Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ži (4.426-4.450)


  1.      četvér  -i ž (ẹ̑) štirje konji, vpreženi v vozilo: voziti s četverjo / pripeljal se je v četver; zapreči v četver ♪
  2.      četvér  -a -o štev. (ẹ̑) redko ki je štirih vrst: na gradbišču so četveri delavci: težaki, vozniki, zidarji in tesarji / to so štirje narodi s četverim kulturnim življenjem ♪
  3.      četvérček  -čka m (ẹ̑) 1. nav. mn. vsak od štirih pri enem porodu rojenih otrok: rodila je četverčke 2. hiša s štirimi popolnoma ločenimi stanovanji: zidati dvojčke in četverčke ♪
  4.      četvériti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) razkosavati zaklano žival na četrti: na dvorišču so četverili zaklane prašiče in vole ♪
  5.      četvéro  štev. neskl. (ẹ̑) skupina štirih enot a) pri množinskih samostalnikih: četvero vilic, vrat b) pri drugih samostalnikih: četvero konj, mož // skupina štirih različnih enot: imel je četvero otrok, dva dečka in dve deklici / četvero vin štiri vrste vina; prisl.: voz, vprežen v četvero ♪
  6.      četverokóten  -tna -o prid. (ọ̑) ki ima štiri kote: četverokotna gredica, ploskev / skozi okno pada četverokotna svetloba ♪
  7.      četveronóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima štiri noge: četveronoga divjačina, žival / njegov četveronogi prijatelj ♪
  8.      četveronóžec  -žca m (ọ̑) žival, ki ima štiri noge: urnega četveronožca ni zadel ♪
  9.      četveronóžen  -žna -o prid. (ọ̄) redko četveronog: četveronožne živali ♪
  10.      četveroštéven  -vna -o prid. (ẹ̄ ẹ̑) bot., v zvezi četveroštevni cvet cvet, ki ima po štiri venčne in čašne liste ♪
  11.      četverovpréga  -e ž (ẹ̑) vprega s štirimi živalmi: vozil se je v razkošni četverovpregi / voditi četverovprego štiri v voz vprežene živali ♪
  12.      četverovpréžnik  -a m (ẹ̑) voz, v katerega se vpregajo štiri živali ♪
  13.      četverovŕsten  -tna -o prid. (ȓ) agr., v zvezi četverovrstni ječmen ječmen, v katerem so zrna navidezno v štirih vrstah; štirivrstnik ♪
  14.      čévelj  -vlja m (ẹ̑) 1. nav. mn. obuvalo s trdnejšimi podplati, segajoče največ čez gleženj: čevlji žulijo; čevlji škripljejo; nositi, obuti, sezuti, zavezati čevlje; čistiti, potempljati čevlje; desni čevelj ga tišči; pošvedrani, razhojeni, težki čevlji; čevlji na zaponko, z visoko peto, z gumijastimi podplati / krema za čevlje; trgovina s čevlji / boksasti, lakasti čevlji; delovni, ortopedski, otroški, smučarski čevlji / nizki čevlji ki ne segajo do gležnja; visoki čevlji ki segajo do gležnja ali malo čez ∙ ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha // nar. škorenj: nosi čevlje z mehkimi golenicami 2. teh. kar se natakne, pritrdi na konec predmetov: da so pilote lažje zabili, so jih na konicah okovali s čevlji 3. angleška ali ameriška dolžinska mera, približno 30 cm: zid je dolg deset jardov in dva čevlja // nekdaj dolžinska mera, 31,6 cm: Pet čevljev merim, palcev pet (F. Prešeren) ◊ elektr. polov čevelj posebno oblikovan zaključni del magnetnega pola; med. mavčni čevelj mavčna obveza za nogo; zgod. španski čevelj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge ♪
  15.      čevketáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) nar. živahno in brezskrbno govoriti; čebljati: v kuhinji so čevketale ženske (F. Godina) ♪
  16.      čevljáriti  -im nedov. (á ȃ) ukvarjati se z izdelovanjem in popravljanjem obutve: pozimi je čevljaril, poleti pa kmetoval ♪
  17.      čevljárjenje  -a s (á) glagolnik od čevljariti: s čevljarjenjem se je skromno preživljal ♪
  18.      čevljárstvo  -a s (ȃ) obrt za izdelovanje ali popravljanje obutve: pomen šivalnega stroja za čevljarstvo / preživljal se je s čevljarstvom z opravljanjem čevljarskega poklica // podjetje, delavnica za to obrt: modno čevljarstvo ♪
  19.      čéz  prisl. (ẹ̑) 1. izraža a) gibanje od enega kraja do drugega, na drugo stran: čez priti; tam je most, čez vozi vlak; stoji pred zidom in gleda čez / oblaki se valijo od planin sem čez b) stanje na drugi strani, onkraj: smo že čez; tam čez leži vas 2. izraža preseženo mero: snega je do kolen in čez; ura je poldne ali malo čez; možu je šestdeset let in še čez / tram gleda na eni strani pet centimetrov čez / voda je čez in čez preplavila bregove čezinčez ● pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; pog. čez dati, vreči izbruhati, izbruhniti; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. iti, spraviti čez ilegalno v tujino; pog. čez peti z višjim glasom spremljati melodijo; pog. prevzeti delo na čez načez ♪
  20.      čez  predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno c) po površini: smeh se razlije čez obraz č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi / čez pol preklati; čez sredo prerezati d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi? // za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto 2. za izražanje časa a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag // star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni ● ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ šport. tek čez drn in strn ♪
  21.      čezméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki presega določeno, običajno mero: čezmerne obresti; čezmerna proizvodnja; čezmerno izkoriščanje gozdov ♦ biol. čezmerno razmnoževanje razmnoževanje, ki ni v skladu z možnostmi za preživljanje 2. ki je, nastopa v preveliki meri: čezmerna radovednost; utrujen od čezmernega dela; čezmerno sončenje je škodljivo; posledice čezmernega uživanja alkohola čezmérno prisl.: čezmerno popivati; čezmerno je zaposlen ♪
  22.      čezmórnik  -a m (ọ̑) knjiž. ladja, ki vozi čez morje: zamolkli glasovi čezmornika; ladja plove kot pravi čezmornik ♪
  23.      čezmôrski  -a -o prid. (ó) 1. ki je onstran morja: osvajanje čezmorskega sveta; naši izseljenci v čezmorskih državah; čezmorska tržišča 2. ki poteka ali se giblje z ene strani morja na drugo: čezmorski promet; čezmorska ladja / čezmorska potovanja ♪
  24.      čeznatúren  -rna -o prid. (ȗ) 1. knjiž. nenavadno, izredno velik: ima čeznaturen vpliv na množice; čeznaturna moč; čeznaturno trpljenje 2. zastar. nadnaraven, nenaraven: čeznaturna prikazen ♪
  25.      číčka  -e ž (ȋ) nav. mn., ekspr., v zvezi čička (in) čačka čačka: težko prebira otroške čičke in čačke / dostavil je svojo čičko čačko / knjiž. prepirajo se za svoje čičke in čačke ♪

   4.301 4.326 4.351 4.376 4.401 4.426 4.451 4.476 4.501 4.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA