Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ži (5.376-5.400)
- drévce -a s (ẹ́) star. drevesce: privezati drevce ob kol; drobna, zelena drevca ♦ bot. božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium ♪
- drevésce -a s (ẹ̑) manjšalnica od drevo: saditi drevesca; mlado drevesce; pritlikava pomarančna drevesca; sadna drevesca / božično drevesce v krščanskem okolju majhna smreka ali jelka, okrašena za božične praznike ♪
- drevéšček -čka m (ẹ̑) pog. drevesce: saditi dreveščke // majhna smreka ali jelka, okrašena za božične ali novoletne praznike: prižgati svečke na dreveščku ♪
- drevník -a m (í) nav. mn., anat. kratek, vejasto razrasel podaljšek živčne celice; dendrit ♪
- drevó -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo; drevo z močnimi vejami; čiščenje dreves; omahnil je kakor posekano drevo / češnjeva drevesa češnje; gozdno, iglasto, listnato, okrasno, sadno, tropsko, zimzeleno drevo; spominsko drevo vsajeno v spomin na kaj; pren. bil je suha veja na narodnem drevesu ∙ zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši ♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva; gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne; lovno drevo posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči; vrtn. božje drevo; judeževo drevo okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum 2. nar. plug: vpreči konje v drevo / držati (za) drevo naravnavati ga pri oranju 3. zastar. jambor, jarbol ♪
- drézati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. s koncem česa narahlo suvati: veje so ga drezale v obraz; drezati v žerjavico; dreza ga s komolcem; pren. ne bom več drezal v to vprašanje // preh. nadlegovati, dražiti z drezanjem: drezati in cukati žival; drezala ga je, dokler se ni zbudil; pren. zakaj me kar naprej drezaš; drezajo se z medsebojnimi žalitvami 2. ekspr., navadno v zvezi z v vsiljivo spraševati, ogovarjati: toliko časa je drezal v hčer, da mu je vse povedala; nisem maral več drezati vanj / povsod je drezal, dokler ni uspel posredoval, se zavzemal za kaj; drezal ga je, naj vendar že naredi, kar je obljubil spodbujal ga je, mu prigovarjal ♪
- drežáti -ím nedov., dréži; dréžal (á í) nar. vzhodno 1. ekspr. godrnjati, sitnariti: oče je nasršen drežal po hiši 2. čemeti, ždeti: vsi trije smo drežali na peči pozno v noč ♪
- drgálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) agr. orodje za okopavanje s premakljivim, na obeh straneh nabrušenim rezilom; drgulja ♪
- drgetáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. močno se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: videl je, kako se stiska v plašč in drgeta; roke, ustnice drgetajo; živec na licu mu drgeta; drgetati od jeze, od mraza; ves drgeta / njen glas je od razburjenja malo drgetal; pren. letalo je drgetalo, pripravljeno na polet 2. ekspr. biti močno vznemirjen: vsa drgeta v strahu, da bi ga našli; brezoseb. čutil je, kako drgeta v njem / kar drgeta pred njim zelo se ga boji drgetáje: drgetaje so lezli iz mrzle vode drgetajóč -a -e: drgetajoč je omahnil na klop; drgetajoč starec; spregovoriti z drgetajočim glasom ♪
- drgêtec -tca m (é) redko lahen drget: niti najmanjšega drgetca ni bilo opaziti na njem ♪
- drgljáti -ám nedov. (á ȃ) redko narahlo drgniti, praskati: boža in drglja žival po glavi; drglja se po hrbtu ♪
- dŕgniti -em nedov., tudi drgníla (ŕ ȓ) 1. premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: drgniti dlan ob dlan; drgniti s prstom po šipi; drgne ga z brisačo po hrbtu; drgne se z rokami po kolenih; drgne si premrle roke / žival se drgne ob drevo / vrata se pri odpiranju drgnejo ob tla // z drgnjenjem čistiti, snažiti: drgniti tla s krpo; ekspr. cel dan drgne in pospravlja 2. slabš. igrati, zlasti na godalni instrument: goslač in čelist sta kar naprej drgnila 3. ekspr. cvrčati, čirikati: v travi so drgnili črički in kobilice ● pog. drgniti šolske klopi, hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. že pet let drgne isti plašč nosi, ima; ekspr., redko vsak se že drgne ob njegovo osebo se obreguje, spotika ♪
- drgúlja -e ž (ú) agr. orodje za okopavanje s premakljivim, na obeh straneh nabrušenim rezilom ♪
- drhál -i [au̯] ž (ȃ) slabš. 1. neurejena množica ljudi: drhal je od trenutka do trenutka naraščala / za tujcem se je podila drhal otrok // skupina nasilnih ljudi: tam se klatijo roparske drhali / fašistične drhali / dan za dnem popiva s svojo drhaljo druščino, družbo 2. ed. neosveščeni, nekulturni ljudje: zanj so bili ti ljudje drhal; spopadel se je z nazori malomeščanske drhali; poulična drhal / kot psovka poznam vas, drhal ♪
- drhtávica -e ž (ȃ) rahlo tresenje, zlasti od vznemirjenja: prijetna drhtavica; živčna drhtavica / od ugodja mu je šla drhtavica po telesu; drhtavica me spreletava, stresa / govoril je z drhtavico v glasu // redko živčna napetost, vznemirjenje: novica o aretacijah je povzročila čudno drhtavico v kraju ♪
- drhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. rahlo se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: deček drhti in joka; ustnice ji drhtijo; drhteti od mraza, od razburjenja; noge drhtijo od utrujenosti; drhti po vsem telesu / glas ji drhti; pren., pesn. listi drhtijo v vetru; odsevi luči drhtijo na vodi; mesečina drhti ∙ ekspr. ubil ga je, je drhtelo dekle drhteč govorilo, pripovedovalo; kazalec brzinomera drhti na sto se drhteč premika 2. knjiž. biti zelo čustveno vznemirjen: srce ji drhti od žalosti; drhteti v upu in strahu / drhti pred vsako nevarnostjo / pesn. drhteti v dalje 3. knjiž. biti zaznaven, opazen: strah drhti v njenih pogledih; v pesmih drhti žalost drhté: drhte je stala med vrati drhtèč -éča -e: čakal je, drhteč od mraza in strahu; drhteč glas; drhteči prsti; drhteč žarek svetlobe ♪
- drhtljáj -a m (ȃ) rahel tresljaj, zlasti od vznemirjenja ali mraza: drhtljaj ji je spreletel premraženo telo; bolesten drhtljaj mišic na obrazu; živčni drhtljaj / drhtljaj glasu, joka; pren. drhtljaj duše, srca ♪
- driáda -e ž (ȃ) v grški mitologiji nimfa, ki živi v krošnjah dreves: rad se je pogovarjal o nimfah in driadah ♪
- driskáč -a m (á) nizko siten ali strahopeten človek: takle driskač te pa res ujezi ♪
- dŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) zastar. zdrsniti, zdrkniti: solza ji je drknila po licu / ekspr. kar drknil je skozi vrata stekel, švignil ♪
- dŕma -e ž (ŕ) nar. slabša trava, ščavje: Tako se je imenoval hrib nad domačijo, ki je bil porasel z drmo, to je s travo, ki so jo ovce imele najrajši (Prežihov) ♪
- dŕn -a m (r̄) star. ruša: s požiganjem suhe trave se uničuje drn ∙ zastar. bolezen ga je spravila pod drn umrl je; ekspr. iti čez drn in strn ne po poti, naravnost čez kakršenkoli svet ♦ šport. tek čez drn in strn tek v naravi po ne posebej pripravljeni stezi; kros ♪
- dŕnec -nca m (ȓ) enakomeren hitrejši tek, zlasti pri konju: utrujena žival je prešla iz drnca v korak; pognati konja v drnec; enakomeren, lahen, nagel drnec / jahati, voziti se v drncu ♦ vet. enakomeren, hiter tek brez poskakovanja ♪
- drníce -níc ž mn. (í ȋ) knjiž., redko, v zvezi drnice igrajo bliska se v daljavi ♪
- drnìč -íča m (ȉ í) nav. mn., alp. šop, blazinica gorske trave na sicer golih tleh: ob stezi so rasli redki drniči ♪
5.251 5.276 5.301 5.326 5.351 5.376 5.401 5.426 5.451 5.476