Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

žit (1.726-1.750)


  1.      ménjati  tudi menjáti -am, in ménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjati kruh za cigarete; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo; s prijateljem menjati znamke; ekspr. svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; dobro je menjal kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal / ali mi lahko menjate dinar, sto dinarjev ali mi lahko za dinar, sto dinarjev daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti; menjati lire, marke za dinarje, dolarje dati ali dobiti lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev, dolarjev 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: menjati razgreto cev mitraljeza; menjati utrujene konje pri vozu; mehanik je menjal olje v avtomobilu / redko menjati izrabljene dele z novimi nadomestiti; živali menjajo dlako dobijo drugo, drugačno; med vožnjo je večkrat menjal luči prižgal druge, drugačne; menjati perilo preobleči se; menjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte // napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjal oba slabša igralca; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo; straža se je menjala vsaki dve uri 3. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjati bivališče, skrivališče; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje šel v službo k drugemu podjetju; menjati poklic začeti opravljati drug poklic; menjati službo iti v službo drugam; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku 4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: človek z delom menja naravo in sebe; po porazu je menjal prepričanje; ladja je menjala smer; temperatura, veter se lahko hitro menja ● ekspr. težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer) ne bi hotel postati, biti kdo drug; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega; menjati pogovor, temo začeti govoriti o čem drugem; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ avt. menjati prestavo narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen; med. menjati glas spremeniti glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati; lingv. menjati končnice pri glagolu; šah. šahista sta menjala trdnjavi drug drugemu izločila trdnjavo iz igre; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi ménjati se tudi menjáti se, in ménjati se nedov. in dov., redko, s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim; menjavati se: na tem področju se menjata apnenec in lapor; v življenju se menjata smeh in jok, up in obup menjáje: dajal je menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu; nosili so ga menjaje; menjaje (se) delati, stražiti menjajóč -a -e: pogosto menjajoči se gostje; menjajoča se sreča ♪
  2.      menjáva  -e ž (ȃ) glagolnik od menjati: a) menjava žita za industrijske proizvode / menjava med državama narašča, upada / ugodna menjava dinarja, dolarja / publ. menjava izkušenj, mnenj izmenjava b) menjava izrabljenih delov / menjava dlake c) pogoste menjave so prekinjale tekmo; menjava straže č) prišlo je do menjave bivališča / menjava poklica d) menjava temperature, vremena e) značilna menjava plasti / menjava svetlobe in teme ♪
  3.      merčún  -a m (ȗ) nekdaj 1. kdor uradno meri žito, sol: na trgu je opravljal službo merčuna 2. v zvezi vojaški merčun kdor uradno pregleduje, meri moške, če ustrezajo predpisom za opravljanje vojaške službe: ujete tlačane so odvedli k vojaškemu merčunu ♪
  4.      mérica  -e ž (ẹ́) 1. nav. ekspr., s prilastkom določena (manjša) količina kake snovi, tekočine, ustrezna komu: postregla mu je z večerno merico čaja / tolikšna je njegova običajna merica // določena manjša količina kake snovi, tekočine sploh: kupil je dve merici kostanja; merico prosa za papige, prosim / ona je brez merice okusa popolnoma brez okusa ♦ agr. (mlinarska) merica žito, ki ga vzame mlinar kot plačilo za mletje 2. manjša posoda za merjenje snovi, tekočine: branjevka je napolnila merico; vzela je kozarec za merico 3. nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 0,4 litra: naročil si je merico vina / konju ni dal niti merice ovsa // nar. prostorninska mera, navadno za žito, od 15 do 20 litrov: na hrbtu je prinesel merico žita ♪
  5.      méričen  -čna -o (ẹ́) pridevnik od (mlinarska) merica: merično žito ♪
  6.      meridián  -a m (ȃ) geogr. umišljen polkrog na zemeljski površini, ki povezuje (zemeljska) pola; poldnevnik: ti dve točki ležita na istem meridianu / greenwiški meridian ki gre skozi Greenwich in je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine; krajevni meridian meridian določenega kraja; začetni meridian ki je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine ● publ. na vseh meridianih se bije boj za osvoboditev človeka vsepovsod ◊ astr. nebesni meridian umišljen krog na nebesni krogli, ki gre skozi nebesni pol in zenit; elektr. magnetni meridian umišljen krog, ki gre skozi magnetna (zemeljska) pola; geom. meridian črta, v kateri ravnina, ki gre skozi os vrtenine, seka ploskev vrtenine ♪
  7.      merílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) 1. kdor meri: merilec je spustil utež v vodo; merilec dolžine se je zmotil / uradni merilec žita / bil je merilec pri topu 2. priprava za merjenje: znanost potrebuje vse bolj natančne merilce časa ◊ teh. merilec hitrosti brzinomer; voj. merilec naprava za merjenje na zadnjem delu cevi strelnega orožja; merek ♪
  8.      mérkati  -am nedov. (ẹ́) nižje pog. paziti, varovati: otroke ji merka mama / merkati nase; spet se je prehladil, ker se nič ne merka ♪
  9.      mérnik  -a m (ẹ̑) v kmečkem okolju prostorninska mera za žito, približno 30 l: pridelal je petdeset mernikov pšenice / meriti na mernike / polja ima samo za nekaj mernikov posevka // večja lesena posoda z ročajema ob straneh za to mero: napolniti mernik; mernik je prazen ● bibl. ne postavljajte luči pod mernik ne skrivajte dobrih idej, lastnosti pred javnostjo; star. zvrhan mernik smeha zelo veliko; star. imeti denarja na mernike zelo veliko ♪
  10.      mêrtik  -a m (ē) nar. vzhodnoštajersko navadno deseti del namlatenega žita kot plačilo: mlatič je dobil mertik / mlatiti za mertik ♪
  11.      mésečen  -čna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na mesec: a) mesečno povprečje / mesečno poročilo je oddano / mesečna naročnina; mesečna plača; kupiti mesečno vozovnico vozovnico, ki velja za eno osebo en mesec na določeni progi z navadno neomejenim številom voženj b) mesečna noč / mesečna svetloba 2. ki ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjal: mesečnega človeka ne smete prestrašiti; biti mesečen; taval je po sobi, kot bi bil mesečen ∙ ekspr. ah, on je večkrat mesečen večkrat ne vidi, se ne zaveda resničnega stanja, resničnosti 3. navadno v zvezi mesečna čišča, mesečno perilo vsak mesec ponavljajoče se krvavenje iz maternice: imeti mesečno čiščo, mesečno perilo / mesečna kri mésečno prisl.: koliko zaslužite mesečno; zdravnik prihaja dvakrat mesečno / v povedni rabi bilo je mesečno; sam.: pog. si že kupil mesečno mesečno vozovnico ♪
  12.      mesíti  in mésiti -im nedov., méšen tudi mésen (ȋ ẹ́) 1. povzročati, delati, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta enotna (nova) snov: mesiti testo; mesiti z rokami, strojem / mesiti kruh, potico; ekspr. otroci so iz blata mesili potice; pren., ekspr. sami si hočemo mesiti bodočnost // ekspr. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov; mešati: mesiti barve 2. ekspr. gaziti: mesil je brozgo proti pokopališču / privezan konj je nemirno mesil blato ● ekspr. mesiti glino gnesti; slabš. kaj vse mesijo o njem govorijo, pripovedujejo ♪
  13.      mésten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na mesto 1: a) mestna okolica; mestno središče / mestni komite, svet; mestna uprava / mestna in podeželska gospoda; ima mestne navade; mestno življenje / ta kraj dobiva značilnosti mestnega naselja / mestna hiša sedež mestne uprave; mestna hranilnica b) mestna vrata; mestno obzidje / mestni sodnik / vladar jim je potrdil mestne pravice ● ekspr. mestni očetje člani mestne uprave ◊ kem. mestni plin plin za kurjenje, pridobljen z uplinjenjem premoga; mat. mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; šol. mestna šola šola za otroke meščanov, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje mestna uprava; urb. mestno zemljišče zemljišče v ožjem gradbenem okolišu mest in načrtno grajenih, urejenih večjih naselij sploh; zgod. mestna država država v starem in srednjem veku, katere jedro je eno samo mesto; zool. mestna lastovka lastovka z neizrazito izrezanim repom, po hrbtu črno modra, po trebuhu bela, Delichon urbica méstno prisl.: čisto (po) mestno govori, se vede; sam.: malo mestnega je še na njem ♪
  14.      mêsti  mêtem tudi mêdem nedov., mêtel in métel mêtla tudi mêdel in médel mêdla, stil. mèl mêla (é) 1. brezoseb. zelo, močno snežiti: tri dni že mete, da je snega čez kolena / začelo je mesti v kosmih / v osebni rabi z nizkega neba je kar naprej metel sneg 2. v zvezi s sneg nositi, prenašati: burja mete sneg / veter mete s snegom 3. redko brisati, odstranjevati: mesti drobtine z mize / ekspr. veter mete cvetje z vej ♪
  15.      mésto  -a s (ẹ́) 1. naselje, ki je upravno, gospodarsko, kulturno središče širšega območja: mesto ima pet tisoč prebivalcev; mesto leži, se razprostira ob reki; porušiti mesto; stanovati, živeti v mestu; industrijsko, turistično mesto; mesto Celje, Trst; obrobje, središče mesta / cel dan je hodil po mestu po mestnih ulicah; imel je opravke na različnih krajih mesta / novica se je hitro razširila po mestu med prebivalci mesta; ekspr. vse mesto govori o tem / star. cesarsko mesto Dunaj; glavno mesto države v katerem je sedež najvišjih državnih organov; star. ljubljansko mesto Ljubljana; ekspr. večno mesto Rim / Novo mesto // pog. poslovni del mesta: si že šel v mesto po kruh; ko boš že v mestu, pa kupi še vstopnice // v fevdalizmu naselje s posebnimi upravnimi, tržnimi pravicami, navadno z obzidjem: tedaj je cesar povišal ta kraj v mesto; cehovska, srednjeveška mesta / kraljevsko mesto 2. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine: v gozdu je hitro našel mesto, kjer so pustili ranjenega tovariša; pri gradnji ceste so se močvirnih mest izognili; na osojnih mestih še leži sneg; hodite previdno, to mesto je nevarno / še vedno stoji na istem mestu; na tem mestu je trava pohojena; s tistega mesta je najlepši razgled / mesta na luni, primerna za pristanek // izraža manjši del površine česa sploh: zaznamoval je zelo umazana mesta / na enem mestu se madež še pozna / položil je knjigo na prejšnje mesto / časopis je novico objavil na vidnem mestu 3. navadno s prilastkom del česa glede na namen: poiskal je pripravno mesto in se skril; denar je shranil na varno mesto; mesto streljanja talcev / parkirno, startno, zborno mesto; zapustiti stražarsko mesto 4. s prilastkom del česa, zlasti glede na značilnost, stanje: lepljeno, varjeno mesto / ranjeno mesto ga je zelo bolelo // del, odlomek pisanega, govorjenega besedila: razložiti nerazumljiva mesta; lirična, retorična mesta v drami; citirati, prepisati ustrezno mesto / o tem piše na drugem mestu 5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe; prostor: rezervirati mesti v gledališču; zamenjala sta mesti / pri mizi je še eno prazno mesto; vsak naj se usede na svoje mesto / posaditi gosta na častno mesto // kar je kot celota namenjeno za (začasno) bivanje ene osebe: tri mesta v internatu so še prosta / v hotelih je še dovolj prostih mest je še dovolj prostora 6. v zvezi delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba: razpisati prosta delovna mesta; njegovo delovno mesto so ukinili; zasesti izpraznjeno delovno mesto / (delovno) mesto direktorja, ključavničarja / njegovo službeno mesto je zelo odgovorno; odpirati nova učna mesta 7. publ., s prilastkom položaj, funkcija: bil je imenovan na vodilno mesto; v vladi je zavzemal mesto notranjega ministra; imeti ugledno mesto v organizaciji / mesto gledališča je vse bolj prevzemal film; mesto šole v izobraževalnem procesu / vlada je odstopila mesto novemu režimu se je umaknila; stroji so stopili na mesto človeka so nadomestili človeka // pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu; mandat: ta stranka ima pet mest v parlamentu / odborniško, poslansko mesto 8. s števnikom kar kaže vrednost osebka v primerjavi z drugimi osebki iste skupine glede na velikost, stopnjo določene sposobnosti, lastnosti: doseči, priboriti si drugo, tretje mesto; zasedel je tretje mesto; uvrstili so se na predzadnje mesto; ekspr. v zadnjem krogu se mu je posrečilo prebiti se na prvo mesto // publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo določa prilastek: on zavzema osrednje mesto med slovenskimi slikarji; vsak narod ima posebno mesto v zgodovini človeštva / to zavzema važno mesto v proračunu 9. neustalj., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi; na kraju samem: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta // brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta ● publ. samo skupščina je primerno mesto za reševanje takih problemov organ; publ. zdaj ni mesta za pesimizem nismo, nočemo biti pesimistični; publ. tudi to vprašanje je dobilo, našlo mesto v časopisu je bilo obravnavano; publ. ima mesto v orkestru je član orkestra; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; z mesta star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; star. z mesta se mu je posrečilo takoj, ob prvem poskusu; star. reka je na mesta globoka na nekaterih mestih; na mestu na mestu smo prišli smo, kamor smo hoteli, morali priti; ekspr. bil je na mestu mrtev takoj je umrl; pog. njihove pripombe niso na mestu niso primerne, ustrezne; publ. naše smučarstvo stoji na mestu ne napreduje, se ne razvija; biti ob pravem času na pravem mestu prisotnost koga na določenem mestu v določenem času ima zanj ali za druge ugodne posledice; ekspr. fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; vsaka stvar je na svojem mestu stvari so primerno, ustrezno razvrščene, postavljene; pog. če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; pog. kot vzgojiteljica ni na mestu po lastnostih, obnašanju ne ustreza; filmsko mesto naselje za snemanje, izdelovanje filmov; ekspr. zadel ga je na najbolj občutljivem mestu naredil, omenil je tisto, kar ga najbolj prizadene, razburi; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; publ. pripisovati idejnosti prvo mesto trditi, meniti, da je idejnost najpomembnejša; publ. mesto psa je ob vodnikovi levi nogi pes naj stoji, hodi ob vodnikovi levi nogi; publ. nakazal je, kje je mesto naprednemu kmetu kakšna je družbena vloga naprednega kmeta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor ◊ lingv. mesto akcenta; mesto artikulacije položaj govorilnega organa pri oblikovanju glasu; mat. mesto kar znaku v številki v odnosu do drugih znakov določa vrednost; decimalno mesto; šport. korakati na mestu delati z nogami gibe kot pri korakanju, a brez premikanja naprej; skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; urb. jedro mesta prvotni, stari del mesta; voj. odprto mesto ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo ♪
  16.      mešìč  -íča m (ȉ í) manjšalnica od meh 4: nesel je mešič žita v mlin ◊ bot. rastlina z nasprotno stoječimi listi in majhnimi zelenkastimi cveti v kobulih, Scleranthus ♪
  17.      mešíček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od meh: polšji mešiček / mešiček soli, vina 2. kar je po obliki temu podobno: v notranjem ušesu sta dva kožnata mešička; jajčeca so skrita v belkastih mešičkih / uničevanje mešičkov borovega prelca zapredkov, kokonov ♦ anat. dlačni, lasni mešiček v povrhnjici, v katerem je dlačni, lasni koren; jajčni mešiček del jajčnika z jajčecem v notranjosti; solzni mešiček razširjeni del solznega izvodila ob nosu; bot. mešiček iz enega plodnega lista nastali mnogosemenski suhi plod; pelodni mešiček dolg, ozek mešiček, ki po oprašitvi požene iz pelodnega zrna do semenske zasnove; zarodkov mešiček del semenske zasnove, iz katerega se po oploditvi razvije kalček in hranilno tkivo; čeb. semenski mešiček organ matice, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice // nabreklina spodnje veke zaradi nabiranja tekočine: pod očmi je imela mlahave mešičke 3. zastar. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev; mošnjiček: razvezal je mešiček s cekini 4. navadno v zvezi ušesni mešiček mehki spodnji del uhlja; (ušesna) mečica: uhani v ušesnih mešičkih ♪
  18.      mežàv  -áva -o [mǝž in mež] prid. (ȁ á) 1. ki gleda z napol zaprtimi očmi: mežav človek 2. knjiž. oblačen, mračen: mežav dan; vreme je bilo mežavo; pren. prevzelo ga je mežavo čustvo // medel, nejasen, neizrazit: mežava svetloba / na vogalu je brlela mežava svetilka / vzhajalo je mežavo sonce mežávo prisl.: mežavo gledati; mesec je mežavo posvetil skozi gosto meglo / v povedni rabi zunaj je bilo mežavo in dež je rosil ♪
  19.      migljáj  stil. mígljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. gib, s katerim se kaj izraža, zlasti hiter, neizrazit: strežnica je pazila na vsak migljaj gospodinje; z migljajem roke ga je povabil v hišo / na sodnikov migljaj jetnika odpeljejo; pes napravi vajo na vodnikov migljaj; ubogati na migljaj // star. gib sploh, zlasti malo zaznaven, rahel: migljaj repa 2. knjiž. namig: komisija je dobila migljaj, naj ne raziskuje naprej / nobenega migljaja ni, da bi bil avtor res tako mislil znaka, dokaza // redko nasvet, predlog: pred odhodom nama je dal še nekaj koristnih migljajev ● nar. zahodno to se je zgodilo v migljaju v trenutku, v hipu ♪
  20.      mígniti  -em dov. (í ȋ) 1. narediti gib z delom telesa: migniti z roko / brada mu je od časa do časa kar sama mignila 2. z gibom izraziti kaj: sedel je v kočijo in mignil kočijažu, naj požene; samo z očmi je mignil in otrok je takoj ubogal / ekspr. fant ni rekel nič, samo z rameni je mignil zmignil, skomignil // z gibom roke, prsta povabiti, poklicati: mignil je znancu, naj prisede / s prstom mi je mignil, naj grem za njim 3. ekspr. steči, švigniti: privezal je konja in mignil v šotor; med drevesi sta kakor senci mignila dva moška // v prislovni rabi, navadno v zvezi kakor, kot bi mignil izraža veliko hitrost dejanja: kakor bi bil mignil, je bilo vsega konec; dopust mine, kot bi mignil; vrnem se, kot bi mignil ● ekspr. samo z mezincem mignem, pa ga izpustijo brez težav lahko to dosežem; ekspr. cele tedne preleži doma, ne da bi z mezincem mignil ne dela čisto nič; ekspr. niti z mezincem ni mignil za to čisto nič ni naredil, prispeval za to; ekspr. še s prstom ni mignil zanj, ko je bil v stiski čisto nič mu ni pomagal ♪
  21.      míkati  -am stil. míčem nedov. (ȋ) nav. 3. os. 1. vzbujati pri kom veliko zanimanje, privlačevanje: od vsega ga najbolj mika proučevanje zvezd; mika ga planšarsko življenje; ne mika ga, da bi postal rudar / mika jo daljni svet / fanta je zelo mikalo iti v šole / brezoseb., elipt. dekleta mika na ples; zelo ga je mikalo v gostilno // ekspr. vzbujati pri kom radovednost: vse jo je mikalo; prav mika me izvedeti, kaj so sklenili / silno me je mikalo, kaj je v zavitku // ekspr. vzbujati pri kom pozitiven čustveni odnos: gledališče ga mika že od mladosti; mika ga umetnost starega veka 2. ekspr. vzbujati pri kom veliko zanimanje, občudovanje: njena lepota je mikala fante / ta nenavadna skala mika popotnikovo oko ● ekspr. če te jedro mika, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo ♪
  22.      miklavževánje  -a s (ȃ) glagolnik od miklavževati: udeležiti se miklavževanja ♪
  23.      mikoríza  -e ž (ȋ) biol. sožitje med glivami in koreninami cvetnic: od mikorize imajo korist glive in rastline / biti v mikorizi ♪
  24.      míl  -a -o prid., miléjši (ȋ ȋ) 1. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz: mil otrok; zelo je mila / imeti mile oči, obraz / v ljudskih pesmih: mila luna; mile zvezdice // ki prijetno, blago učinkuje: ugaja mi njen mili glas, nasmeh; milo petje otrok / dan je bil jasen in mil; jesensko mila pokrajina / ekspr. mili spomini na mladost polni otožnosti, ganjenosti 2. poln dobrote, ljubeznivosti: dobil je milo ženo / mile besede so ga potolažile; sestrino milo srce / postal je milejši do njega // malo strog, malo hud: mil sodnik / mila kazen, sodba / nastopili so milejši časi / kriterij ocenjevanja je bil zelo mil 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: skozi veje je pronicala mila svetloba; letošnja zima je mila / milo podnebje podnebje brez hudega mraza in velike vročine / epidemija je nastopila v mili obliki 4. ki vzbuja usmiljenje, ganjenost: mili vzdihi trpečih; milo ječanje ranjenca / mila prošnja 5. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom drag, ljub: vedno mu je bil zelo mil / to ji je mil spomin; najmilejša jim je domača pesem / v nagovoru: mili brat; čakam te, mila deklica; vznes. naša mila domovina 6. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža a) nejevoljo, nestrpnost: pusti ga vendar, za boga milega b) podkrepitev trditve: pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče / pog. majka mila, je bil hud ● zastar. pobirati mile darove za dobrodelne ustanove darove, denarne prispevke; ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom; ubrati milejše strune poskusiti s prijaznejšim, popustljivejšim ravnanjem doseči svoj namen; pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; dela z njim po mili volji kakor hoče; ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. spati pod milim nebom na prostem mílo prisl.: milo se držati; milo gledati koga; zelo milo govori; milo jokati; sonce je milo sijalo; milo doneči zvonovi; milo proseče oči / ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen / v povedni rabi milo mi je to slišati ∙ ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen míli -a -o sam.: knjiž. njen mili je odšel; nekaj milega je v njegovem obrazu; vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu ♪
  25.      militaríst  -a m (ȋ) pristaš militarizma: je izrazit militarist / politika nemških militaristov ♪

   1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA