹ́ í) biti splošno znan zaradi izrednih uspehov, lastnosti, kakovosti: igralka že dolgo slovi; ta gostilna je nekdaj zelo slovela / hotel slovi zaradi dobre kuhinje; Bled slovi po svoji lepoti; iron. slovela je po opravljivosti; slovi kot dober zdravnik slovèč -éča -e: kraj, sloveč po svojih znamenitostih; sloveč pianist ♪
  4.      slovínščina  -e ž (ȋ) lingv. slovansko narečje, ki se je govorilo severozahodno od Gdanska ♪
  5.      slovít  -a -o prid., slovítejši (ȋ) ki se mu splošno priznava velika vrednost ali veljava: slovit pevec, šahist, vojskovodja; slovita igralka, smučarka / ekspr.: slovita pesem; slovito letovišče ♪
  6.      slóvka  -e ž (ọ̑) zastar. zlog: jecljati nerazumljive slovke ♪
  7.      slovkováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. zlogovati: slovkovati besedo slovkováje: slovkovaje brati ♪
  8.      slóvnica  -e ž (ọ̑) sistem jezikovnih sredstev in njihovih medsebojnih odnosov: učiti se, znati slovnico; slovnica nemškega, slovenskega jezika; pouk slovnice // veda o tem: ukvarjati se s slovnico / primerjalna slovnica slovanskih jezikov / slovnica za šesti razred učbenik slovnice ◊ lingv. normativna slovnica ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; opisna slovnica ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja; zgodovinska slovnica ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika ♪
  9.      slóvničar  -ja m (ọ̑) strokovnjak za slovnico: prvi slovenski slovničar ♪
  10.      slóvničarski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na slovničarje: slovničarsko delo / ekspr. slovničarsko dlakocepstvo ♪
  11.      slóvničen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na slovnico: slovnična pravila / popraviti slovnične in stilistične napake ♦ lingv. slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose; slovnični spol značilnost samostalniške besede, ki jo navadno kaže končnica pridevniške besede ob njej; slovnična analiza stavčna analiza; spol, število, vid in druge slovnične kategorije slóvnično prisl.: ta stavek slovnično ni pravilen ♪
  12.      slóvniški  -a -o prid. (ọ̑) slovničen: slovniška pravila slóvniško prisl.: pisati v slovniško pravilnem jeziku ♪
  13.      slóvo  -a s (ọ̑) zastar. 1. beseda: spregovoril je z glasnimi slovi 2. črka: vklesano slovo ♪
  14.      slovó  -ésa s (ọ̑ ẹ̄) 1. pozdrav, pozdravljanje pri odhodu, navadno s stiskom roke: slovo je bilo prisrčno; oditi brez slovesa; pomahati v slovo; hladno, kratko, žalostno slovo; slovo od sosedov in prijateljev / dali so si roke v slovo / tujemu državniku so pripravili prisrčno slovo // nav. ekspr. ločitev, odhod: njegovo nenadno slovo je vse presenetilo / ob slovesu, pri slovesu je bilo vsem hudo; slovo od doma je bilo mejnik v njegovem življenju / star. naše slovo bo kratko ne bomo dolgo ločeni / prijateljevo slovo smo praznovali dolgo v noč / kot napis na žalnem vencu dragi sestri v slovo 2. ekspr., v zvezi z od izraža prenehanje obstajanja česa: slovo od najine ljubezni; slovo od mladosti; hladna jutra že napovedujejo slovo od poletja / v istem času se je začelo tudi pesnikovo slovo od dekadence 3. nar. vzhodnoštajersko omejen, neumen človek: zakaj pa je prišlo to slovo k hiši ● dati slovo ekspr. tudi tej razvadi bom dal slovo se je bom odvadil; star. dal je svetu slovo umrl je; ekspr. tekmovalnemu športu je dal slovo prenehal je tekmovati; ekspr. tujini je dal kmalu slovo odšel, odpotoval je iz tujine; star. od dekleta sem dobil slovo poslovilno pismo; star. jemati, vzeti slovo (od koga, česa) poslavljati, posloviti se; star. dati komu roko k slovesu v slovo, za slovo; prišel sem po slovo se poslovit; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; vznes. prišla je ura slovesa zdaj se moramo posloviti ◊ etn. pesem v spomin nenadoma, v nesreči umrlemu ♪
  15.      slóvstvece  in slóvstevce -a [vǝc; tǝv] s (ọ̑) ekspr. manjšalnica od slovstvo: zgodnja dela našega slovstveca ♪
  16.      slóvstven  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na slovstvo: novejši slovstveni tokovi / slovstveni krožek; slovstvena priloga časopisa / slovstveni kritik; slovstvena zgodovina slóvstveno prisl.: slovstveno delovati; slovstveno razgledani ljudje ♪
  17.      slóvstvenik  -a m (ọ̑) knjiž. književnik, literat: znan slovstvenik in poznavalec jezika; dela slovenskih slovstvenikov ♪
  18.      slóvstvenokrítičen  -čna -o prid. (ọ̑-í) knjiž. literarnokritičen: slovstvenokritična merila ♪
  19.      slóvstvenost  -i ž (ọ̑) knjiž. književnost, literatura: narod z bogato slovstvenostjo ♪
  20.      slóvstvenozgodovínski  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) knjiž. literarnozgodovinski: slovstvenozgodovinski pregled ♪
  21.      slóvstvo  -a s (ọ̑) književnost, literatura: priljubljena dela svetovnega slovstva; slovstvo 16. stoletja; zgodovina slovenskega slovstva / potopisno slovstvo / lepo slovstvo leposlovje; strokovno slovstvo strokovna literatura ♦ lit. ljudsko slovstvo celota iz ljudskega ustnega izročila zapisanih del, ki so nastajala zlasti med 16. in 18. stoletjem; rokopisno slovstvo celota z roko pisanih del, nastalih zlasti v srednjem veku ♪
  22.      slovstvovánje  -a s (ȃ) knjiž. književno, literarno delovanje, ustvarjanje: vrnil se je na področje, kjer je začel svoje slovstvovanje; proučevati Trubarjevo slovstvovanje ♪
  23.      slowfox  -a [slóu̯fóks] m (ọ̑-ọ̑) počasni fokstrot ♪
  24.      slóžen  -žna -o prid., slóžnejši (ọ́ ọ̄) katerega člani se ne prepirajo, si ne nasprotujejo: složen kolektiv; složna družina / složni sosedi; če bomo složni, bo naloga hitro opravljena; tudi v težavah so ostali složni / kot poziv bodimo složni // ki poteka brez prepirov, nasprotovanj: složna akcija; složno delo / složno življenje ● star. vsi so (si) složni v tem, da je knjiga izvrstna edini slóžno prisl.: složno delati; složno živeti s sostanovalci ∙ složno odpravljati slabosti skupaj; složno zahtevati kaj soglasno ♪
  25.      slóžnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost složnega: uspeh je odvisen tudi od složnosti vseh zaposlenih / ekspr. v vasi je vladala složnost / družina živi v složnosti ♪

   3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 3.251 3.276 3.301 3.326 3.351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA