Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

žit (276-300)


  1.      poplazíti  in popláziti -im, in popláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) podrsati: v veži so ♪
  2.      poplúžiti se  -im se dov. (ú ȗ) nar. podrsati se: ne bi bilo .. nič posebnega, če bi se poplužil po gladkih stenah žrela (A. Luther - M. Klopčič) ♪
  3.      poprážiti  -im dov. (á ȃ) krajši čas pražiti: meso popražimo ter zalijemo z malo vode ♪
  4.      poráziti  -im dov. (á ȃ) knjiž. 1. premagati: premišljeval je, kako bi ga porazil; poraziti nasprotnika, sovražnika / domače moštvo je porazilo goste // zelo prizadeti, potreti: to dejstvo me je porazilo; spoznanje, da smo jim le sredstvo za dosego cilja, nas je najbolj porazilo / njegova lakomnost jo je porazila 2. prevzeti, presenetiti: porazila jih je lepota mesta / porazila ga je duhovna moč tega človeka ● zastar. do tal poraziti mesto porušiti porážen -a -o: poražena dežela; vojska je bila poražena; vsa poražena je strmela predse; poraženo moštvo ♪
  5.      porazíti se  -ídem se dov., porazšèl se porazšlà se porazšlò se tudi porazšló se (í) nav. ekspr. drug za drugim oditi: ljudje so se porazšli ♪
  6.      poslužíti  in poslúžiti -im dov. (ȋ ú) zastar. 1. pomagati, ustreči: pripravljen jim je poslužiti; ta stvar mu bo dobro poslužila 2. postreči, pogostiti: poslužili so ga z narezkom in vinom; otrok si je kar sam poslužil poslužíti se in poslúžiti se publ. 1. uporabiti: poslužiti se kladiva; poslužil se je zvijače 2. sprejeti, vzeti kaj ponudenega: poslužil se je kave; poslužiti se pijače ♪
  7.      posnážiti  -im dov. (á ȃ) počistiti, očistiti: posnažiti hišo ♪
  8.      postróžiti  -im, tudi postrožíti in postróžiti -im dov. (ọ̄ ọ̑; ȋ ọ̄ ọ̑) narediti (bolj) strogo: postrožiti kazen, kontrolo, kriterije / postrožiti pogoje za sprejem ♪
  9.      postrúžiti  -im dov. (ú) s struženjem narediti gladko, ravno: postružiti kovino, les ∙ star. postružiti desko poskobljati postrúžen -a -o: miza s postruženimi nogami ♪
  10.      posvežíti  -ím tudi posvéžiti -im dov., posvéžil (ȋ í; ẹ̑) osvežiti: dež je posvežil drevje / pijača ga je posvežila / posvežiti (si) obraz z vodo / posvežiti barvo na preprogi, sliki posvežèn -êna -o tudi posvéžen -a -o: bil je mladostno posvežen ♪
  11.      potolažíti  in potolážiti -im, in potolážiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: mati je potolažila otroka; z lepimi besedami jo je potolažil; otrok se hitro potolaži in pozabi / ekspr. potolažiti komu srce / pesem nas je potolažila ∙ ekspr. ni se mogla potolažiti ni nehala jokati, žalovati 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potolažiti lakoto; s čajem si je potolažila žejo / ekspr. vsaj malo si je potolažil želodec 3. nav. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: potolažiti očetovo jezo; njeno ogorčenje se ni hotelo potolažiti / razburkano morje se je potolažilo umirilo potolážen -a -o: potolažen bolnik; njegova radovednost je bila potolažena ♪
  12.      potožíti  in potóžiti -im dov. (ȋ ọ́) zaupati komu svoje težave, skrbi: prišel je potožit; nikogar nima, da bi mu potožil; v pogovoru z njim je kaj potožil; meni se lahko potožiš // krajši čas tožiti, tarnati: potožiti zaradi bolečin; potožila je, ker jo je bolelo; ekspr. niti z besedico ni potožil potožíti se in potóžiti se redko 1. pritožiti se: potožil se je predstojniku; mati se ni nikoli potožila čezenj 2. stožiti se: večkrat se mu potoži po domačem kraju potóžen -a -o: nikdar potoženo gorje ∙ ekspr. pri nas doma ni vse v redu, bogu bodi potoženo izraža obžalovanje ♪
  13.      použítek  -tka m (ȋ) knjiž., redko jed, zaužitje: specialitet niso samo ogledovali, ampak so jih naročali za takojšnji použitek / zastar. pridelek je namenjen za použitek doma porabo ♪
  14.      použíti  -žíjem dov. (í ȋ) knjiž. pojesti: použiti jabolko, kos kruha; molče so použili večerjo; použiti s tekom / použijte eno tableto na dan zaužijte; pren. použil je vsako njegovo besedo ♪
  15.      povíteziti  -im dov. (ȋ) v fevdalizmu narediti za viteza: kralj mu je obljubil, da ga povitezi ♪
  16.      povozíti  -vózim dov. (ȋ ọ́) 1. zapeljati čez koga in ga poškodovati: povozil ga je avtomobil; na železniškem prehodu je otroka povozil vlak; skoraj bi ga bil povozil / do smrti povoziti / povoziti mačko, psa; brezoseb. pravijo, da ga je povozilo 2. ekspr. premagati, prizadeti: kdor se ne bori, ga hitro povozijo; kljub nesrečam se ni dal povoziti ● ekspr. njega je povozil čas ni se znašel v danih razmerah, okoliščinah, stvarnosti; ekspr. ti trije dnevi so ga povozili zelo izčrpali, utrudili; žarg., šport. naši nogometaši so nasprotnike povozili premagali; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; vulg. veliko žensk je povozil spolno občeval z njimi povóžen -a -o: na cesti je ležal povožen zajec; ko je članek prebral, je bil čisto povožen; povožena eksistenca ♪
  17.      pózitiv  -a m (ọ̑) 1. fot. posnetek, kopiran z negativa, na katerem so svetla in temna mesta taka kot v resničnosti: izdelati pozitiv; pozitiv in negativ / barvni pozitiv; filmski, fotografski pozitiv 2. lingv. oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; osnovnik: pozitiv, komparativ in superlativ ◊ muz. pozitiv nekdaj majhne sobne, komorne ali cerkvene orgle ♪
  18.      pózitiven  in pozitíven -vna -o prid. (ọ̑; ȋ) 1. ki izraža, da je vrednost česa velika ali da je, obstaja: pozitivna kritika filma; pozitivna ocena takega ravnanja ga je vznemirila / imeti pozitiven odnos do česa; o njej imam pozitivno mnenje 2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje, pritrdilen: odgovor je bil pozitiven; pozitivna rešitev prošnje 3. dober, sprejemljiv: pozitivnih pojavov med mladimi noče videti; pozitivne in negativne lastnosti; podpirati pozitivne pobude; publ. odigrati pozitivno vlogo / imeti pozitiven vpliv na koga / publ. pozitivni junak romana 4. ki prinaša koristi, ugodnosti: pozitivne posledice dežja v tem času / knjiž. pozitivne, svetle strani življenja dobre, prijetne 5. med. ki izraža, da iskano je: izid preiskave je pozitiven / izmeček je bil pozitiven 6. ki ga je mogoče dokazati, preveriti: pozitivno znanje / opirati se na pozitivna dejstva ◊ bot. pozitivni fototropizem pojav, da se rastlinski organi obračajo k svetlobi; ekon. pozitivna trgovinska bilanca trgovinska bilanca z manjšim uvozom kot izvozom; elektr. pozitivni pol elektroda za dovajanje električnega toka; pozitivna elektrina primanjkljaj elektronov na telesu; fiz. pozitivni delec delec, ki se v magnetnem polju, prečnem na smer gibanja, odkloni v dani smeri; pozitivni ion pozitivno naelektren ion; fot. pozitivni film film s posnetki, na katerih so svetla in temna mesta taka kot v resničnosti; barvni pozitivni film barvni film s posnetki, na katerih so barve take kot v resničnosti; kem. pozitivni element element, ki se pri elektrolizi izloča na katodi; mat. pozitivni predznak predznak, ki izraža, da je število večje od nič; pozitivno število število, večje od nič; med. pozitivni Rh faktor; šol. pozitivni učni uspeh učni uspeh brez negativnih ocen; pozitivna ocena ocena, ki izraža, da učenec obvladuje učno snov; šport. pozitivna razlika v golih razlika med večjim številom danih in manjšim številom dobljenih golov pózitivno in pozitívno prisl.: odgovoriti pozitivno; to bo pozitivno vplivalo na njuno razmerje; pozitivno naelektreni delci; pozitivno rešena prošnja; pisati šolsko nalogo pozitivno; sam.: o njem vedo veliko pozitivnega ♪
  19.      pozitivíst  -a m (ȋ) 1. filoz. predstavnik pozitivizma: empiristi in pozitivisti 2. kdor se zavestno omejuje na podatke, dejstva, ki jih je mogoče dokazati, preveriti: bil je pozitivist, zato tega ni mogel sprejeti ♪
  20.      pozitivístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na pozitiviste ali pozitivizem: pozitivistična filozofija / pozitivistična miselnost / pozitivistična analiza; pozitivistično pisanje pozitivístično prisl.: pozitivistično usmerjen psiholog ♪
  21.      pozitivístka  -e ž (ȋ) ženska oblika od pozitivist ♪
  22.      pozitivízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. filozofska smer, ki zanika vsako spoznanje, ki ga ni mogoče dokazati: pozitivizem in pragmatizem / logični pozitivizem filozofska smer, ki iz znanosti izključuje vse, česar ni mogoče preveriti 2. metoda, ki se zavestno omejuje na podatke, dejstva, ki jih je mogoče dokazati, preveriti: sociološki, znanstveni pozitivizem ♪
  23.      pózitivnost  in pozitívnost -i ž (ọ̑; ȋ) lastnost, značilnost pozitivnega: moralna pozitivnost človeka / pozitivnost in pravilnost teh načel ♦ elektr. pozitivnost magnetnega pola; mat. pozitivnost števila ♪
  24.      pozitívum  tudi pózitivum -a m (ȋ; ọ̑) knjiž. kar je pozitivno: to je edini pomembnejši pozitivum te knjige ♪
  25.      pozitrón  -a m (ọ̑) fiz. osnovni delec s pozitivnim električnim nabojem: odkritje pozitrona; pozitron in elektron ♪

   151 176 201 226 251 276 301 326 351 376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA