Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

žit (776-800)


  1.      čistôča  -e ž (ó) stanje brez umazanije, prahu: imeti, vzdrževati red in čistočo; navajati, paziti na čistočo; osebna čistoča; čistoča stanovanja ♪
  2.      čitálnica  -e ž (ȃ) 1. večja soba, namenjena za branje: časopisna čitalnica je odprta vsak dan; javna čitalnica; čitalnica Narodne in univerzitetne knjižnice 2. v drugi polovici 19. stoletja narodnokulturno društvo: vpisati se v čitalnico; ustanavljanje čitalnic / prireditev v čitalnici v prostoru tega društva ♪
  3.      člének  -nka m (ẹ̑) 1. gibljiv stik dveh ali več kosti, navadno prstnih: nategoval si je prste s tako silo, da so mu členki pokali; zapestni členek / prstan ji je zdrknil čez členek; potrkati s členki ob mizo // nav. mn. gleženj: do členkov gaziti blato 2. del, ki se veže z drugimi v celoto: speti členke verige; pren. to je samo droben členek v verigi dogodkov ◊ bot. del stebla med dvema kolencema; lingv. beseda brez samostojnega pomena, ki se navadno prideva drugim ♪
  4.      člénkast  -a -o prid. (ẹ̑) 1. sestavljen iz členkov: členkasta brana / členkast avtobus 2. ki ima velike, izrazite členke: členkasti prsti ♪
  5.      členkovít  -a -o prid. (ȋ) ki ima velike, izrazite členke: členkovite kmečke roke / členkovito telo raka telo, sestavljeno iz členkov ♪
  6.      človéčen  -čna -o prid., človéčnejši (ẹ́) knjiž. 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti; človeški: skušal je biti človečen do nasprotnikov; človečno ravnanje 2. ki ima za človeka značilne lastnosti: razumljivejši je in človečnejši kot druge osebe ♪
  7.      človéčnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči ♪
  8.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  9.      človéški  -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na človek 1—2: a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje ● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško ◊ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega ♪
  10.      čobódra  -e ž (ọ̑) slabš. 1. gosta, tekoča zmes: iz kotla je tekla črna, gnojnici podobna čobodra; mlečna čobodra; pren. jezikovna čobodra 2. slaba pijača: v tej gostilni točijo samo čobodro // slaba jed, navadno redka: glasno je srebal čobodro iz sklede; vse leto boš otepal neslano čobodro 3. vodén, shojen sneg; plundra: gaziti po čobodri 4. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: zaradi očeta bom pomagal fantu iz te čobodre; sebi je pomagal, nas je pa pustil v tej čobodri ♪
  11.      čóln  -a [u̯n] m (ọ̑) manjše odprto vodno vozilo: odriniti čoln od brega; spustiti čoln v vodo; prepeljati se v čolnu čez reko; voziti se s čolnom; dirkalni, ladijski, rešilni, ribiški čoln; motorni čoln; čoln na vesla ◊ šport. tekmovalni čoln; tisk. čoln kovinski okvir za postavljene stolpce; voj. desantni čoln čoln, prirejen za hitro izkrcavanje; torpedni čoln ♪
  12.      čolnáriti  -im [u̯n] nedov. (á ȃ) voziti se s čolnom: v počitnicah so čolnarili po reki; hodil je čolnarit in ribarit // prevažati s čolnom: po Savi so čolnarili in brodarili ♪
  13.      čréda  -e ž (ẹ́) 1. večja skupina živali iste vrste: gnati čredo na pašo; pasti čredo; družiti se v črede; vaška, zadružna čreda; čreda krav, ovc; napadla jih je čreda volkov; hoditi kot čreda neurejeno / ekspr. na semenj so prignali cele črede; pren. z učiteljico je šla čreda deklic; čreda oblačkov 2. slabš. neosveščena človeška množica: menil je, da je poklican voditi čredo / uspavati človeško čredo z obljubami 3. star. skupnost vernikov: krščanska, verna čreda ♪
  14.      čréditi  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) agr. pasti živino s stalnim menjavanjem mesta na pašniku: redno črediti čréditi se 1. družiti se v večje skupine: srnjad se čredi v trope / oblaki se čredijo 2. nar. vrstiti se, menjavati se: delavci se čredijo pri delu, da ne opešajo / obiski so se neprestano čredili ♪
  15.      črevésen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na črevo: črevesna sluznica, stena / črevesni katar; nevarnost črevesnih bolezni / črevesni paraziti ♦ anat. črevesne resice prstasti ali listasti izrastki črevesne sluznice; biol. črevesna flora črevesne bakterije ♪
  16.      čŕn  -a -o stil. -ó prid. (ŕ) 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel // ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna ● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno ◊ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak ∙ ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki ♪
  17.      čŕniti  -im in črníti -ím nedov. (ŕ; ȋ í) delati kaj črno, temno: črniti čevlje; črniti lase; črni si obrvi // raba peša slabo govoriti o kom, tožiti koga: povsod je črnila svojo sosedo; ob vsaki priliki ga črni pri nadzorniku čŕniti se in črníti se knjiž. temno se odražati, kazati: v daljavi se je črnila temna proga; skale se črnijo izpod snega ♪
  18.      črnjávec  -vca m (ȃ) les. les z izrazito črnjavo ♪
  19.      čŕtež  -a m (ȓ) 1. knjiž. kar je narisano; risba, skica: narisal je črtež taborišča / črtež nazorno kaže razvoj manjšinskih šol / od ozadja se je izrazito odražal črtež njegove glave obris, kontura 2. zastar. idejni osnutek, načrt: naredil je natančen črtež za napad; pisatelj je prvotni črtež za roman spremenil ♪
  20.      črtíti  -ím, in črtíti in čŕtiti -im nedov. (ȋ í; ȋ ŕ) raba peša sovražiti, mrziti: iz vse duše črti sleparstvo; hudo se črtijo med seboj ♪
  21.      čúdež  -a m (ȗ) 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja // ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren) ♪
  22.      čúdežnost  -i ž (ȗ) lastnost čudežnega: zavrgel je čudežnost pojava in ga skušal razložiti; racionalizem nima smisla za čudežnost in fantastiko / v žarečih očeh je nosila čudežnost tega dneva ♪
  23.      čúvati  -am nedov. (ū) 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes čuva hišo; čuvati gozd pred požarom; čuva jo ko punčico svojega očesa // imeti v oskrbi, varstvu: pastir čuva čredo; čuvati avtomobile na parkirnem prostoru; čuvati sosedovega otroka 2. prizadevati si, da se kaj ohrani: čuvati obleko / čuvati javni red, samostojnost 3. zastar. posvečati čemu vso skrb; bedeti: kapitan čuva nad usodo ladje čúvati se paziti se, izogibati se: čuvati se psa / čuvati se prenagljenosti čúvan -a -o: skrbno čuvana skrivnost ♪
  24.      dágnja  -e ž (ȃ) redko užitna morska školjka s črno lupino, ki živi v večjih skupinah; klapavica: gojiti ostrige in dagnje / za predjed so jedli dagnje na olju ♪
  25.      darílnik  -a m (ȋ) star. žrtvenik: položiti dar na darilnik ♪

   651 676 701 726 751 776 801 826 851 876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA