Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

živec (208)



  1.      žívec  -vca m () 1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje; živec trzne; vzdražiti živec; bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec // nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku zlasti glede na sposobnost obvladovanja čustev, vznemirjenosti: živci ga izdajajo, mu nagajajo; vsi živci so trepetali v njem; okrepiti, spočiti si živce; škripanje koles mu je paralo živce; njegovi živci so bili napeti kot strune / biti bolan na živcih 2. ekspr., navadno s prilastkom najobčutljivejši, najpomembnejši del: umetnik je skušal odkriti živec njihove ženskosti / to je hromilo ustvarjalčev umetniški živec; ogroziti življenjski živec organizacije / knjiž.: dojeti živec moderne arhitekture; junakov notranji konflikt je živec te drame 3. ekspr. zelo živ, živahen človek: fant je pravi živec 4. knjiž., redko živ človek: zagledati živca med mrtvimi vojaki ● ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; ekspr. nimam živcev, da bi to gledal ne morem tega gledati; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. ohranil je mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; knjiž. priti komu do živca priti komu do živega; pog., ekspr. iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati; ekspr. ta človek ima dobre, močne živce se ne razburi hitro; ekspr. ima jeklene, železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijoanat. bedrni, obrazni živec; čutni ali senzibilni živec ki sprejema dražljaje; gibalni ali motorični živec ki povzroča delovanje mišic; hrbtenjačni ali spinalni živec; obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; ravnotežni živec ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti; koren živca; med. omrtviti živec; min. živec rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij; glinenec
  2.      dobrožívec  -vca m () kdor (rad) dobro, uživaško, brezskrbno živi: mož velja za dobroživca; lahkomiseln, zavaljen dobroživec
  3.      lahkožívec  -vca m () ekspr. lahkoživ človek: biti lahkoživec in ženskar / lahkoživec je, zato ga nič ne skrbi
  4.      radožívec  -vca m () knjiž. radoživ človek: njegov prijatelj je pravi radoživec
  5.      solzívec  -vca [z] m () voj. bojni plin, ki povzroča solzenje: s solzivcem razganjati demonstrante; bombe, napolnjene s solzivcem
  6.      trdožívec  -vca m () ekspr. trdoživa rastlina, žival: trdoživec dobro prenaša sušo
  7.      aktínija  -e ž (í) zool. na morskem dnu živeča žival, ki ima lovke pokrite z ožigalkami, Actinia
  8.      algóvnica  -e ž (ọ̑) zool. med algami živeča morska riba avstralskih morij, Phyllopterix eques
  9.      bêdrn  -a -o prid. (ē) nanašajoč se na bedro: bedrno meso ♦ anat. bedrni živec; bedrna kost stegnenica
  10.      blístavec  -vca m (í) zool. v bistrih vodah živeča majhna riba s temno vijoličasto črto vzdolž bokov, Leuciscus agassizi: blistavec je bil priljubljena vaba za lov postrvi
  11.      bonviván  in bonvivánt -a [-an] m () knjiž. kdor (rad) dobro, uživaško, brezskrbno živi, dobroživec: rafiniran bonvivan
  12.      buržúj  -a m () pripadnik buržoazije: nasprotja med delavci in buržuji; živijo kot buržuji // nav. slabš. premožen, brezskrbno živeč človek: mercedes imajo, buržuji / kot psovka prekleti buržuj
  13.      ceponóžec  -žca m (ọ̑) nav. mn., zool. v morju in sladkih vodah živeči drobni planktonski rakci, Copepoda
  14.      cíbetovka  -e ž () nav. mn., zool. v Afriki in Aziji živeče zveri, ki izločajo iz žleze ob zadnjični odprtini cibet, Viverridae
  15.      čúten 1 -tna -o prid. (ū) 1. nanašajoč se na čut: čutni organ / čutni dražljaj, vtis; čutna sposobnost, zaznava / v tej pesmi je dal ideji čutno obliko; čutna narava zaznavna, izkustvenaanat. čutni živec živec, ki sprejema dražljaje; čutna celica celica, ki sprejema in prenaša dražljaje; filoz. čutni svet svet, ki ga posredujejo čutila; psih. čutna prevara zaznava, ki ne ustreza dejanskemu, resničnemu stanju stvari 2. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost: čutni in čustveni svet moškega; čutna in duhovna ljubezen; sproščeno čutno življenje / to je zelo čutna ženska; čutno poželenje / čutne ustnice čútno prisl.: čutno dojemljive, zaznavne stvari; čutno usmerjen človek
  16.      čutílen  -lna -o prid. () anat. nanašajoč se na čutilo: čutilni živec; čutilna celica
  17.      čútnica  -e ž () 1. anat. celica, ki sprejema in prenaša dražljaje: slušne, vidne, vonjalne čutnice; čutnice za mraz, za okus, za ravnotežje 2. zastar. živec: moje čutnice ne prenašajo več kaj takega
  18.      dobrožívček  -čka m () ekspr. manjšalnica od dobroživec
  19.      drgetáti  -ám tudi -éčem nedov., ẹ́) 1. močno se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: videl je, kako se stiska v plašč in drgeta; roke, ustnice drgetajo; živec na licu mu drgeta; drgetati od jeze, od mraza; ves drgeta / njen glas je od razburjenja malo drgetal; pren. letalo je drgetalo, pripravljeno na polet 2. ekspr. biti močno vznemirjen: vsa drgeta v strahu, da bi ga našli; brezoseb. čutil je, kako drgeta v njem / kar drgeta pred njim zelo se ga boji drgetáje: drgetaje so lezli iz mrzle vode drgetajóč -a -e: drgetajoč je omahnil na klop; drgetajoč starec; spregovoriti z drgetajočim glasom
  20.      dvóústka  -e ž (ọ̑-) zool. v žolčevodu ovc in goveda živeči zajedavec, ki povzroča huda obolenja jeter; veliki metljaj
  21.      faciális  -a m () žarg., anat. obrazni živec
  22.      fólksdôjčer  -ja m (ọ̑-ō) med drugo svetovno vojno Nemec, živeč izven meja nacistične Nemčije: izdajal se je za folksdojčerja; vojvodinski folksdojčerji
  23.      gékon  -a m (ẹ̑) nav. mn., zool. v toplih deželah živeči kuščarji, ki imajo na prstih blazinaste priseske in morejo dajati glasove, Gekkonidae
  24.      gibálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na gibanje: gibalna sposobnost udov; gibalno središče / gibalna energija; gibalna sila gospodarskega razvoja ◊ anat. gibalni živec živec, ki povzroča delovanje mišic; fiz. gibalna količina količina, ki je produkt mase telesa in njegove hitrosti; šport. gibalni aparat kosti, sklepi, mišice
  25.      gimnosofíst  -a m () za stare Grke pripadnik staroindijske sekte asketsko živečih filozofov

1 26 51 76 101 126 151 176 201  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA