Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

žolč (15-39)

15.      bolán  bólna -o tudi -ó [u̯n] prid. (ȃ ọ́) 1. ki ima bolezen, ant. zdrav: bolan otrok; njegov oče je že dolgo bolan; že celo zimo leži bolan; videti je bolan; naredil se je bolnega; doma ima bolno mater; bolan na pljučih, na srcu; bolan na smrt, za smrt; bolan za jetiko, za rakom; hudo, neozdravljivo, nevarno, težko bolan; duševno, spolno, živčno bolan; revež je ves bolan // ki izraža, kaže bolezen: govori s tresočim se, bolnim glasom; bled, bolan obraz; bolno dihanje; pren. bolne ambicije, sanje; obhajajo ga bolne misli; bolna občutljivost, razdraženost; pesn.: bolna duša; bolno srce 2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva prizadet, vznemirjen: kar bolan je od sreče; bolan od bridkosti, ljubosumnosti, domotožja bólno prisl.: bolno nasmehniti se, vzdihniti; bolno zakašljati; bolno bled v obraz / knjiž. vest o smrti je bolno odjeknila v vseh nas boleče bólni -a -o sam.: zdravi ne razume bolnega; dieta za žolčno bolne ♪
16.      brána  -e stil. -é ž, rod. mn. brán (á) 1. orodje z železnimi zobmi za rahljanje zemlje: branati z brano; zoral je in povlekel z brano; členkasta, lesena, železna brana 2. nekdaj velika mrežasta vrata: po gradovih so zgodaj zvečer zapirali brano 3. nar. gorenjsko del kozolca med dvema stebroma; okno: brane so natlačene s snopjem ◊ grad. mreža vzdolžnih in prečnih nosilcev pod cestiščem pri mostovih ♪
17.      brúhati  -am nedov. (ū ȗ) 1. izmetavati iz želodca: ponesrečenec bruha; bruhati žolč // s kašljanjem izmetavati kri iz pljuč: spet je bruhal kri; pren., ekspr. bruhati kletve, psovke 2. s silo izmetavati v velikih količinah: ognjenik bruha; dimniki bruhajo saje / ob dveh bruha tovarna množice delavcev; pren., ekspr. topovi bruhajo smrt na mesto ∙ ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami 3. nepreh. s silo udarjati na dan: voda bruha izpod skale; pren. besede ji bruhajo iz ust bruhajóč -a -e: bruhajoč vulkan ♪
18.      debáta  -e ž (ȃ) izmenjava mnenj, navadno v razgovoru, razpravljanje: sprožiti, začeti debato; poseči v debato; vnela se je burna debata; ostra, živahna, žolčna debata ∙ ekspr. njegova umetnost je izven vsake debate nesporno dobra; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari ♪
19.      dóplar  -ja m (ọ́) nar. dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec ♪
20.      dvójen  -jna -o prid. (ọ̑) 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo // ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja / dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge // slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje ● dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo ◊ biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga dvójno prisl.: dvojno povrniti, videti; vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno; sam.: dvojno je mogoče dvoje; pog. dajte mi dvojnega! dvojno mero žgane pijače ♪
21.      dvójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti: kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika / v njem je odkril svojega duševnega dvojnika // film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec 2. drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta: policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke; dal si je narediti dvojnik ključa / poročila je treba oddati v dvojniku v dveh izvodih 3. redko dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec: pogorel je dvojnik; kozolec dvojnik ♪
22.      dvóústka  -e ž (ọ̑-ȗ) zool. v žolčevodu ovc in goveda živeči zajedavec, ki povzroča huda obolenja jeter; veliki metljaj ♪
23.      empiém  -a m (ẹ̑) med. gnojno vnetje, pri katerem se gnoj nabere v kaki telesni votlini ali votlem organu: empiem maternice, žolčnika ♪
24.      fantè  -éta m (ȅ ẹ́) ekspr. nedorasel fant: kurir je bil dolg, suh fante; prevrača kozolce kot desetleten fante / slabš. kdo bo poslušal takega fanteta ♪
25.      grênek  in grenák grênka -o in -ó prid., grenkéjši (é ȃ é) 1. ki je neprijetnega okusa kot pelin, ant. sladek: grenek zeliščni sok; žolč je grenek; uživati mora grenko zdravilo; zelo grenek; grenek kot pelin / sir ima nekoliko grenek okus / pije grenko kavo brez sladkorja / grenek vonj 2. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja: spomin nanj je bil grenek; grenka izkušnja; obšla ga je grenka misel; zvedel je grenko resnico / grenka žalost; grenko slovo / pesn. grenka smrt / imel je grenko mladost // ki izraža duševno bolečino, zlasti zaradi doživetega razočaranja: grenek izraz obraza; grenek nasmeh; grenko—sladek smehljaj / grenke solze // neprijazen, zbadljiv: povsod je poslušal grenke očitke; ušla mu je grenka beseda ● ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom; ekspr. požreti grenko pilulo sprijazniti se z neprijetno stvarjo, z neprijetnim dejstvom; pesn. izpil je grenko kupo do dna doživel vse težke stvari ◊ bot. grenka penuša rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v socvetju, rastoča ob potokih, Cardamine amara; min. grenka sol rudnina magnezijev sulfat z vodo; epsomit grenkó in grênko prisl.: grenko se drži; grenko se nasmehniti; grenko občutiti grênki -a -o sam.: pog. daj mi požirek grenkega pijače grenkega okusa; ekspr. požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo; imam grenko v ustih grenek okus; doživel je marsikaj grenkega ♪
26.      hladétina  -e ž (ẹ̑) 1. knjiž. žolca: pripraviti hladetino; trese se kakor hladetina 2. gastr. zaradi dodane želatine ali škroba strjena sadna ali škrobnata sladka jed: jabolčna, pomarančna hladetina ♪
27.      hladétinast  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. podoben žolci: hladetinasta gmota ♪
28.      hlápec  -pca m (ȃ) 1. stalno najet moški na kmetiji za pomoč pri kmečkih delih: imajo hlapca in deklo; šel je (služit) za hlapca; obnašal se je kot hlapec surovo, prostaško; z menoj že ne boš ravnal kot s hlapcem brezobzirno, ponižujoče / konjski hlapec ki skrbi za konje; mali hlapec ki opravlja lažja, preprostejša dela; veliki hlapec ki vodi druge hlapce na kmetiji / zastar. grof je sklical svoje hlapce oborožene služabnike, najemniške vojake // ekspr. podrejen, odvisen človek: hoteli so, da bi postali njihovi hlapci; pren. ne bodi hlapec tujih idej 2. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: Pokazali ste mi, kaj je moj posel - iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar); hlapec okupatorja, režima 3. kar se rabi kot opora, podstava, pomoč pri kakem delu: gospodinja je naslonila burkle na hlapca in porinila lonec v peč / stal je na hlapcu in jemal snope iz kozolca na (zdevalnem) stolu / s hlapcem si je sezul škornje z zajcem ♪
29.      holesteról  -a m (ọ̑) med. bela organska snov, ki se pri obolenju spreminja v žolčne kamne ali povzroča arteriosklerozo: količina holesterola v arterijah ♪
30.      horizontála  -e ž (ȃ) 1. geom. črta, vzporedna z gladino mirujoče vode: horizontala in vertikala; pren. umirjene horizontale kozolcev v razgibani gorski pokrajini 2. geogr. črta na zemljevidu, ki veže kraje z isto nadmorsko višino; izohipsa: kartografska skica z vrisanimi horizontalami ♪
31.      izlíti  -líjem dov. (í) 1. spraviti kaj tekočega iz česa: vino je že izlil; izliti juho na krožnik, vodo v školjko 2. knjiž., ekspr. brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izliti svoje gorje, srečo / pesn. izliti svojo žalost v pesem ∙ ekspr. nanj je izlil ves svoj žolč zelo ga je oštel 3. knjiž., ekspr. napraviti, da je kaj deležno kakega stanja, lastnosti: noč je izlila svoj mir na vas / izliti v ostri glas nekaj mehkobe izlíti se 1. tekoč priti iz česa; izteči: lonec se je prevrnil in mleko se je izlilo / veja jo je zadela v oko in se je izlilo tekoča vsebina je iztekla iz njega; pren., pesn. iz prsi se mu izlije hvalnica 2. navadno v zvezi s potok, reka preiti v drug večji potok, reko, jezero, morje: tu se reka izlije v morje / knjiž. steza se izlije v široko pot 3. redko razliti se, razširiti se: voda se je ob povodnji izlila čez nasip / ekspr. čudovita luč se je izlila čez vso zemljo 4. brezoseb., ekspr. prenehati deževati: do večera se bo že izlilo / kaže, da se je izlilo da ne bo več deževalo; prim. zliti ♪
32.      izlóčati  -am nedov. (ọ́) 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: jetra izločajo žolč; izločati mleko; skozi kožo se izločajo organizmu škodljive snovi; izločati hormone v kri; z dihanjem se izloča vlaga / izločati bolezenske klice / drevo izloča smolo 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem izločati mesu kosti; s kuhanjem izločati vodo iz surovega masla / publ.: izločati sredstva za izobraževanje; izločati posamezne obrate v samostojne enote osamosvajati // delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločati blago slabše kakovosti iz prodaje; izločati tovornjake iz prometa / redko izločati škodljive vplive odpravljati, odstranjevati // s kemijskim, fizikalnim postopkom prihajati do česa: izločati sol iz morske vode; cink se izloča na katodi 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izločati posamezne probleme izlóčati se 1. publ. nastajati, oblikovati se: proletariat se je izločal iz neposedujočih množic 2. ekspr. kazati se v obrisih: iz teme so se izločale posamezne hiše ♪
33.      izžarévati  -am nedov. (ẹ́) 1. oddajati toploto: ogrete skale izžarevajo / peč izžareva vročino // publ. oddajati valove, delce, sevati: radioaktivna snov izžareva / antena izžareva v tej smeri zelo malo moči 2. ekspr. kazati, izražati: njen nastop izžareva veselje do življenja // kazati se, širiti se: iz dela izžareva velika umetniška moč 3. med. širiti se z obolelega dela telesa na bližnje dele: pri žolčnem napadu izžareva bolečina pod levo lopatico izžarevajóč -a -e: toplino izžarevajoča knjižica; izžarevajoča svetloba ♪
34.      jaháč  -a m (á) 1. moški, ki goji jahanje: za to nalogo je izbral samo izurjene jahače; nastop jahačev na tekmovanju; miličniki jahači / jahač stopi s konja jezdec; v daljavi je zagledal krdelo jahačev 2. predmet, ki se lahko na kaj pritrdi, namesti: dati na struno papirnate jahače ◊ adm. kartotečni jahač predmet, ki se pritrdi na kartotečni listek za zaznamovanje; kartotečni jezdec; agr. švedski jahači kozolcu podobna naprava za sušenje krme; žični kozolec ♪
35.      jétra  jéter s mn. (ẹ́ ẹ̑) velik rdeče rjav organ v desnem zgornjem delu trebušne votline, ki izloča žolč: zboleti na jetrih; človeška, živalska jetra; ima raka na jetrih / zrezati jetra na rezine; kupiti goveja, telečja jetra / pražena jetra ∙ ekspr. pozna ga do jeter pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; pog., ekspr. iti na jetra dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr., redko ima bela jetra je zelo trdoživ ♦ med. ciroza jeter ♪
36.      kozólec  -lca [u̯c] m (ọ̑) 1. lesena, od strani odprta stavba za sušenje žita, krme: jemati snope iz kozolca; sušiti v kozolcu; prenočil je pod kozolcem / dvojni ali vezani kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; kozolec dvojnik ♦ agr. stegnjeni kozolec ki ima okna v eni vrsti; žični kozolec kozolcu podobna naprava za sušenje krme; kozolec na rep dvojni kozolec s podaljškom 2. obrat telesa okrog prečne osi naprej ali nazaj na podlagi: opisal mu je kozolec / delati kozolce; lovili so se in preobračali kozolce ∙ ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore ♪
37.      láta  -e ž (á) 1. prečni tramič, drog, zlasti v kozolcu: stopiti na prvo lato; na latah se sušijo snopi; ogrodje za brajdo iz betonskih stebrov in žice ali lat / gledati skozi late; polne late 2. grobo obdelana deska, zlasti za plot: odtrgal je lato in se postavil v bran; late na zidarskem odru 3. nar. letev: sveženj lat / polagati opeko na late ◊ geod. nivelacijska lata priprava v obliki letve z zarisanimi centimetri, ki se uporablja pri določanju višinskih razlik med točkami na terenu; grad. poravnalna lata ravna deska, letev, ki se uporablja za izravnavo zidakov, ometa, tlaka ♪
38.      léstvenik  -a m (ẹ̑) 1. drog lestve, v katerem so pritrjeni klini, deščice: lestev se je gugala, ker je stala na tleh samo z enim lestvenikom 2. knjiž. lojtrski voz, lojtrnik: potegniti lestvenik izpod kozolca; drdrajoči lestveniki ♪
39.      mehúr  -ja m (ú) 1. okrogla tvorba s tankimi stenami, katere notranjost je napolnjena s plinom ali tekočino: mehur se je naredil; predreti mehur; milni mehur; napet mehur / na hrbet si je privezal plavalni mehur / zračni mehurji se dvigajo iz globine vode; pren., knjiž. mehurji luči 2. polkrožna tvorba, ki se napravi na površju tkiva, zlasti kože, zaradi bolezni ali poškodbe: na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin; gnojni mehurji // tej podobna tvorba sploh: obleka se slabo prilega, na hrbtu se delajo mehurji 3. organ za zbiranje seča: prehladil si je mehur; bolečine v mehurju / izprazniti bolniku mehur; vulg. odcediti si, pog., ekspr. olajšati si mehur opraviti malo potrebo / napihniti (svinjski) mehur / sečni mehur // nekdaj vrečki podobna priprava iz tega organa, navadno svinjskega, za nošenje tobaka: mehur s tobakom je šel iz rok v roke; v pipo je tlačil tobak iz obrabljenega mehurja / tobačni mehur / mehur tobaka ◊ anat. žolčni mehur mehur ob jetrih, kjer se zbira (odvečni) žolč; bot. plavalni mehur z zrakom napolnjeni del steljke; metal. plinski mehur droben mehurček plina v ulitkih kot livarska napaka; zool. črnilni mehur črnilna žleza; vzdušni ali ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih ♪

   1 15 40 65