Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ži (2.651-2.675) 
- verzifikacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na verzifikacijo: verzifikacijska načela / verzifikacijska spretnost ♪
- verzifikátor -ja m (ȃ) kdor piše, ustvarja verze: bil je spreten verzifikator; protestantski verzifikatorji / primerjati pesnika z verzifikatorjem ♪
- verzifikátorski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na verzifikatorje ali verzifikatorstvo: verzifikatorski izdelek / verzifikatorska spretnost ♪
- verzifikátorstvo -a s (ȃ) dejavnost verzifikatorjev: učiti se govorništva in verzifikatorstva ♪
- vêrzija -e ž (é) 1. vsaka od različnih razlag iste stvari; oblika, inačica: o dogodku je znanih več verzij; povedati svojo verzijo; najverjetnejša, uradna verzija / po eni verziji je pri ropu sodelovalo več ljudi // vsaka od predelav istega besedila, dela: pripraviti dokončno verzijo dokumenta; prva verzija povesti, scenarija // vsaka od različnih obdelav, prikazov iste snovi: filmska verzija dramskega dela; ameriška verzija Hamleta / ta lik predstavlja moderno verzijo hlapca Jerneja 2. značilnost izdelka, po kateri se loči od drugega izdelka istega tipa; izvedba: na trgu je nova verzija audija; vojaška verzija civilnega
letala ♪
- verzíkel -kla m (í) rel. pri verskem obredu govorjeno ali peto kratko besedilo, stavek voditelja, ki mu sledi odgovor vseh, vrstica: verzikli prvega molivca ♪
- verzíran -a -o prid. (ȋ) izurjen, izveden: verziran monter, strokovnjak / biti verziran v vseh slikarskih tehnikah / verziran v filozofiji ♪
- verzíranost -i ž (ȋ) izurjenost, izvedenost: verziranost dirigenta / verziranost v vedi ♪
- vézica -e ž (ẹ̑) 1. obrt. prečno na hrbet knjige nalepljena vrvica, na katero se knjiga prišije: prilepiti vezice 2. anat. sluznična guba, ki omejuje gibanje organa: vezica ustnice ♪
- vezílec -lca [lc in u̯c] m (ȋ) kdor se poklicno ukvarja z vezenjem: vezilci in tkalci ♪
- vezílen 1 -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vezenje: vezilni vzorec / vezilni okvir; vezilna svila / vezilna tehnika ♦ obrt. vezilna osnova blago, na katerem se veze ♪
- vezílen 2 -lna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na vezilo: vezilni običaji / vezilno darilo 2. veziven: vezilni material / vezilna lastnost cementa ♪
- vezílja -e ž (í) ženska, ki se poklicno ukvarja z vezenjem: prt je delala izurjena vezilja; vezilje in čipkarice ♪
- vezíljski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vezilje ali vezilstvo: veziljska sposobnost / veziljski oddelek ♪
- vezílnica -e ž (ȋ) delavnica, obrat za vezenje: delati v vezilnici ♪
- vezílo -a s (í) star. 1. darilo, zlasti za god ali rojstni dan: za god je dobil lepa vezila / poročno vezilo 2. vez, povezava: otrok je bil trdno vezilo med njima ♪
- vezílski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vezenje ali vezilstvo: vezilski okvir / vezilski oddelek; vezilska obrt ♪
- vezílstvo -a s (ȋ) obrt za izdelovanje vezenin: čipkarstvo in vezilstvo // podjetje, delavnica za to obrt ♪
- vezír -ja m (ȋ) zlasti v fevdalni Turčiji 1. visok državni funkcionar: sultanovo posvetovanje z vezirji / veliki vezir glavni sultanov svetovalec 2. sultanov pokrajinski namestnik: vezir v Bosni ♪
- vezírski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vezirje: vezirska moč / vezirski naslov ♪
- vezírstvo -a s (ȋ) vezirski naslov: izgubiti vezirstvo ♪
- vezíst -a m (ȋ) voj. vojak enote zvez: kurirji in vezisti ♪
- vezíšče -a s (í) knjiž. mesto, kjer se križata dve niti; vezna točka: vezišče niti ♪
- vezívast -a -o prid. (í) knjiž. ki je iz vezivnega tkiva: vezivaste ovojnice ♪
- vezíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vezivo: vezivni material; vezivna tekočina / cement je izgubil vezivno lastnost / vogale in zaključke povežemo z vezivnimi deli veznimi ♦ anat. vezivno tkivo tkivo, ki povezuje telesne organe in njihove dele; biol. vezivno tkivo tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in presnovne funkcije ♪
2.526 2.551 2.576 2.601 2.626 2.651 2.676 2.701 2.726 2.751 
