Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

žit (51-75)



  1.      drožíti  -ím nedov. ( í) redko z drogom poganjati splav ali čoln: drožil je na vse pretege na drugi breg
  2.      družítev  -tve ž () glagolnik od družiti: samoupravne enote temeljijo na načelu družitve zakonodajne in izvršne oblasti
  3.      družíti  in drúžiti -im, tudi drúžiti -im nedov. ( ú ū; ū ) 1. notranje, čustveno povezovati: skupni napori jih trdno družijo; druži jih iskreno prijateljstvo // povzročati, da si je kaj kakorkoli podobno, sorodno: vse te obraze družijo neke skupne poteze 2. redko sestavljati, združevati: sestavine otrokove prehrane družimo po zdravnikovem navodilu / oba vidika se organsko družita v eno; cesarska krona je družila mnoge samostojne pokrajine povezovala v celoto 3. knjiž. imeti, vsebovati obenem; združevati: kritika mora družiti pravičnost in ostrino; to dekle druži dobroto z izobraženostjo; v njegovem značaju se je družila nežnost z resnobo družíti se in drúžiti se, tudi drúžiti se 1. biti rad in večkrat skupaj s kom: zanima ga, kam hodiš in s kom se družiš; branila mu je družiti se s komerkoli / naši sosedje se ne družijo radi niso družabnipreg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo 2. redko ujemati se, skladati se: ti dve barvi se lepo družita
  4.      ekrazít  -a m () brizantno razstrelivo, katerega glavna sestavina je pikrinska kislina: granate so nekdaj polnili z ekrazitom; zaboj ekrazita; vonj po ekrazitu
  5.      ekrazíten  -tna -o () pridevnik od ekrazit: ekrazitna granata
  6.      ekskvizíten  -tna -o prid. () knjiž. izvrsten, izbran: ekskvizitno blago; pren. ekskviziten človek
  7.      ekspozít  -a m () rel. duhovnik, ki službuje na ekspozituri: bil je ekspozit v manjšem kraju
  8.      ekspozitúra  -e ž () 1. manjša enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, za katero opravlja določene posle; predstavništvo, izpostava: hranilnica ustanavlja svoje ekspoziture v vseh večjih krajih; ekspozitura politične stranke; ekspozitura socialnega zavarovanja 2. teritorialna enota katoliške cerkve, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji: prevzeti ekspozituro
  9.      éktoparazít  -a m (ẹ̑-) biol. zajedavec, ki živi na površju gostitelja, zunanji zajedavec
  10.      éndoparazít  -a m (ẹ̑-) biol. zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja, notranji zajedavec
  11.      fítoparazít  -a m (-) bot. rastlina, ki živi kot zajedavec
  12.      fuzít  -a m () petr. sestavina premoga s še ohranjeno celično strukturo: v velenjskem lignitu je fuzit še lepo viden
  13.      ziti  -im nedov., gázila in gazíla (á ) hoditi po čem mehkem, udirajočem se: gaziti debel sneg; do gležnjev gazimo blato / gaziti na celo po nepregaženem, neprehojenem snegu // knjiž., redko teptati: konjska kopita so neusmiljeno gazila žito; pren., ekspr. sramotno gazi vse svoje ideale; gaziti pravico gazèč -éča -e: s težavo gazeč visok sneg
  14.      gomáziti  -im nedov.) nav. 3. os., star. gomazeti: črvi so gomazili po mesu
  15.      grezíti se  -ím se nedov. ( í) knjiž. strmo, navpično se spuščati: od vrha gore se je gladko grezila severna stena / za njim se je grezila temna globina
  16.      grozíti  -ím nedov. ( í) 1. obljubljati, napovedovati komu kaj neprijetnega, hudega: rad grozi, ne naredi pa nič; vedno mu je grozil, da ga bo kaznoval; grozijo mu z dražbo; zastar. grozil se je, da nas bo tožil / hiša grozi, da se bo zrušila // zastrašujoče zamahovati s čim: že od daleč jim je grozil s palico, s pestjo 2. biti na tem, da nastopi: grozi epidemija kuge; grozi mu nevarnost; grozilo ji je, da se zaduši 3. nav. 3. os., knjiž. vzbujati, povzročati grozo, srh: vse to, kar se je dogodilo, me je grozilo; samota jo grozi; zastar. še danes se mi grozi, če se spomnim nazaj grozíti se zastar. 1. zgražati se, jeziti se: grozila se je nad njeno skopostjo; zdaj je prepozno groziti se 2. bati se, plašiti se: ni se grozil nočnega dela grozèč -éča -e: grozeč maha s palico; govorila je z grozečim glasom; grozeči oblaki; prisl.: grozeče pogledati, zaklicati
  17.      inkvizít  -a m () zgod. kdor je v preiskavi inkvizicije: obsodba inkvizita
  18.      inkvizítor  -ja m () 1. zgod. član inkvizicije: imenovati koga za inkvizitorja; izpraševal jo je kot kak inkvizitor / veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije 2. nav. slabš. izpraševalec, zasliševalec: inkvizitorji so hoteli vse izvedeti od nje
  19.      inkvizítorski  -a -o prid. () nanašajoč se na inkvizitorje ali inkvizicijo: inkvizitorska služba / to so inkvizitorske metode; inkvizitorsko zasliševanje / inkvizitorski pogled strog, preiskujoč inkvizítorsko prisl.: inkvizitorsko izpraševati; biti inkvizitorsko strog s kom
  20.      intenzitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. intenzivnost: intenziteta dela / duhovna intenziteta moč / intenziteta čustva, doživetja moč / intenziteta barv izrazitostmeteor. intenziteta padavin jakost padavin
  21.      intenzitéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na intenziteto: intenzitetne razlike med sevanji
  22.      ìntranzitíven  -vna -o prid. (-) lingv. neprehoden: intranzitivni glagoli
  23.      izdražítev  -tve ž () glagolnik od izdražiti: izdražitev hiše, posestva
  24.      izdražíti  -ím dov., izdrážil ( í) kupiti na dražbi: izdražiti posestvo, vola / hišo je izdražil za nekaj milijonov; prim. zdražiti
  25.      izgáziti  -im dov., izgázila in izgazíla; izgážen tudi izgázen (á ) knjiž. s težavo priti iz česa mehkega, udirajočega se: komaj je izgazil iz močvirja; prim. zgaziti

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA