Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ži (6.551-6.575)
- golílen -lna -o prid. (ȋ) ki se uporablja za goljenje: golilni nož ♦ usnj. golilni stroj stroj za odstranjevanje dlake ali volne z živalskih kož ♪
- golílnik -a [tudi u̯n] m (ȋ) elektr. kleščam podobno orodje za odstranjevanje izolirne prevleke z žice ♪
- goljufívka -e ž (ȋ) ženska, ki (rada) goljufa: niso se marale družiti z njo, ker je bila goljufivka ♪
- gólk -a [u̯k] m (ọ̑) zastar., navadno v zvezi z molk govorjenje, pripovedovanje: šumenje je odgovarjalo molku in golku sprehajalcev ∙ preg. golk je srebro, molk je zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove ♪
- golób -a m, im. mn. tudi golóbje (ọ̑) domača ali divja ptica z majhno glavo, kratkim vratom in krepkim telesom: golob gruli; gojiti, krmiti golobe; jata golobov / poštni golob ali golob pismonoša ki se uporablja za prenašanje sporočil / divji golob // samec te ptice: ni mogel ločiti goloba od golobice ● knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti ◊ lov. glinasti golob okrogla ploščica, ki, izstreljena v zrak, služi kot leteči cilj za vajo ali tekmovanje v streljanju s šibrami; zool. morski golob velika morska roparska riba s strupeno bodico na repu, Myliobatis ♪
- golobíca -e ž (í) 1. samica goloba: udomačil si je golobico in nekaj golobov // ekspr. mlada, ljubka ženska: glej ga, kako dvori svoji golobici / kot nagovor si še huda, golobica moja? 2. nav. mn., bot. lističaste gobe s krhkim mesom in živo pisanim klobukom, Russulaceae: smrdljiva golobica; užitna golobica ◊ šport. ciljna kocka pri kegljanju na ledu ♪
- golóbji -a -e prid. (ọ̑) nanašajoč se na golobe: golobje jajce / golobja obara, rižota; pren. golobje življenje med štirimi stenami // knjiž. ki izraža, kaže milino, krotkost: pogledala ga je s svojimi golobjimi očmi golóbje prisl.: obleka golobje sive barve ♪
- golokóžen -žna -o prid. (ọ̄ ọ̑) ki ima golo, neporaščeno kožo: golokožna žival ♪
- golomráz in golomràz -áza -o prid. (ȃ; ȁ á) zastar., navadno v zvezi z zima mrzel, a brez snega: lepa, golomraza zima ♪
- goloróč prisl. (ọ̑) nar. z golimi rokami: Da bi sadežev ne poškodovali z motikami, so rili goloroč po zemlji (Prežihov) ♪
- golôta -e ž (ó) lastnost, značilnost golega: obsojati goloto; golota telesa / peščena golota puščave / golota prostora ∙ ekspr. spoznal je življenje v vsej njegovi goloti kot v resnici je // kar je golo: velik izrez je kazal precej golote ♪
- gólša -e [u̯š] ž (ọ́) 1. bolezensko povečana žleza ščitnica: golša ji raste; golšo ima; velika golša 2. razširjeni del požiralnika pri pticah in nekaterih žuželkah: nojeva golša; kokoši z velikimi golšami ♪
- gólt -a [u̯t] m (ọ̑) ekspr. žrelo, grlo: zinil je, da se mu je videlo v golt; grižljaj se mu je zataknil v goltu ∙ ekspr. vse mu gre v nenasitni golt zelo je lakomen, pohlepen // slabš., redko usta: zaprl mu je golt ◊ anat. prehod iz ustne votline v žrelo ♪
- goltáč -a [u̯t] m (á) slabš., redko požrešnež: to ti je pravi goltač ♦ vet. konj, ki iz razvade požira zrak ♪
- goltáj -a [u̯t] m (ȃ) star. požirek: goltaj vina ♪
- góltati -am [u̯t] nedov. (ọ́) 1. nav. ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: bil je zelo lačen, zato je kosilo kar goltal; golta žgance; nenasitno goltati // ekspr. požirati: kar cele kose mesa golta; grlo ga boli in le s težavo golta slino / plamen je goltal papirje / vsak dan golta tablete za živce uživa, jemlje ∙ ekspr. goltal jo je z očmi, s pogledi poželjivo jo je ogledoval 2. ekspr., redko zadrževati, premagovati: goltati gnev, jezo / goltati solze goltáje: goltaje se je zalival z vinom goltajóč -a -e: gledal je v goltajoči plamen ♪
- goltljáj -a [u̯t] m (ȃ) ekspr., redko požirek, grižljaj: zadnji goltljaj je spustil po grlu ♪
- góltniti -em [u̯t] dov. (ọ́ ọ̑) ekspr. 1. hitro, sunkovito kaj reči, spregovoriti: ves prestrašen je nekaj goltnil 2. narediti požirek: parkrat je goltnil žganje, pa mu je odleglo ♪
- gomárati -am nedov. (ȃ) star. 1. plaziti se, kobacati: otrok je gomaral okrog matere 2. garati: ves teden gomara po njivah in travnikih; trdo gomarati ♪
- gomázen -zna -o prid. (ā) star. ki gomazi: gomazna črvad ♪
- gomazéti -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri: po cestah gomazijo ljudje; mravlje so gomazele po listih / v mesu so gomazeli črvi / brezoseb., ekspr.: na smetišču je gomazelo (od) podgan bilo jih je zelo veliko; v potoku je bilo toliko rib, da je kar gomazelo; pren., ekspr. čudne misli mi gomazijo po glavi 2. z dajalnikom imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka: od groze so mu gomazeli mravljinci po hrbtu; brezoseb. od strahu mu je gomazelo po telesu gomazèč -éča -e: gomazeče mravlje; stal je sredi gomazeče množice ♪
- gomezéti -ím [mǝz in mez] nedov., gomezì in gomêzi (ẹ́ í) nav. 3. os. gomazeti: mravlje so gomezele po listih / strah jim gomezi po udih ♪
- gomezljàv -áva -o [mǝz in mez] prid. (ȁ á) ekspr. ki gomazi: gomezljave množice ♪
- gomezljív -a -o [mǝz in mez] prid. (ȋ í) ekspr. ki gomazi: gomezljive mravlje / obšla ga je gomezljiva zona ♪
- gomíla -e ž (ȋ) 1. knjiž. pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan; grob: položili so venec na gomilo; stala je ob gomili in jokala / obiskal je materino gomilo 2. ekspr., z rodilnikom velik kup: gomila drv, gnoja, kamenja // velika količina, množina: pojedel je celo gomilo kolačev / tam je bila že zbrana gomila ljudi 3. zastar. grič, hrib: sončna gomila ◊ arheol. kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov ♪
6.426 6.451 6.476 6.501 6.526 6.551 6.576 6.601 6.626 6.651