Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ži (4.376-4.400)


  1.      čebúlar  -ja [tudi čǝb] m (ȗ) 1. kdor prideluje ali prodaja čebulo: čebularji imajo bogat pridelek 2. rdeče pisano poletno jabolko: s polne jablane se svetijo debeli čebularji ◊ bot. večja užitna goba z rdečkasto rjavim klobukom, Tricholoma colossus ♪
  2.      čebúlica  -e [tudi čǝb] ž (ú) 1. podzemeljsko steblo z mesnatimi luskolisti: tulipanova, zvončkova čebulica; čebulice lilij 2. manjšalnica od čebula: zreži drobno čebulico in dva korenčka ◊ anat. dlačna, lasna čebulica debeli del korena dlake, lasu; bot. dvolistna morska čebulica zgodnja pomladanska cvetlica z modrimi cveti, Scilla bifolia; rumena pasja čebulica rastlina vlažnih, senčnatih krajev, Gagea lutea ♪
  3.      čéča  in čêča -e ž (ẹ̄; é) 1. nar. severozahodno dekle: postala je že cela čeča / dražili so me, da imam čečo 2. redko igrača, ki predstavlja deklico; punčka: naredila je ljubko čečo iz cunj ♪
  4.      čečkánje  -a [čǝč] s (ȃ) glagolnik od čečkati: čečkanje po zidu je prepovedano / učitelj se jezi zaradi čečkanja učencev ♪
  5.      čedálje  prisl. (á) s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: naši sosedje se čedalje bolj razburjajo; grmi čedalje močneje; čedalje več ljudi je; čedalje manj se mu toži po domu ♦ muz. čedalje močneje označba za jakost izvajanja crescendo ♪
  6.      čéditi  -im nedov., čéden in čéjen (ẹ́ ẹ̄) raba peša čistiti, snažiti: čediti hlev in živino; čediti po hiši / čediti drevje trebiti čéditi se 1. redko lepšati se, lepotičiti se: po celo uro se čedi pred ogledalom 2. ekspr. iztrebljati se: čedit se hodijo kar za grm ♪
  7.      čédnosten  -tna -o prid. (ẹ́) raba peša kreposten: bila je čednostna deklica / čednostno življenje ♪
  8.      čehízem  -zma m (ȋ) lingv. element češčine v kakem drugem jeziku: uvajati rusizme in čehizme; v prevodu je ostalo dosti čehizmov ♪
  9.      čehljáti  -ám nedov. (á ȃ) narahlo drgniti, praskati po koži, zlasti žival: čehljati konja po vratu; čehljal se je po glavi in begal z očmi po ljudeh; v zadregi se čehlja za ušesom ♪
  10.      čéja  -e ž (ẹ́) zastar. čiščenje, snaženje: čeja živine ♪
  11.      čekíst  -a m (ȋ) pripadnik čeke: hišo so zastražili čekisti ♪
  12.      čekóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na ček: čekovni odrezek; čekovna golica; čekovna knjižica sešitek čekovnih golic ◊ fin. čekovni račun bančni račun, s katerega imetjem razpolaga lastnik s čeki; jur. čekovno pravo predpisi za poslovanje s čeki ♪
  13.      čeláda  -e ž (ȃ) 1. zaščitno pokrivalo, navadno kovinsko: povezniti si čelado na glavo; jeklena, usnjena, železna čelada; gasilska, tropska, vojaška čelada; čelade za motoriste / iz mraka so se pokazale svetle čelade ljudje v čeladah ∙ publ. modre čelade vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav 2. ekspr. glava: pazi, da je ne dobiš po čeladi ♪
  14.      čêlen  -lna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na čelo: čelne gube; čelna kost; vnetje čelne votline / čelni vodja je dal povelje za umik / čelna deska postelje; čelna stran panja, hiše ◊ aer. čelni veter veter, ki piha pravokotno na čelo vozila; geogr. čelna morena nasutina ledenika ob njegovem spodnjem koncu; teh. čelna ploskev ploskev, ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; urb. čelna postaja postaja, ki stoji pravokotno na smer tirov čêlno prisl.: čelno napasti sovražnika ♪
  15.      čelílen  -lna -o prid. (ȋ) les., v zvezi čelilna žaga krožna žaga za čeljenje lesa ♪
  16.      čêliti  -im in čelíti čélim nedov. (é; ȋ ẹ́) gladko prisekovati ali prirezovati: čeliti snope, slamo ♦ les. čeliti les prižagovati les pravokotno na vzdolžno os ali prižagovati ga na določeno dolžino ♪
  17.      čeljústen  -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na čeljust: čeljustni sklep; čeljustna kost; čeljustne mišice / čeljustna kirurgija ◊ avt. čeljustna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben in zavorne čeljusti; strojn. čeljustni drobilnik; zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano ♪
  18.      čêlnica  -e ž (ȇ) 1. anat. čelna kost: prebil si je čelnico 2. nar., navadno v zvezi s panjski čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča; (panjska) končnica: poslikane panjske čelnice 3. nar. čelna deska postelje; končnica: rjuha je segala čez čelnico ♪
  19.      čêlnik  -a m (ȇ) kdor je na čelu skupine ljudi, živali: kolona je pogosto menjala čelnika ◊ etn. širok vezen rob pri avbi; vet. čelni jermen pri uzdi in oglavniku; zgod. starešina v rodovno-plemenski družbi ♪
  20.      čêlo  -a s (é) 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje 2. sprednji, začetni del a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu ● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi ◊ arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon ♪
  21.      čémbalo  tudi cémbalo -a [če-] m (ẹ̑) muz. glasbilo, pri katerem ob udarcu na tipko kovinski jeziček brenkne ob struno: igrati čembalo; koncert za čembalo in godala ♪
  22.      čemér  -a [čǝm in čem] m (ẹ̄) nar. nejevolja, jeza: Zgrabil ga je čemer, da bi najrajši vrgel ročko, ki je stala na mizi, v steno (F. Godina) ♪
  23.      čemeríti  -ím nedov. (ȋ í) nar. vzhodno jeziti, vznemirjati: kar naprej me čemeri / brez potrebe se čemeriš na mater ♪
  24.      čemú  prisl. (ū) 1. vprašuje po namenu: čemu ti bo knjiga, če ne znaš brati? čemu ste prišli sem? čemu še živeti? 2. neustalj. vprašuje po vzroku; zakaj: čemu naj bi me bilo strah? povej, čemu se nisi oženil ♪
  25.      čèp  čêpa m, mest. ed. tudi čépu (ȅ é) 1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep; zabiti čep v sod; sod pušča pri čepu; pijan ko čep zelo / luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči 2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi; čep vtiča 3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep ◊ les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel ♪

   4.251 4.276 4.301 4.326 4.351 4.376 4.401 4.426 4.451 4.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA