Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ži (6.126-6.150)


  1.      filozofíja  -e ž (ȋ) 1. veda, ki proučuje naravo sveta, njegov ustroj in položaj človeka v njem: zgodovina filozofije / proučevati filozofijo / star. čista filozofija ♦ filoz. proučevanje biti in bistva tega, kar biva // s prilastkom ta veda, to proučevanje, vezano na določenega filozofa, na določeno filozofsko smer: eksistencialistična filozofija; Heglova filozofija; idealistična, materialistična filozofija / antična filozofija 2. s prilastkom sistem teoretičnih načel kakega znanstvenega, umetniškega področja: filozofija države, zgodovine; strokovnjak za pravno filozofijo 3. sposobnost premišljanja, razglabljanja o splošnih življenjskih vprašanjih: nekoliko filozofije ima vsak človek / izpovedovati svojo življenjsko filozofijo 4. pog. filozofska fakulteta: vpisati se na filozofijo; študentje filozofije / doktor filozofije nekdaj doktor ene izmed znanosti, ki se predavajo na filozofski fakulteti 5. do 1848 vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo ♪
  2.      filozofírati  -am nedov. (ȋ) 1. razmišljati, razpravljati o čem kot filozof: teoretizirati in filozofirati o poeziji / filozofirali so o skrivnostnih globinah človeške duše 2. ekspr. razpravljati o kaki stvari po nepotrebnem: zdaj, ko bi morali prijeti za delo, filozofirajo ♪
  3.      fílter  -tra m (í) naprava ali snov za odstranjevanje primesi iz tekočin ali plinov, čistilnik: tekočino precejamo skozi filtre; filter iz volnenih vlaken; filter za vodo; cigarete s filtrom / mehanski, peščeni filter; zračni filter za filtriranje zraka; pren. tudi njegove izrazito izpovedne pesmi so pronikale skozi filter čustvenega sveta ♦ avt. oljni filter naprava za čiščenje olja pri avtomobilskem motorju; fot. filter priprava iz barvnega stekla ali folije iz umetne snovi, ki prepušča v fotografsko kamero samo žarke določenih barv, sito; rumeni filter rumenica; med. bakteriološki filter ki zadržuje bakterije določene velikosti; neskl. pril.: cigarete filter in filter cigarete; filter papir ♪
  4.      filtrírati  -am nedov. in dov. (ȋ) čistiti tekočino ali plin skozi filter: filtrirati vodo; zrak so filtrirali skozi filter, namočen v srebrov nitrat / filtrirati mleko precejati; pren., ekspr. redakcija filtrira prispevke filtríran -a -o: filtrirana voda iz reke ♪
  5.      fíltrski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na filter: filtrske naprave / filtrska mrežica; rumenkasto filtrsko steklo ♪
  6.      filumeníst  -a m (ȋ) kdor zbira nalepke vžigaličnih škatlic: društvo filumenistov ♪
  7.      fín  -a -o prid., finéjši (ȋ) 1. ki se vede v skladu z družabnimi pravili in se izbrano oblači: opraviti ima s samimi finimi ljudmi; vstopila je fina dama / preveč je fin, da bi to rekel rahločuten, obziren / fino govorjenje, vedenje / iron. fine metode // nav. ekspr. ki je iz višjih slojev družbe: fina družina; išče samo fino družbo 2. pog., s širokim pomenskim obsegom ki je višje, bolj izbrane vrste; boljši, izbran: kadi le fine cigarete; pripravila je same fine jedi; fina blaga; fino pecivo / kuha zelo fino kavo okusno; pri njih dobite res fino sadje dobro, kvalitetno / fin vonj / kakšen fin zrak je tukaj čist, svež; fina kombinacija barv zelo ustrezna, lepa; to je res fina šala duhovita, domiselna 3. lepo, nežno oblikovan: ima fin obraz; fine roke / fine linije; fina pisava / fina dlaka; fina polt gladka, mehka // zelo natančno, podrobno izdelan: fini izdelki domače obrti; fina risba / fina izdelava / fina mehanika finomehanika; fino brušenje brušenje, pri katerem dobi predmet dokončno velikost in obliko ter gladko površino // zelo občutljiv, izostren: s finim ženskim čutom je vse prav hitro uganila / fina ironija 4. zelo droben, zelo tanek: fini prašni delci; fini kamenčki; fina vlakenca / fin pesek; fina moka ◊ grad. fini omet omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene fíno 1. prislov od fin: fino se oblačiti, vesti; fino oblikovane ustnice; fino zmlet pesek 2. pog. izraža visoko stopnjo, intenzivnost: fino se je udaril / fino so se zabavali 3. pog., v medmetni rabi izraža navdušeno pritrjevanje: fino, vsi smo za ta predlog ♪
  8.      finále  -a m (ȃ) 1. šport. zadnje in odločilno tekmovanje izbranih, najboljših: naše moštvo je prišlo v finale; reprezentanca se je uvrstila v finale; finale za prvenstvo gimnazije v namiznem tenisu 2. knjiž. zadnji del kakega dela, dogajanja; zaključek, konec: finale drame, romana 3. muz. zadnji stavek večstavčne instrumentalne skladbe ali zadnji del opernega dejanja: simfonija je izzvenela v mogočnem finalu ♪
  9.      finalíst  -a m (ȋ) 1. šport. posameznik ali moštvo, ki doseže pravico za nastop v finalu: finalista sta reprezentanci Italije in Jugoslavije; na osnovi tega tekmovanja bodo določeni finalisti 2. kdor je udeležen v zadnji stopnji izdelovanja, obdelovanja: tovarna bo finalist težkih vozil ◊ filoz. pristaš finalizma ♪
  10.      finalístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na finalizem: finalistični nazori / finalistična psihologija psihologija, ki razlaga psihično življenje z vidika smotrnosti ♪
  11.      financíranje  in finansíranje -a s (ȋ) glagolnik od financirati: financiranje znanstvenih raziskav; sistem financiranja; sklad za financiranje šolstva ♪
  12.      finánčen  -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na finance: finančni načrt; proračunski finančni sistem; finančna politika; organizacija finančnega poslovanja / finančni polom, uspeh; industrijska in finančna moč države; neomejene finančne možnosti; priti v finančno odvisnost; finančne težave; finančno stanje občine; materialno-finančni problemi podjetja / delovno mesto finančnega knjigovodje; finančni minister / finančni urad / finančna straža nekdaj organ, ki nadzira proizvodnjo ali promet raznega blaga zaradi preprečitve davčnih utaj ◊ ekon. finančni kapital bančni kapital, udeležen v industriji; finančna oligarhija; jur. finančno pravo finánčno prisl.: finančno močnejši trusti; ustanova je finančno samostojna; sam.: pog. naš finančni finančni knjigovodja ♪
  13.      finansjé  -ja in financiér -a [finansje -ja] m (ẹ̑) knjiž. financer: finansjeji raziskovalnega dela ♪
  14.      finésa  -e ž (ẹ̑) 1. lastnost finega človeka: vsako reč je opravila s potrebno fineso; gibala se je z veliko fineso / njegov temperament je mešanica finese in brutalnosti / finesa geste 2. kar napravi kaj boljše, lepše, bolj dognano: jezikovne, stilne finese; ima čut za finese / ekspr. izdelati kaj do zadnje finese ♪
  15.      fínišer  -ja m (ȋ) grad. stroj za izdelavo asfaltnega ali betonskega vozišča: betonirati cesto, kotalkališče s finišerji; oglušujoči ropot finišerjev ♪
  16.      finitíven  -vna -o prid. (ȋ) lingv., v zvezi finitivni glagol končno dovršni glagol ♪
  17.      finozŕnat  -a -o prid. (ȓ) ki ima fina, drobna zrna, drobnozrnat: finozrnat pesek; finozrnata kamnina ♦ fot. finozrnata emulzija ♪
  18.      fínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Fince ali Finsko: finski jezik / finski državnik ♪
  19.      fínščina  -e ž (ȋ) finski jezik: pogovarjala sta se v finščini ♪
  20.      fiskalíst  -a m (ȋ) knjiž., nav. slabš. kdor pretirano zagovarja fiskalne dajatve: bil je izrazit fiskalist ♪
  21.      fitocenóza  -e ž (ọ̑) biol. skupnost različnih rastlinskih vrst, ki živijo na določenem prostoru v enakih življenjskih razmerah, rastlinska združba ♪
  22.      fižòl  -óla [ou̯] m (ȍ ọ̑) kulturna rastlina z navadno rahlo obarvanimi cveti in dolgimi stroki ali njeni sadovi: luščiti, saditi fižol; prebrati, namočiti fižol; fižol v stročju, v zrnju / fižol je bil letos zelo poln / fižol napenja; fižol v solati / visoki fižol z ovijajočim se steblom; nizki fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; stročji fižol ♦ vrtn. laški fižol okrasna enoletna rastlina z ovijajočim se steblom in živo rdečimi cveti, Phaseolus coccineus ♪
  23.      flám  -a m (ȃ) pog. meso s trebuha živali, zlasti goveda in prašiča; potrebušina: svinjski flam; kos flama za juho ♪
  24.      flávta  -e ž (ȃ) pihalni instrument, ki se med uporabo drži povprek k ustnicam: igrati flavto / skladba za flavto in godalni kvartet; solo za flavto / pog. študij flavte ♪
  25.      fleksíja  -e ž (ȋ) 1. lingv. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku, števniku in glagolu; pregibanje: nominalna fleksija 2. med. upogibanje, upogib: fleksija sklepa 3. geom. količina, ki skupaj s torzijo določa prostorsko krivuljo ♪

   6.001 6.026 6.051 6.076 6.101 6.126 6.151 6.176 6.201 6.226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA