Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

žit (4.101-4.125)


  1.      voščénka  -e ž (ẹ̄) 1. voščena sveča: prižgati voščenko; plamen voščenke / sveča voščenka 2. agr. debelo, rumeno jabolko z voščeno prevleko: ugrizniti v voščenko / cepiti, posaditi voščenko 3. vrtn. zimzelena sobna rastlina z olesenelim steblom, mesnatimi listi in belimi ali bledo rožnatimi voščenimi cveti v kobulih, Hoya carnosa: v loncih cvetijo voščenke 4. voščena kreda: risati z voščenkami // slika ali risba, narejena s to kredo: razstava gvašev in voščenk 5. star. voščena vžigalica: uprasniti z voščenko ◊ bot. marčna voščenka užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica ♪
  2.      voščílnica  -e ž (ȋ) vizitka, razglednica za pisanje voščil: kupiti voščilnice; podpisati se na voščilnico; barvne, tiskane voščilnice / božična, novoletna voščilnica // redko voščilo na taki vizitki, razglednici: napisati, sestaviti voščilnico ♪
  3.      voščíti 1 in vóščiti -im dov. in nedov. (ȋ ọ́) 1. izraziti komu dobre želje ob prazniku: tudi sosedje so prišli voščit; voščiti za rojstni dan, god; voščiti za praznik(e); pismeno, ustno voščiti // izraziti komu željo, navadno z določeno frazo, da bi bil deležen česa dobrega: voščiti srečno novo leto; voščiti komu vse najboljše / voščiti dobro jutro, dober večer / dober dan voščim, je rekel / voščiti komu lepo nedeljo, srečno pot želeti; dober tek voščim 2. star. privoščiti: voščiti komu uspeh / takega trpljenja še sovražniku ne voščim / voščiti komu prijazno besedo ● ekspr. on je zmeraj pripravljen komu z nožem, s sekiro dobro jutro voščiti koga grobo napasti, glasno ošteti; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ekspr. najbolje je, da si voščimo zbogom, sicer se bomo še sprli da se poslovimo, razidemo ♪
  4.      vóz  -á m, daj., mest. ed. vôzu in vózu; im. mn. vozóvi stil. vozjé; rod. mn. vozóv tudi vóz (ọ̑) 1. vozilo z navadno štirimi kolesi za prevoz ljudi in tovora, ki ga vleče vprežna žival: voz pelje, ekspr. drdra, škriplje po cesti; naložiti voz; napreči, zapreči voz; ustaviti voz; zmetati z voza; vpreči konja v voz; peljati se, sedeti na vozu; lahek, težek voz; lestve, zavora pri vozu / nagrabili so šest voz listja; voz sena / gnojni voz; kmečki voz; lojtrski voz z lestvi podobno pripravo na straneh; mrliški voz voz, vozilo za prevoz mrličev; seneni voz; vprežni voz; voz na volovsko vprego; pren. voz časa je obtičal 2. knjiž. vagon: voz je iztiril / jedilni, poštni, živinski voz 3. žarg. avtomobil: kupil je nov voz / rešilni voz 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar izraža potek, spreminjanje tega, kar določa prilastek: usmeriti gospodarski, znanstveni voz; potegniti voz razvoja naprej razvoj ● publ. ob tem vprašanju se je razbil vladni voz je vlada morala odstopiti; star. tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz nesmiselno, neumno; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi; ekspr. vpreči se v politični voz začeti se ukvarjati s politiko; bojni voz pri starih narodih dvokolesni vprežni voz, ki se uporablja v boju; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; poštni voz nekdaj za prevoz pošte in potnikov; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. že dolgo je, kar sta začela vleči zakonski voz sklenila zakonsko zvezo ◊ adm. voz v levo in desno premikajoči se del pisalnega stroja z valjem in drugimi pripravami; agr. pod voza; ročica pri vozu; voj. municijski voz nekdaj vprežno vozilo za prevažanje streliva; žel. motorni voz železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike ♪
  5.      vozáriti  -im nedov. (á ȃ) 1. knjiž. voziti, prevažati, zlasti s konjsko vprego: pripovedoval je zgodbe iz časov, ko so še vozarili; vozariti blago iz Trsta na Dunaj 2. ekspr. voziti: vozariti avtomobil; vozariti semintja po mestu; navadno je vozaril sam / vozariti se na kolesu, s kolesom; rad se vozari v avtomobilu / vsak dan se vozari v službo ♪
  6.      vózek  -zka m (ọ̑) 1. ekspr. manjšalnica od voz: naložiti, riniti vozek 2. igrača, ki predstavlja voz: otrok se je igral z vozkom ♪
  7.      vózen  in vôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó) 1. nanašajoč se na vožnjo ali voženje: vozne lastnosti, sposobnosti, zmogljivosti avtomobila / vozni čas; vozna hitrost / na parcelo vodi vozna pot / vozni listek; vozni park prevozna sredstva kake ustanove, podjetja; vozne olajšave znižanje cene za prevoz / publ. avtomobil je v voznem stanju / v oglasih kombi, vozen, prodam 2. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: izdelati, sestaviti vozni red; promet teče po voznem redu; avtobusni, ladijski, železniški vozni red / kupiti vozni red ● cesta zaradi neurja ni vozna se po njej ne da voziti; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po inozemstvu program, načrt; žarg. organizatorji so zaradi slabega vremena spremenili vozni red tekmovanja vnaprej določen načrt za njegov potek ◊ avt. (vozni) pas del ceste, cestišča, po katerem poteka promet v eno smer; elektr., žel. vozni vod vod za napajanje vozil z električno energijo pri električni vleki; teh. vozne karakteristike vozila; žel. vozni list potrdilo o prevzemu in predaji blaga pri prevozu in o plačani voznini ♪
  8.      vozíca  -e ž (í) nar. severozahodno ročni voziček na dveh kolesih: naložiti vreče na vozico ♪
  9.      vozìč  -íča m (ȉ í) ekspr. manjšalnica od voz: vozič se je ustavil; peljati se na ropotajočem voziču / naložiti vozič sena ♪
  10.      vozíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) ekspr. voziti: vozikati koga po morju / vozikati se semintja po mestu ♪
  11.      vóže  -a s (ọ́) nar. vzhodnoštajersko vrv, s katero se povezuje s senom, žitom naložen voz: dobro zategniti vože okrog žrdi ♪
  12.      vóženje  -a s (ọ́) glagolnik od voziti: voženje avtomobila; voženje po desni strani ceste vožnja / voženje gnoja ♪
  13.      vôžnja  -e ž (ó) 1. glagolnik od voziti: vožnja je trajala več ur; upočasniti vožnjo; avtobusna vožnja; drzna, hitra, počasna, ekspr. divja vožnja; nočna vožnja je zelo naporna; ekspr. polževa vožnja po mestnih ulicah počasna; varna vožnja; vzvratna vožnja; omejena hitrost vožnje; smer vožnje; obvladati tehniko vožnje / ekspr. bila je vsa trda od vožnje / vožnja po desni strani; vožnja v ovinek; vožnja v koloni; vožnja z avtomobilom, s kolesom, z ladjo; vožnja z dvigalom, žičnico / do mesta je pol ure vožnje; sani so pripravljene za vožnjo / za vožnjo goden junec 2. krajevno, časovno omejeno voženje: dnevno opravi štiri vožnje; brezplačna vožnja / žarg.: voznik je šel na vožnjo; preživljati se z vožnjo s prevažanjem, prevozništvom / črna vožnja nedovoljena uporaba službenega vozila v svojo korist; izredna, poskusna vožnja; avtomobil za službene vožnje ● pog. vožnja je za otroke znižana voznina; pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje ◊ avt. defenzivna vožnja pri kateri voznik v največji meri upošteva cestnoprometne predpise, razmere na cesti in se etično vede do drugih udeležencev v prometu; film. vožnja gibanje kamere med snemanjem; šport. hitrostna, izločilna vožnja; spretnostna vožnja s kolesom, motornim vozilom, ki zaradi umetnih ovir zahteva veliko spretnosti; žel. dvovprežna vožnja z dvema lokomotivama na čelu vlaka; koristna vožnja z natovorjenimi vozili ♪
  14.      vpoglèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. dejanje, ki se uresniči s tem, da se pogleda v kaj z namenom ugotoviti, spoznati vsebino: dovoliti, omogočiti komu vpogled v uradni spis / seznam, spisek je na vpogled javnosti ga javnost lahko pogleda, vidi 2. publ., navadno v zvezi z v pogled v kaj, ki omogoča spoznanje notranjih, globljih lastnosti: to dejstvo, poročilo daje, odpira, omogoča vpogled v dogajanje, stanje // v zvezi dobiti, imeti vpogled globlje (s)poznati kaj: dobiti, imeti vpogled v poslovanje; imeti širok vpogled v zadevo ◊ fin. hranilna vloga na vpogled hranilna vloga, izplačljiva ob predložitvi naloga za izplačilo ♪
  15.      vprašálnik  -a m (ȃ) besedilo z vprašanji, s katerimi se želi dobiti določene podatke: razmnožiti, sestaviti vprašalnik / anketni vprašalnik; vprašalnik za raziskavo javnega mnenja // list, listi s takim besedilom: poslati komu vprašalnik; rubrike vprašalnika / izpolniti vprašalnik; vpisati v vprašalnik ♪
  16.      vprašánje  -a s (ȃ) 1. ustno ali pismeno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega: izreči, napisati, slišati vprašanje; ponoviti vprašanje; jasno, kratko, preprosto vprašanje; listek z vprašanji; vprašanja in odgovori / postaviti, zastaviti komu vprašanje; obrniti se z vprašanjem na koga; ekspr. zasuti koga z vprašanji / anketno, izpitno vprašanje; pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine / pismeno, ustno vprašanje ♦ jur. delegatsko vprašanje javno vprašanje delegata v skupščini, s katerim se zahteva od izvršnega sveta, upravnega organa odgovor o kaki zadevi; lit. retorično vprašanje na katero se odgovor ne pričakuje // kar se vpraša: vprašanje ga je prizadelo, razburilo; odgovoriti na vprašanje; vljudno vprašanje / ima kdo še kako vprašanje 2. dejstvo, da kdo kaj vpraša: dovoliti komu vprašanje; obotavljati se z vprašanji / kot vljudnostna fraza: oprostite vprašanju, kdaj odpotujete; kako se počutite? Hvala za vprašanje, neustalj. na vprašanju 3. navadno s prilastkom kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti: pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje / postaviti vprašanje krivde, odgovornosti; vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno / kaj storiti, to je zdaj vprašanje; publ. vprašanje zase so ranjenci // kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je potrebno rešiti: črnsko, manjšinsko vprašanje; ozemeljska vprašanja; rešiti stanovanjsko vprašanje koga; obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve / knjiž. to je samo akademsko vprašanje; filozofsko, moralno vprašanje 4. nav. mn., s prilastkom stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek: zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja; to so osrednja vprašanja njegove poezije / Inštitut za narodnostna vprašanja 5. v povedni rabi, s prilastkom izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek: doslednost, umik je vprašanje časti; to je vprašanje morale, vesti / publ. njegova odstavitev je le še vprašanje časa odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj 6. ed., v povedni rabi kar je dvomljivo, negotovo: zmaga ni več vprašanje; to je še zelo veliko vprašanje; vprašanje je, če bo prišel / elipt. hm, vprašanje, če je stvar še dobra / naredil bo, vprašanje pa je, kdaj negotovo, neznano je // ekspr. kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: to narediti ni vprašanje / denar ni vprašanje; taki izdatki so zanje veliko vprašanje ♪
  17.      vprášati  tudi vprašáti -am dov., tudi vprášala (á á á) 1. z ustno ali pismeno izraženo željo, zahtevo obrniti se na koga z namenom a) od njega kaj izvedeti: če česa ne veste, vprašajte; vprašati mater, ali je res; vprašati koga, kam gre; vprašala ga je, kdaj se bo vrnil; koliko to stane, je vprašal; ekspr. vprašati po ovinkih; vprašati po telefonu; tega ne vem, vprašajte pri sosedu; vprašati z odločnim glasom; boječe, vljudno vprašati; naravnost vprašati; pismeno, ustno vprašati; vprašati in odgovoriti / vprašati prodajalca za ceno; vprašati za pot; vprašati koga po imenu, željah; če kdo vpraša po meni, reci, da se kmalu vrnem; iti v šolo vprašat za sina poizvedet, kako se sin uči, vede v šoli / vprašati z gibom roke, s pogledom / kot vljudnostna fraza: ali te lahko nekaj vprašam; kaj nameravate narediti, če smem vprašati b) od njega kaj dobiti: vprašati koga za cigareto / vprašati za dovoljenje, nasvet / vprašati za doto kolikšna bo dota; vprašati za račun; vprašati kje za službo / vzame, ne da bi vprašal / za ta izdelek, po tem izdelku vpraša redkokateri kupec c) izraziti zanimanje: vprašati koga po znancih, zdravju 2. ustno ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje učne snovi: vprašati učenca / vprašati koga matematiko; vprašati za oceno / vprašati učenca pesem zahtevati od njega, da jo pove na pamet 3. pog., v medmetni rabi, v zvezi ne vprašaj, ne vprašajte izraža nezaželenost, nepotrebnost vprašanja zaradi poznavanja odgovora: ne vprašaj, kaj bo z njimi; ne vprašajte, kam bo šel // poudarja veliko ali majhno mero: raje ne vprašajte, koliko je bilo obiskovalcev; ne vprašaj, kako smo bili veseli zelo smo bili veseli / ne vprašajte, kje vse je bil marsikje je bil 4. pog., v medmetni rabi, v zvezi še vprašaš, še vprašate izraža nepotrebnost, odvečnost vprašanja zaradi samoumevnosti odgovora: greš zraven? Še vprašaš; si utrujena? Še vprašate / kaj se je zgodilo? Še vprašaš, razbil si mi avtomobil izraža ogorčenje zaradi nepotrebnosti, odvečnosti vprašanja ● pog. tebe ni nihče nič vprašal tebi se odreka pravica izražanja mnenja, sodbe; za denar, stroške ne vprašam denar, stroški (zame) niso pomembni; ekspr. vprašati za roko dekleta zasnubiti dekle; pog. kdaj se bo vrnil? Preveč me vprašaš ne vem, kdaj se bo vrnil; kdor vpraša, ne zaide; mala maša za suknjo vpraša s septembrom se začenja hladno vreme; preg. bedak zna več vprašati, kot sedem modrijanov odgovoriti težje je odgovarjati na vprašanja, kot pa izpraševati vprášati se tudi vprašáti se zastaviti si kako vprašanje z namenom premisliti ga in najti odgovor: vprašati se o smislu česa; vprašam se, kaj bi to bilo; vprašajmo se, kako bi to naredili ∙ ekspr. če je dobro, to se vpraša to je pomembno, odločilno vprášan -a -o: vprašani človek se je zmedel; bil je vprašan fiziko; sam.: vprašani ni hotel odgovoriti ♪
  18.      vpréči  vpréžem dov., vprézi vprézite in vprezíte; vprégel vprégla; nam. vpréč in vprèč (ẹ́) 1. pripeti vprežno žival z vprežno opremo k vozu: vpreči konja; vpreči in izpreči / vpreči v plug, vitel, voz / vpreči vole v jarem / vpreči voz 2. ekspr. vključiti zlasti v kako težje delo, težjo dejavnost: ob žetvi vpreči vso družino; vpreči ljudi v delo / vpreči koga v politiko / vpreči vse svoje moči, sile za uresničitev kakega cilja ● publ. industrija je vpregla tudi reke začela izkoriščati njihovo moč; ekspr. delo ga je vpreglo za ves dan zaposlilo tako, da ni imel nič prostega časa; publ. kapital je vpregel priseljence v svoj jarem jih podredil svojim zakonitostim, koristim; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi vpréžen -a -o: v plug vpreženi konji; biti vprežen od jutra do večera ♪
  19.      vpréga  -e ž (ẹ̑) 1. vprežena žival, skupina živali: priganjati, voditi vprego; orati, voziti z vprego; voz in vprega / levi, desni konj v vpregi / konjska, pasja, volovska vprega / vprego vse bolj nadomeščajo traktorji vprežne živali // žival, skupina živali z vozilom, pripravo, v katero je vprežena: ceste so bile polne vpreg // vozilo, priprava, v katero je vprežena žival, skupina živali: vola sta počasi vlekla vprego 2. oprema, s katero se žival, skupina živali vpreže: dati vprego na konja / vol je stopil čez vprego zaprežnico 3. glagolnik od vpreči: biti vešč vprege / vprega društva v propagando / junec za vprego primeren za vleko, vožnjo kot vprežna žival ♪
  20.      vrág  -a m (ȃ) 1. evfem. hudič: vrag se mu prikazuje; skleniti z vragom pogodbo za dušo; bati se koga kot živega vraga zelo; smrdeti kot tisoč vragov zelo; črn, grenek, hudoben kot vrag zelo / ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot kletvica: o ti vrag ti; da bi te vrag; vrag te odnesi, vzemi; tristo vragov kosmatih, zelenih / naslikati vraga z rožički, repom in kopiti / iz škatle plane vrag figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča 2. ekspr. zloben, hudoben človek: bodi previden, ta vrag je zmožen vsega / ta človek je pravi vrag // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: niti en vrag ne kupi pri njem; ta vrag se ga večkrat napije / zmeraj dela, piše kakega vraga / vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ vse mogoče stvari / kot psovka: le čakajte, vragi; vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal 3. zastar. sovražnik: ujeti nekaj vragov / naša vojska je premagala vraga 4. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti / ta novica je naredila vraga in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 5. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag / da, to je tisti vrag, denarja nimamo; no, zdaj pa imamo vraga / boš že videl vraga / v povedni rabi carina, vojska je vrag 6. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: vrag je stati dve uri na mrazu; vrag je, če ti gre vse narobe b) nezadovoljstvo nad čim: vrag je vse skupaj 7. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do vraga vse uniči; pot se od vraga vleče; od vraga hiter je b) močno zanikanje: vraga veš, kako bo čez pet let; saj je prinesel. Vraga je / vraga kosmatega so plačali, nič c) v zvezi z vedeti negotovost, nedoločnost: to je izgubil vrag ve kateri človek; kdaj pridejo? Vrag vedi / zdaj so vrag si ga vedi kje; vrag ti ga vedi, kako je bilo 8. pog., ekspr., v zvezi poslati koga, iti, pobrati se k vragu izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim: če vam ni prav, se poberite k vragu / pojdi k vragu s svojo zahtevo / ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu / elipt. k vragu še denar 9. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: vrag (ga) vedi, kod hodi; kdo, za vraga, te je poslal tja b) močno zanikanje ali omalovaževanje: vrag, pa tako plačilo c) podkrepitev trditve: ni vrag, da pridejo; tristo vragov, da je res č) jezo, nejevoljo nad kom: vrag naj ga vzame; da bi te vrag; kako, za vraga, pa naj jaz to vem ● pog., ekspr. podjetje jemlje, je vzel vrag propada, je propadlo; pog., ekspr. skril sem ga, da ga vrag ne najde prav nihče; pog., ekspr. ko sede za volan, ga obsede vrag postane nepremišljen, izzivalen, divji; pog., ekspr. živega vraga se ne boji prav nikogar; pog., ekspr. izpuliti vragu rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; pog., ekspr. doživeti, narediti vraga in pol zelo veliko; pog., ekspr. slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici; pog., ekspr. ta človek je od vraga doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. hiša, kupčija je šla k vragu je propadla; pog., ekspr. tega za vraga ne morem najti nikakor; pog., ekspr. če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag je vseeno; pog., ekspr. odšel je. Vrag z njim izraža jezo in nezadovoljstvo; pog., ekspr. jezditi, voziti kot vrag zelo hitro, dobro; preg. kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več ◊ rib. morski vrag manta; zool. morski vrag morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatorius vrága pog., ekspr.: vraga, dajte že enkrat mir; prišel je. Vraga; to je živčnost. Vraga živčnost, strahopetnost; prim. vragsigavedi, vragvedi ipd. ♪
  21.      vrátca  vrátc s mn. (á) manjšalnica od vrata: iti skozi vratca; vratca v ograji / lesena, železna vratca / dimniška vratca; vratca pri kopalni kadi; vratca za štedilnike / vzidati vratca / zapreti vratca; nova, povešena vratca / kanuist, smučar vozi skozi vratca; slalomska proga s petdesetimi vratci / postaviti vratca / pri smuku kontrolna vratca ∙ ekspr. ta smučar je virtuoz med vratci v slalomu, veleslalomu ♦ alp. manjši, izrazitejši prehod v skalovju; etn. lok iz dvignjenih rok plesnega para, pod katerim gredo drugi pari ♪
  22.      vratolómen  -mna -o prid. (ọ̄) ekspr. 1. zaradi možnosti zloma vratu smrtno nevaren: vratolomen skok / vratolomne letalske vaje / vratolomne steze, stopnice zelo strme ∙ ekspr. vratolomni skoki cen zelo veliki; ekspr. vratolomna hitrost zelo velika, smrtno nevarna 2. pretirano drzen, nepremišljen: vratolomen mladenič vratolómno prisl.: vratolomno voziti ♪
  23.      vréči  vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti ♦ šport. vreči kopje // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo ● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak vréči se nav. ekspr. 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj // s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati // s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati ● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj ♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti ♪
  24.      vréčka  -e ž (ẹ́) manjšalnica od vreča: napolniti vrečko s sadjem; jemati bonbone iz vrečke; spraviti živilo v vrečko; papirnata, plastična, platnena vrečka; vrečka z malico / umivalne vrečke; mleko v vrečki / pojesti vrečko bonbonov, kostanjev ● ekspr. bolnik je imel temne vrečke pod očmi nabrekline ◊ zool. semenska vrečka organ samic nekaterih živali, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice ♪
  25.      vréden  -dna -o prid., vrédnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. z izrazom količine izraža značilnost česa glede na a) količino denarja, ki se dobi zanj: koliko je vredna hiša; točka je vredna osem dinarjev; njegovo premoženje je vredno pet milijonov; zemljišče je vredno več, kot ga cenijo; biti malo, veliko vreden b) kako količino, mero sploh: as je vreden deset točk ♦ šah. figura je vredna tri kmete 2. z izrazom količine izraža značilnost česa a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: ta peč ni dosti vredna, slabo greje; čeprav je majhno, je to stanovanje za nas veliko vredno / ta prstan je zame veliko vreden mi veliko pomeni b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: s tega stališča razprava ni veliko vredna; gradivo dokumentarno ni dosti vredno / ekspr. te pesmi niso nič vredne c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: premišljeno ravnanje je v takem primeru največ vredno 3. z rodilnikom ki zaradi svojih lastnosti, navadno dobrih, pozitivnih, zasluži kaj: pomilovanja, sočutja vreden človek; biti vreden ljubezni, spoštovanja, zaupanja; ni vreden, da zanj tako skrbiš / ekspr. občudovanja vreden pogum; posnemanja vreden zgled; film je vreden ogleda; živi v obžalovanja vrednih razmerah; ekspr. stvar ni niti omembe vredna; dejanje, vredno priznanja // ki je v skladu s čim, ki čemu ustreza: človeka vredno življenje; to je poštenjaka vredno dejanje, ravnanje 4. ekspr. ki ima dobre, pozitivne lastnosti v veliki meri: igrati vredna glasbena dela / estetsko vredni izdelki; moralno vredno dejanje / vreden človek; vredne lastnosti / vreden nakit dragocen; to je eden vrednejših sodobnih pesnikov pomembnejših ● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič; ekspr. prizor je vreden čopiča velikega umetnika da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. dal mu je zlata vreden nasvet zelo dober, koristen; ekspr. ta človek je vreden (suhega) zlata je zelo dober, pošten; je zelo sposoben; ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. vredna je greha, poželenja je privlačna, zapeljiva; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; bibl. delavec je vreden svojega plačila; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni vrédno prislov od vreden: občudovanja vredno se vesti ♦ rel. vredno prejemati sveto obhajilo // v povedni rabi izraža upravičenost, primernost: zaradi tega se ni vredno jeziti; o tem ni vredno razpravljati / to bi si bilo vredno ogledati ∙ ekspr. o podpori ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. pustiva to, saj ni vredno besed ni vredno govoriti; sam.: ločiti vredno od nevrednega; pokupili so vse, kar je bilo vrednega ♪

   3.976 4.001 4.026 4.051 4.076 4.101 4.126 4.151 4.176 4.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA