Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ži (25.749-25.773)


  1.      žúžek  -žka m (ū) 1. star. hrošč: ptice lovijo muhe in žužke 2. nav. mn., nestrok. hrošči, ki imajo prednji del glave podaljšan v rilček, strok. rilčkar: žužki v fižolu, moki 3. zool., navadno v zvezi črni žužek majhen rdeče rjav hrošč z rilčkom, katerega ličinke živijo v žitnih zrnih, Calandra granaria ♪
  2.      žužélka  -e ž (ẹ̑) majhna žival s členjenim telesom, tremi pari členastih nog in navadno krili, tipalkami: žuželke brenčijo, letajo; škodljive žuželke; ličinke žuželk; piki žuželk; čebele, hrošči in druge žuželke / krilate, nekrilate žuželke; vodne žuželke ♦ zool. žuželke živali s členjenim obročkastim telesom, pokritim s hitinom, Insecta; kljunate žuželke s sesalom, ki je proti koncu zoženo, Hemiptera ♪
  3.      žužkojéd  -a m (ẹ̑ ẹ̄) 1. žužkojeda žival: med ptiči so žužkojedi zelo koristni 2. nav. mn., zool. manjši sesalci z ostrimi zobmi, ki se hranijo predvsem z žuželkami, Insectivora: ježi, krti, rovke in drugi žužkojedi ♪
  4.      žužljánje  -a s (ȃ) glagolnik od žužljati: žužljanje živalic v travi / za vrati se sliši žužljanje otrok ♪
  5.      žužljáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. oglašati se z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: v hlevu žužljajo brenclji // dajati tem glasovom podoben glas: vretena so žužljala / potok enolično žužlja 2. nerazločno govoriti: žužljal je nekaj nerazumljivega // vsebinsko prazno govoriti: na kratko povej, kar misliš, in ne žužljaj toliko ♪
  6.      žužnjáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. oglašati se z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: na travniku žužnjajo žuželke // dajati tem glasovom podoben glas: kolovrat žužnja / voda v potoku žužnja 2. nerazločno govoriti: v sobi so žužnjali otroci // vsebinsko prazno govoriti: kar naprej je nekaj žužnjal / kaj žužnjaš, tiho bodi ♪
  7.      žužnjàv  -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. ki se oglaša z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: žužnjav roj čebel / žužnjavi glasovi ♪
  8.      žvéčiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel // imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin // ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico 2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljeval ● slabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil žvečèč -éča -e: žvečeč drobiti grižljaj ♪
  9.      žvenketáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose so žvenketale; prazne steklenice so ob tresljajih žvenketale; streljali so, da so žvenketale šipe v oknih / koščki ledu so žvenketali po skalah žvenketajoč padali // povzročati ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: nestrpno je žvenketal z avtomobilskimi ključi; žvenketali so s kozarci in si nazdravljali ● ekspr. vedo, kje je treba žvenketati z denarjem kazati svojo premožnost; ekspr. žvenketati z orožjem groziti z vojno žvenketáje: kose so žvenketaje zadevale druga ob drugo žvenketajóč -a -e: kovanci so žvenketajoč padli na tla; roko je imela polno žvenketajočih zapestnic ♪
  10.      žvepláti  -ám nedov. (á ȃ) agr. 1. škropiti, posipavati s sredstvi, ki vsebujejo žveplo: žveplati vinsko trto; žveplati proti pepelasti plesni 2. razkuževati z žveplovim dimom: žveplati klet, sode / žveplati fige, slive; žveplati hmelj, tobak 3. navadno v zvezi žveplati vino z dodajanjem spojin štirivalentnega žvepla delati, da je vino obstojno in ohrani sortne značilnosti: žveplati bela vina žveplán -a -o: žveplani sodi; vino je preveč žveplano ♪
  11.      žvêplec  -a [lǝc] m (ē) kem., v zvezi ogljikov žveplec spojina ogljika in žvepla; ogljikov sulfid: razkužiti z ogljikovim žveplecem ♪
  12.      žveplén  -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na žveplo: žvepleni prah; žveplene pare / žvepleno škropivo / žveplene toplice / žvepleni dež dež z žveplenimi snovmi / žveplena barva živo rumena barva ♦ farm. žvepleni puder puder, ki vsebuje žveplov cvet in se uporablja pri kožnih izpuščajih; žvepleno milo milo, ki vsebuje žveplo v prahu in se uporablja pri kožnih boleznih; kem. žvepleni cvet s sublimacijo dobljeno žveplo v prahu; žveplena kislina žveplova kislina; min. žvepleni cvet žveplov cvet žvepléno prisl.: bluza žvepleno rumene barve ♪
  13.      žvepleníca  -e ž (í) star. 1. voda, ki vsebuje žveplov vodik: kopati se v žveplenici // izvir take vode: ob žveplenicah se je razvilo zdravilišče 2. žveplenka: z žveplenico si prižigati cigareto ♪
  14.      žveplenjáča  -e ž (á) bot., v zvezi navadna žveplenjača strupena goba z žvepleno rumenim klobukom in dolgim rumenim betom, Hypholoma fasciculare ♪
  15.      žveplénka  -e ž (ẹ́) 1. nekdaj vžigalica, ki ima v vnetljivi glavici žveplo: krošnjar je prodajal trakove, šivanke in žveplenke 2. pog. vžigalica sploh: škatlica žveplenk ♪
  16.      žvêplo  -a s (é) krhka nekovina živo rumene barve, ki gori z modrim plamenom: pridobivanje žvepla; vonj po gorečem žveplu / žveplo v prahu ∙ ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami ♦ min. amorfno, kristalno žveplo; samorodno žveplo ♪
  17.      žveplovodíkov  -a -o prid. (ȋ) kem., v zvezi žveplovodikova kislina vodna raztopina vodikovega sulfida ♪
  18.      žvérca  -e ž (ẹ̑) 1. ekspr. zelo živahen, nemiren človek, zlasti otrok: ta žverca je le težko pri miru; bil je majhen in suh, prava žverca / kot psovka kdo te bo poslušal, žverca sitna 2. nar. gorenjsko gošča, ostanki v pipi: postrgati žverco iz pipe / tobakova žverca ♪
  19.      žvížga  -e ž (ȋ) 1. ekspr. piščalka: zaslišal se je brlizg miličnikove žvižge 2. star. žvižganje: iz hleva se je slišala hlapčeva žvižga / ustnice so se mu zaokrožile na žvižgo ♪
  20.      žvížgati  -am nedov. (í) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročati visoke, ostre glasove: naučil se je žvižgati; šel je po cesti in žvižgal; tiho, veselo žvižgati / žvižgati znano pesem / žvižgati na piščalko; žvižgati skozi prste 2. z žvižganjem dajati znamenja: žvižgati prijatelju, psu; sošolec žvižga pod oknom / žvižgati za dekleti 3. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka žvižga; brezoseb. v sapniku mu je žvižgalo piskalo // oglašati se s takimi glasovi: gamsi žvižgajo; v grmovju je žvižgal kos 4. ekspr. dajati žvižganju podobne glasove: ostra burja je žvižgala okoli vogalov; zunaj žvižga veter / bič je žvižgal skozi zrak; krogle so žvižgale nad njihovimi glavami // povzročati žvižganju podobne glasove: žvižgati s šibo po zraku 5. ekspr. z žvižganjem izražati nezadovoljstvo, zlasti nad gledališko, filmsko predstavo: gledalci so začeli žvižgati; žvižgati govorniku ● ekspr. tako boste plesali, kot bom jaz žvižgal tako boste delali, ravnali, kot bom jaz hotel; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno; ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat (in ribam gost) je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat (in ribam gost) bi umrli, se ubili; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni žvížgati se pog., s smiselnim osebkom v dajalniku (ne) biti mar: služba se mu žvižga; žvižga se mu, kaj bodo rekli žvižgáje: granate so žvižgaje udarjale v zemljo žvižgajóč -a -e: šel je naprej, žvižgajoč svojo pesem; žvižgajoči udarci bičev ♪
  21.      žvížgavka  -e ž (í) 1. ženska oblika od žvižgavec: glasen žvižg male žvižgavke 2. zool., v zvezi navadna žvižgavka raca z rdeče rjavo glavo in svetlo temensko progo, Anas penelope ♪
  22.      žvížgniti  -em dov. (í ȋ) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visok, oster glas: nekdo je žvižgnil; zategnjeno žvižgniti 2. ekspr. dati žvižgu podoben glas: zunaj je žvižgnil veter / krogla mu je žvižgnila mimo glave ♪
  23.      žvókno  -a s (ọ́) nar. zahodno odprtina pred kuriščem kmečke peči: lonce so z burklami potiskali skozi žvokno v peč ♪
  24.      žvrgoléti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. oglašati se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: v parku so žvrgoleli ptiči; veselo žvrgoleti / slavec, ščinkavec, škrjanec žvrgoli / preh., ekspr. ptica žvrgoli svojo pesem poje 2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: čakajoč nanj, je ves čas žvrgolela / njen smeh je nagajivo žvrgolel / večkrat je morala žvrgoleti to težko arijo peti žvrgolé: žvrgole se škrjanec dviga proti nebu žvrgolèč -éča -e: žvrgoleč škrjanec; žvrgoleče govorjenje ♪
  25.      žvrgolévček  -čka m (ẹ̑) ekspr. otrok, ki s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno govori, pripoveduje: vprašal je, če je veseli žvrgolevček njen otrok ♪

   25.524 25.549 25.574 25.599 25.624 25.649 25.674 25.699 25.724 25.749



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA