Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
žit (43-67) ![](arw_left.gif)
- doslužítev -tve ž (ȋ) glagolnik od doslužiti ♪
- doslužíti in doslúžiti -im dov. (ȋ ú) 1. končati služenje: doslužil sem; doslužiti kadrovski rok, vojaščino / pri tem gospodarju je hitro doslužil // ekspr. dotrajati: stroj je doslužil; čevlji so doslužili 2. dopolniti služenje: doslužiti mora, kar mu manjka do izpolnjene vojaške obveznosti doslúžen -a -o: doslužen vojak; v pristanišču stoji doslužena ladja; doslužene rokavice ♪
- dovozíti -vózim dov., dovóžen (ȋ ọ́) 1. končati vožnjo: gnoj je že dovozil 2. z vožnjo spraviti na določen kraj: dovozili so dovolj lesa ♪
- dožítek -tka m (ȋ) star. doživetje: popisati svoje dožitke; pripovedoval je o svojih dožitkih; čudovit, mučen dožitek ♪
- dražítelj -a m (ȋ) dražilec: imenovali so ga za uradnega dražitelja / dražitelji niso odnehali ♪
- dražítev -tve ž (ȋ) zviševanje cene: nenehna dražitev potrošniškega blaga ♪
- dražíti -ím nedov. (ȋ í) 1. zviševati ceno: meso kar naprej dražijo / življenje se zmeraj bolj draži 2. s ponujanjem večje vsote potegovati se za blago, ki se prodaja na dražbi: mi bomo dražili travnik, sosedovi pa njive; dražiti za koga drugega ♪
- dražíti in drážiti -im, in drážiti -im nedov. (ȋ á; á ā) 1. delovati na organizem tako, da nastane reakcija: prah draži pljuča; dražiti oči s solzivcem; dražiti živce; brezoseb. draži ga h kašljanju, na kašelj / pečenka ga prijetno draži v nos; sadje draži tek pospešuje, veča // razvnemati, podžigati: dražiti domišljijo; skrivnost je dražila dekličino radovednost 2. spravljati koga v razburjenost, jezo: paglavci dražijo berača; to ga draži kot rdeča ruta bika / dražiti čebele, psa / dražijo jo, da ima fanta; vsi jo dražijo z njim šalijo se, ker ga ima rada, ker jo ima rad; zelo me draži, da ga nisem spoznala 3. redko hujskati, podpihovati: dražil je ravnatelja proti meni dražèč -éča -e: dražeč nemir; dražeča snov ♪
- drožíti -ím nedov. (ȋ í) redko z drogom poganjati splav ali čoln: drožil je na vse pretege na drugi breg ♪
- družítev -tve ž (ȋ) glagolnik od družiti: samoupravne enote temeljijo na načelu družitve zakonodajne in izvršne oblasti ♪
- družíti in drúžiti -im, tudi drúžiti -im nedov. (ȋ ú ū; ū ȗ) 1. notranje, čustveno povezovati: skupni napori jih trdno družijo; druži jih iskreno prijateljstvo // povzročati, da si je kaj kakorkoli podobno, sorodno: vse te obraze družijo neke skupne poteze 2. redko sestavljati, združevati: sestavine otrokove prehrane družimo po zdravnikovem navodilu / oba vidika se organsko družita v eno; cesarska krona je družila mnoge samostojne pokrajine povezovala v celoto 3. knjiž. imeti, vsebovati obenem; združevati: kritika mora družiti pravičnost in ostrino; to dekle druži dobroto z izobraženostjo; v njegovem značaju se je družila nežnost z resnobo družíti se in drúžiti se, tudi drúžiti se 1. biti rad in
večkrat skupaj s kom: zanima ga, kam hodiš in s kom se družiš; branila mu je družiti se s komerkoli / naši sosedje se ne družijo radi niso družabni ∙ preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo 2. redko ujemati se, skladati se: ti dve barvi se lepo družita ♪
- ekrazít -a m (ȋ) brizantno razstrelivo, katerega glavna sestavina je pikrinska kislina: granate so nekdaj polnili z ekrazitom; zaboj ekrazita; vonj po ekrazitu ♪
- ekrazíten -tna -o (ȋ) pridevnik od ekrazit: ekrazitna granata ♪
- ekskvizíten -tna -o prid. (ȋ) knjiž. izvrsten, izbran: ekskvizitno blago; pren. ekskviziten človek ♪
- ekspozít -a m (ȋ) rel. duhovnik, ki službuje na ekspozituri: bil je ekspozit v manjšem kraju ♪
- ekspozitúra -e ž (ȗ) 1. manjša enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, za katero opravlja določene posle; predstavništvo, izpostava: hranilnica ustanavlja svoje ekspoziture v vseh večjih krajih; ekspozitura politične stranke; ekspozitura socialnega zavarovanja 2. teritorialna enota katoliške cerkve, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji: prevzeti ekspozituro ♪
- éktoparazít -a m (ẹ̑-ȋ) biol. zajedavec, ki živi na površju gostitelja, zunanji zajedavec ♪
- éndoparazít -a m (ẹ̑-ȋ) biol. zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja, notranji zajedavec ♪
- fítoparazít -a m (ȋ-ȋ) bot. rastlina, ki živi kot zajedavec ♪
- fuzít -a m (ȋ) petr. sestavina premoga s še ohranjeno celično strukturo: v velenjskem lignitu je fuzit še lepo viden ♪
- gáziti -im nedov., gázila in gazíla (á ȃ) hoditi po čem mehkem, udirajočem se: gaziti debel sneg; do gležnjev gazimo blato / gaziti na celo po nepregaženem, neprehojenem snegu // knjiž., redko teptati: konjska kopita so neusmiljeno gazila žito; pren., ekspr. sramotno gazi vse svoje ideale; gaziti pravico gazèč -éča -e: s težavo gazeč visok sneg ♪
- gomáziti -im nedov. (á ȃ) nav. 3. os., star. gomazeti: črvi so gomazili po mesu ♪
- grezíti se -ím se nedov. (ȋ í) knjiž. strmo, navpično se spuščati: od vrha gore se je gladko grezila severna stena / za njim se je grezila temna globina ♪
- grozíti -ím nedov. (ȋ í) 1. obljubljati, napovedovati komu kaj neprijetnega, hudega: rad grozi, ne naredi pa nič; vedno mu je grozil, da ga bo kaznoval; grozijo mu z dražbo; zastar. grozil se je, da nas bo tožil / hiša grozi, da se bo zrušila // zastrašujoče zamahovati s čim: že od daleč jim je grozil s palico, s pestjo 2. biti na tem, da nastopi: grozi epidemija kuge; grozi mu nevarnost; grozilo ji je, da se zaduši 3. nav. 3. os., knjiž. vzbujati, povzročati grozo, srh: vse to, kar se je dogodilo, me je grozilo; samota jo grozi; zastar. še danes se mi grozi, če se spomnim nazaj grozíti se zastar. 1. zgražati se, jeziti se: grozila se je nad njeno skopostjo; zdaj je prepozno groziti se 2. bati se, plašiti se: ni se grozil nočnega dela grozèč -éča -e: grozeč maha s palico; govorila je z
grozečim glasom; grozeči oblaki; prisl.: grozeče pogledati, zaklicati ♪
- inkvizít -a m (ȋ) zgod. kdor je v preiskavi inkvizicije: obsodba inkvizita ♪
1 18 43 68 93 118 143 168 193 218