Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ži (9.276-9.300)


  1.      kôžuh  -úha m (ó ú) 1. koža živali z gostejšo, daljšo dlako: žival je imela črn kožuh; kožuh medveda / pozimi ima lisica gost kožuh gosto dlako // ta koža za predelovanje v krzno: prodajati, zbirati kožuhe / predelovanje kožuhov 2. vrhnje oblačilo iz kože, navadno ovčje: nositi kožuh in kučmo; pastir se je pokril s kožuhom in zaspal / kratek ovčji kožuh / plašč, podložen s kožuhom s krznom / ekspr. vedno ima kak kožuh na sebi zelo debelo obleko // krznen plašč: kupila si je nov kožuh; lisičji, zajčji kožuh; kožuh iz bobrovine ♪
  2.      kožúhar  -ja m (ȗ) žival, ki ima kožuh: na farmi gojijo samo kožuharje; lov na kožuharje / ekspr. srečal je renčečega kožuharja medveda ♪
  3.      kožúhast  -a -o prid. (ú) nanašajoč se na kožuh: kožuhaste živali / kožuhast ovratnik kožuhovinast, krznen ♪
  4.      kožuhovína  -e ž (í) krzno: plašč, rokavice iz kožuhovine; kožuhovina za podlogo / ekspr. meščanke v dragi kožuhovini / žival z lepo kožuhovino s kožuhom ♪
  5.      kožuhovínast  -a -o prid. (í) ki je iz kožuhovine: nosi kožuhovinast jopič; topel kožuhovinast ovratnik / kožuhovinasta žival kožuhasta ♪
  6.      kracáti  -ám nedov. (á ȃ) slabš. 1. nerazločno, grdo pisati: učenci večkrat kracajo // sestavljati, pisati: kracati pismo 2. delati črte brez pravega namena; čečkati: otroci kracajo po zidovih ♪
  7.      kráda  -e ž (á) nar. gorenjsko skladovnica (drv): narediti krado / zložiti drva v krado ♪
  8.      krádoma  prisl. (ȃ) knjiž. skrivaj, naskrivaj: kradoma oditi, priplaziti se / kradoma se ozreti, pogledati / ekspr. od gozda se kradoma spušča tema komaj opazno, počasi ♪
  9.      kragúlj  -a m (ú) ptica ujeda sive barve, z belkastim, prečno progastim oprsjem in trebuhom: kragulj kroži nad dvoriščem; kokoš je odnesel kragulj; zagrabil ga je kot kragulj ♪
  10.      kragúlji  -a -e prid. (ȗ) nanašajoč se na kragulje: kragulje perje / ekspr. s kraguljim očesom pazi nanjo ♪
  11.      kráh  -a m (ȃ) nižje pog. neuspeh, polom: doživeti finančni krah / vse vodi v moralni krah ♪
  12.      kràj  krája m (ȁ á) 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil / navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod // navadno s prilastkom ta del a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste) b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta ● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja ♪
  13.      kraj  predl., star., z rodilnikom za izražanje stanja ali premikanja v bližini, na strani česa; ob, zraven: hiša stoji kraj gozda; vrbe rastejo kraj potoka / pot pelje kraj njive // za izražanje usmerjenosti v bližino, na stran česa: pokopati sina kraj očeta; primakniti stol kraj postelje / znositi plevel kraj njive na rob, na kraj ♪
  14.      krájcar  -ja m (ȃ) 1. v stari Avstriji kovanec z vrednostjo ene stotine goldinarja: odprl je mošnjo in odštel nekaj krajcarjev; za zadnje krajcarje si je kupil kruh 2. ekspr. denar sploh: zaslužil je samo nekaj krajcarjev ● ekspr. nimam niti krajcarja nimam popolnoma nič denarja; ekspr. gleda na vsak krajcar je varčen; je skop; podobna sta si kakor krajcar krajcarju zelo ♪
  15.      krájec  -jca m (ȃ) 1. kos kruha, odrezan na koncu štruce ali hlebca: pojedel je že več krajcev; suh, trd krajec // star. kos (zlasti kruha): odrezal si je velik krajec / krajec belega kruha 2. navadno v zvezi prvi, zadnji krajec luna, ko je viden njen desni ali levi del površine: na nebu se je pokazal prvi, zadnji krajec / lunin krajec; krajec lune // čas, ko je taka luna: ob prvem krajcu se je vreme spremenilo / luna je v krajcu 3. nav. mn. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: pogledal ga je izpod krajcev; široki krajci mu varujejo obraz / krajci klobuka 4. nav. mn., star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajci halje so se ji vlekli po tleh; krajci suknjiča / krajci ovratnika 5. redko delček, košček: krajec zemlje ◊ zool. zadnji (zob) sekalec ♪
  16.      krájšanje  -a s (ȃ) glagolnik od krajšati: krajšanje obleke / prijetno krajšanje zimskih večerov ♪
  17.      krájšati  -am nedov. (ȃ) 1. delati kaj (bolj) kratko, skrajševati: krajšati krilo, obleko; vrsta se je vedno bolj krajšala / krajšati besede; tekst je tu in tam krajšal / dan se krajša 2. z dajalnikom povzročati, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine: z govorjenjem mu je krajšala pot; bral je in si tako krajšal zimske večere ● s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote ◊ mat. krajšati ulomek deliti števec in imenovalec z istim številom ♪
  18.      krák 1 -a m (ȃ) 1. nav. mn. zadnja okončina pri žabi: skrčiti, iztegniti krake / ocvrti žabji kraki // slabš. noga, navadno dolga: komaj je stlačil svoje krake pod mizo 2. del kakega razvejenega objekta, navadno stranski: ta cesta ima več krakov; zgradili so še zadnji krak naftovoda; krak železnice 3. navadno s prilastkom kar je podobno kraku: krak sidra, šestila; krak vetrnice / žerjav s premičnimi kraki / krak križa / krak gradu krilo ◊ geom. krak kota eden od dveh poltrakov, ki oblikujeta kot; krak trikotnika vsaka od stranic, ki ležita nasproti enakima kotoma v trikotniku; vet. krak kostna izrastlina na notranji strani skočnega sklepa ♪
  19.      králj  -a m (á) 1. v nekaterih državah vladar: angleški, švedski kralj; kralj s svojimi dvorjani; živi kot kralj / v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove / sončni kralj Ludvik XIV.; kralj Matjaž pravljična oseba, ki predstavlja pravičnega, dobrega vladarja 2. ekspr., navadno s prilastkom kdor je zaradi določenih sposobnosti najpomembnejši v svojem okolju: kralj francoske poezije / kralj vseh lažnivcev / kralj ptičev orel; kralj živali lev // zlasti v zahodnih deželah kdor ima monopol v proizvodnji česa, v trgovini: avtomobilski, petrolejski kralj; bančni kralj; kralj jekla 3. igralna karta s figuro moškega s krono: pikov, srčni kralj 4. šah. najvažnejša šahovska figura: napasti nasprotnikovega kralja ● star. služiti kralju biti pri vojakih; preg. med slepimi je enooki kralj med nesposobnimi, nepomembnimi ljudmi se lahko uveljavi tudi človek z majhnimi sposobnostmi ◊ igr. kralj kegelj, ki stoji sredi med drugimi keglji; rel. (sveti) trije kralji trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; praznik v spomin na ta dogodek 6. januarja ♪
  20.      kraljéstvo  -a s (ẹ̑) država, ki ji vlada kralj: kraljestvo je razpadlo; dansko, švedsko kraljestvo / dedno kraljestvo // ekspr., navadno s prilastkom področje, kjer je kdo neomejen gospodar: razkazal mu je svoje kraljestvo; kuhinja je kraljestvo gospodinje / živeti v kraljestvu sanj ∙ ekspr. biti v svojem kraljestvu v domačem okolju; kjer je prijetno, udobno ♦ rel. nebeško kraljestvo nebesa ♪
  21.      kraljíca  -e ž (í) 1. v nekaterih državah vladarica: angleška kraljica; zdela se mi je kot kraljica 2. kraljeva žena: kralj in kraljica 3. nav. ekspr., s prilastkom ženska, ki je kje najvidnejša, najpomembnejša: kraljica plesa / knjiž. izbrana je bila za lepotno kraljico miss // kar je kje najvidnejše, najpomembnejše: jesen, kraljica barv / kraljica morja Benetke; kraljica športa atletika 4. star. matica (pri živalih): v mravljišču je bila tudi kraljica in ličinke 5. šah. šahovska figura, ki se giblje v vseh pravokotnih in diagonalnih smereh; dama: izgubiti kraljico ◊ bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus; vrtn. kraljica majnika glavnata spomladanska solata z mehkimi listi ♪
  22.      krámar  -ja m (ȃ) 1. nav. slabš. trgovec s cenenim, navadno drobnim blagom: na trgu so imeli kramarji svoje stojnice; kupiti pri kramarju; kramar s platnom; kramarji in mešetarji / takšne stvari prodaja vsak kramar trgovec 2. slabš. ozkosrčno pridobitniški, malenkosten človek: vse življenje je ostal čisto navaden kramar ♪
  23.      kramaríja  -e ž (ȋ) 1. nav. slabš. trgovina s cenenim, navadno drobnim blagom: odprl je majhno kramarijo; cigare je kupil v vaški kramariji // trgovanje s cenenim, navadno drobnim blagom: lotil se je kramarije 2. malo vredni drobni predmeti; krama: vso kramarijo je zložil predenj / kupil je samo kramarijo ♪
  24.      kramljánje  -a s (ȃ) glagolnik od kramljati: prijetno, zaupno, živahno kramljanje / knjiga se bere kot potopisno kramljanje ♪
  25.      kràmp  krámpa m (ȁ á) 1. orodje za kopanje, navadno s sekalom in konico: zavihteti kramp; tla so bila trda in moral je kopati s krampom; udariti, zamahniti s krampom; težek kramp / ekspr. ves dan so peli krampi ∙ ekspr. treba bo prijeti za kramp začeti fizično delati 2. slabš. močen, neroden konj: v hlevu je imel dva krampa / star, garjav kramp // nizko družabno nespreten, neroden človek: s takim krampom ne moreš nikamor / kaj hočeš, star kramp ni za tako delo ♪

   9.151 9.176 9.201 9.226 9.251 9.276 9.301 9.326 9.351 9.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA