Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ži (4.476-4.500)


  1.      čistínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na čistina 3: čistinska stopnja / čistinski žig žig, ki na kovini potrjuje stopnjo čistine ♪
  2.      čístiti  -im nedov., číščen (í ȋ) 1. odstranjevati umazanijo, prah: ves dan čisti in pospravlja; čistiti čevlje, okna; čistiti pribor; čistiti z bencinom; kemično čistiti obleko; čistiti si nohte, zobe 2. odstranjevati primesi: čistiti rudo; čistiti žito za seme / čaj iz teh rož čisti kri // odstranjevati odvečno iz česa; trebiti: čistiti mlad gozd; čistiti senožeti / čistiti jarke / čistiti ribe, solato ◊ med. čistiti (črevo) pospeševati iztrebljanje z odvajalnim sredstvom; voj. čistiti teren uničevati ostanke nasprotnikovih enot čístiti se izgubljati skaljenost, motnost: voda v potoku se že čisti; vino se čisti / nebo se čisti ◊ čeb. čebele se čistijo se iztrebljajo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; med. rana se čisti se manj gnoji ♪
  3.      čísto  prisl. (ȋ) 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: čisto gol; čisto konkurenčna oblika gospodarjenja; sod je čisto prazen; vrt je čisto na drugi strani; ostal je čisto brez pomoči; čisto brez potrebe se jezite; zdaj je hiša čisto njegova; njegov nastop je čisto tak kot očetov; čisto vse si je zapomnil; čisto je nehal piti; hiša je čisto porušena; čisto gotovo pride; čisto nepričakovano se je vrnil; imaš čisto prav; elipt. on je čisto, kakor je bil čisto tak / hiša je čisto ob morju tik // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: to je čisto navadna goljufija; čisto preprosto mu je vse utajil; čisto sem pozabil sporočiti; čisto prav vam je; čisto zares ne vem 2. izraža zelo visoko stopnjo: čisto majhen je; čisto mlad; čisto malo se je spremenil; čisto tiho govori 3. izraža rahlo omejitev: hrana je čisto dobra; bil je čisto prijazen z nami; čisto lepo so ga sprejeli; čisto prijetno je tu; to vino imam čisto rad; prim. čist ♪
  4.      čistôča  -e ž (ó) stanje brez umazanije, prahu: imeti, vzdrževati red in čistočo; navajati, paziti na čistočo; osebna čistoča; čistoča stanovanja ♪
  5.      čistokŕvnost  -i ž (ŕ) lastnost, značilnost čistokrvne živali ali človeka: dokazati čistokrvnost psa ♪
  6.      čistopásemski  -a -o [sǝm] prid. (ȃ) ki je potomec prednikov iste pasme; čistokrven: čistopasemski kratkodlaki ptičar; reja čistopasemskih živali ♪
  7.      čístost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost čistega: a) duševna, moralna, nravna čistost / dekliška čistost nedolžnost / nihče ne dvomi o čistosti njegovih namenov b) sortna čistost krompirja; čistost pasme / skrbeti za čistost jezika / čistost umetniškega izraza c) čistost gorskega zraka ♪
  8.      čistôta  -e ž (ó) 1. količina, odstotek določene osnovne sestavine: določati čistoto semen; čistota kemikalij; čistota vlaken; kvocient čistote 2. zastar. čistost: čistota jezika / čistota oblike 3. zastar. čistoča: čistota perila ♪
  9.      čistúnstvo  -a s (ȗ) slabš. 1. pretirana skrb za moralno, idejno čistost: dogmatsko, moralno čistunstvo 2. pretirano prizadevanje za čist jezik, zlasti z izločanjem tujih prvin; purizem: čistunstvo nekaterih jezikoslovcev / jezikovno čistunstvo ♪
  10.      číšča  -e ž (í) navadno v zvezi z mesečen vsak mesec ponavljajoče se krvavenje iz maternice; (mesečno) perilo: imeti (mesečno) čiščo; neredna čišča ♪
  11.      čitálnica  -e ž (ȃ) 1. večja soba, namenjena za branje: časopisna čitalnica je odprta vsak dan; javna čitalnica; čitalnica Narodne in univerzitetne knjižnice 2. v drugi polovici 19. stoletja narodnokulturno društvo: vpisati se v čitalnico; ustanavljanje čitalnic / prireditev v čitalnici v prostoru tega društva ♪
  12.      čitálniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na čitalnico: čitalniški prostori Mestne knjižnice / igro so uprizarjali čitalniški odri; čitalniški ples / čitalniška dramatika / slabš. njen odrski nastop je bil precej čitalniški začetniški, primitiven ♦ zgod. čitalniška doba šestdeseta leta 19. stoletja, ko so bile čitalnice središče slovenskega kulturnega in političnega življenja ♪
  13.      čítanje  -a s (ȋ) glagolnik od čitati: a) čitanje dela učencu težave; vaditi čitanje / danes bo zaradi proslave čitanje odpadlo pouk čitanja b) s čitanjem se je zelo izobrazila c) čitanje partitur / čitanje števcev ugotavljanje porabljene energije zaradi plačila ♪
  14.      čítanka  -e ž (ȋ) 1. učbenik s krajšimi sestavki za jezikovni pouk; berilo: slovenska čitanka; čitanka za drugi razred 2. pomožni učbenik z izbranimi sestavki iz kake stroke: zgodovinska čitanka ♪
  15.      čitljívost  -i ž (í) lastnost čitljivega: pazi na čitljivost stenograma; čitljivost pisave ♪
  16.      čížem  -žma m (ȋ) nav. mn., star. čevelj, ki sega do gležnja ali malo čez; visoki čevelj: škornji in čižmi; zaveži si čižem! nerodni kmečki čižmi // čevelj sploh: takrat je bilo za obleke in čižme težko ♪
  17.      člán  -a m (ȃ) kdor je vključen v kako skupnost, organizacijo: biti član sindikata; izvoliti, pridobiti, sprejeti nove člane; vpisati se med člane; član odbora, partije / podporni, redni, ustanovni član društva / častni član; dopisni član akademije znanosti in umetnosti ♦ šport. kdor je vključen v športno društvo in ima določeno starost // vsaka izmed oseb, ki sestavljajo zaključeno skupino: ožji družinski člani; člani delovnega kolektiva; potniki in člani posadke ♪
  18.      člén  in člèn čléna m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. del, ki se veže z drugimi v celoto: sestaviti člene; člen verige; vezava členov; pren. vezni člen med preteklostjo in sedanjostjo; to vprašanje je samo člen v verigi problemov 2. oštevilčen odstavek zakona ali določbe: 62. člen ustave določa; 5. člen [čl.] zakona se glasi 3. zastar. členek, sklep: zapestni člen 4. zastar. stopnja sorodstva; koleno: sorodstvo v prvem členu ◊ anat. prstni člen del prsta med dvema sklepoma; bot. člen del stebla med dvema kolencema; elektr. akumulatorski člen osnovna enota akumulatorja; galvanski člen osnovna enota galvanske baterije; lingv. člen beseda pred samostalniki v nekaterih jezikih, ki navadno označuje spol; stavčni člen sintaktična enota v stavku; mat. člen del matematičnega izraza, ki ga od drugih delov ločita znaka + ali -; členi aritmetičnega zaporedja; zool. člen obroček telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih ♪
  19.      člénar  -ja m (ẹ̑) nav. mn., zool. žival s členastim telesom ♪
  20.      člének  -nka m (ẹ̑) 1. gibljiv stik dveh ali več kosti, navadno prstnih: nategoval si je prste s tako silo, da so mu členki pokali; zapestni členek / prstan ji je zdrknil čez členek; potrkati s členki ob mizo // nav. mn. gleženj: do členkov gaziti blato 2. del, ki se veže z drugimi v celoto: speti členke verige; pren. to je samo droben členek v verigi dogodkov ◊ bot. del stebla med dvema kolencema; lingv. beseda brez samostojnega pomena, ki se navadno prideva drugim ♪
  21.      člénjenost  -i ž (ẹ̑) 1. knjiž. lastnost členjenega: bogata členjenost pročelja 2. zool. zaporedno ponavljanje členov v podolžni osi živalskega telesa: enakomerna členjenost ♪
  22.      člénkast  -a -o prid. (ẹ̑) 1. sestavljen iz členkov: členkasta brana / členkast avtobus 2. ki ima velike, izrazite členke: členkasti prsti ♪
  23.      členkovít  -a -o prid. (ȋ) ki ima velike, izrazite členke: členkovite kmečke roke / členkovito telo raka telo, sestavljeno iz členkov ♪
  24.      členonóžec  -žca m (ọ̑) nav. mn., zool. živali s členastim telesom in členastimi nogami, Arthropoda: razvoj členonožcev ♪
  25.      človéče  -ta s (ẹ̄) nav. slabš. majhen, suh človek: bil je majhno človeče zgubanega obraza // slabš. človek, oseba sploh: bil je užaljen, da mu to človeče ukazuje; naduto človeče / kot nagovor izgini, človeče, preden se razjezim ♪

   4.351 4.376 4.401 4.426 4.451 4.476 4.501 4.526 4.551 4.576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA