Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ži (25.149-25.173)


  1.      zdŕsniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. drseč se premakniti: deblo je zdrsnilo, namesto da bi se začelo valiti; smučka je zdrsnila po bregu; vrata neslišno zdrsnejo v steno / pero zdrsne po papirju // drseč se spustiti, pasti: plaz je zdrsnil v dolino; sneg je zdrsnil s strehe 2. hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrsniti s konja; ruta ji je zdrsnila na ramena; zdrsniti na tla, v prepad / zdrsniti po žlebu navzdol / skodelica ji je zdrsnila iz rok 3. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca: zdrsnil je in si izvinil nogo; zdrsniti na ledu, parketu, skali; brezoseb. na poledenelem pločniku mu je zdrsnilo // ob dotiku z gladko, spolzko podlago spremeniti navadni položaj, smer premikanja: guma na ledu zdrsne; na zamaščenem vijaku so klešče zdrsnile / jermen na kolesu večkrat zdrsne / zaradi mokrega cestišča je avtomobil zdrsnil s ceste 4. lahkotno se premakniti po gladki površini: jadrnica zdrsne po vodi / prsti so ji zdrsnili po tipkah / ekspr. veter je zdrsnil čez gladino jezera; pren. pogled mu je zdrsnil po navzočih // ekspr. lahkotno, neopazno iti, oditi: zdrsniti iz hiše, v sobo; neslišno je zdrsnil nazaj v posteljo / mesec je zdrsnil za goro zašel; čez obraz ji je zdrsnil nasmeh 5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: prodaja je v zadnjem času zdrsnila pod normalo; temperatura je zdrsnila na ničlo, pod ničlo / zdrsniti na družbeni lestvici 6. ekspr. nehote, neopazno preiti v stanje, kot ga izraža določilo: razpoloženje je zdrsnilo v otrplo žalost / dogodek je zdrsnil v pozabo je bil pozabljen / bolnik je spet zdrsnil v nezavest omedlel ● ekspr. beseda mu je zdrsnila z jezika nehote, proti svoji volji jo je izrekel; ekspr. kurir je že drugo jutro zdrsnil v dolino neopazno, hitro odšel; ekspr. pogovor je zdrsnil od vremena na vaške zgodbe prešel; ekspr. zdrsnila je na kolena in povzdignila roke pokleknila je; ekspr. zdrsniti v čevlje, obleko hitro se obuti, obleči ♪
  2.      zdrstíti se  -ím se dov., zdŕstil se (ȋ í) odložiti ikre in semenčice zaradi razmnoževanja: ko se jegulje zdrstijo, poginejo ♪
  3.      zdrúžba  -e ž (ȗ) 1. biol. skupnost različnih živalskih in rastlinskih vrst, ki živijo na določenem prostoru v enakih življenjskih razmerah: proučevati, spreminjati naravne združbe; velika združba organizmov / rastlinska, živalska združba / življenjska združba 2. skupnost ljudi, ki jih družijo skupni interesi, skupna dejavnost: umetniki so nastopali posamezno in v združbah; poklicna, strokovna združba / človeška združba 3. ekspr. skupina predmetov, ki jih kaj druži: osrednje mesto na razstavi ima združba petih slik 4. star. združitev: prišel je čas njune združbe ♪
  4.      zdrúženje  -a s (ū) 1. glagolnik od združiti: združenje živali enake starosti / spolno, telesno združenje / združenje treh fakultet / združenje vseh pripadnikov kakega naroda 2. organizirana skupina samostojnih oseb ali organizacij, ki opravljajo enake ali podobne dejavnosti: ustanoviti združenje; včlaniti se v združenje; društva in združenja / mednarodno združenje; poslovno, strokovno združenje; ženska združenja / Združenje bank Slovenije ♪
  5.      združeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da pride kaj skupaj na eno mesto: združevati knjige po avtorjih in strokah / združevati na enem mestu // delati, da pride kaj skupaj sploh: pri šivanju združujemo kose blaga; stroj, ki združuje vlakna / združevati v snope; združevati konce vrvi z vozli // delati, povzročati, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združevati samce in samice / spolno združevati 2. delati, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združevati občine / združevati njive in travnike / združevati besede v stavke / združevati ovce v trope // delati, da kaj postane sestavni del večje enote: združevati samostojne delavnice z osrednjim obratom / dogovor združuje države v gospodarsko skupnost 3. delati iz več delov, enot novo enoto, celoto: združevati člene pravilnika, ki se preveč ponavljajo 4. biti, nahajati se med čim in to povezovati: stavbi združuje pokrit hodnik; ceste in proge združujejo pokrajine in naselja 5. biti skupen vsem delom kake celote: združuje jih jezik; pesmi združuje ista tematika // notranje, čustveno povezovati: ta ideja ljudi združuje; skupno trpljenje najbolj združuje / skrb za otroke združuje starše in učitelje 6. imeti kaj kot svoj sestavni del: društvo je združevalo napredne dijake / ta del motorja združuje najvažnejše dele 7. delati, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občne zbore združujejo z zabavami / združevati prijetno s koristnim 8. imeti, vsebovati obenem: kritika mora združevati pravičnost in ostrino / združeval je lepoto in duhovitost; v svojem značaju združuje plemenite lastnosti ● država v svojih mejah združuje različne narode v državi so, živijo; publ. sindikat združuje nekaj tisoč članov ima; ekspr. kako združuje poklic igralca s tako brezčutnostjo kako je kot igralec lahko tako brezčuten ◊ čeb. združevati čebelje družine; jur. združevati delo vzpostavljati razmerja v delovnem procesu združeváti se 1. postajati sestavni del večje enote: predmestna naselja se združujejo z mestom // prihajati prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se kabla združujeta / v daljavi se nebo združuje z morjem 2. iz dveh ali več samostojnih enot nastajati nova, večja enota: podjetji se združujeta / glasovi so se združevali v melodijo 3. začenjati delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi: kmetje se združujejo z delavci; gospodarsko, poslovno, strokovno se združevati / politično se združevati v stranke 4. imeti spolni odnos: ti dve pasmi se ne združujeta / spolno, telesno se združevati združujóč -a -e: združujoč se v društva, gojiti ljudske običaje; v jate združujoči se ptiči; združujoče lastnosti ♪
  6.      združljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da združiti: združljivi deli, elementi / ekspr. težko združljiva nasprotja velika / ti dve funkciji nista združljivi nosilec določene funkcije ne more prevzeti druge // v zvezi s s, z ki ima take lastnosti, značilnosti, da s čim drugim sestavlja logično urejeno celoto: novi sklep ni združljiv s prejšnjim; to je bolj malo združljivo z njegovim prepričanjem / njegovo ravnanje ni združljivo z njegovo funkcijo zaradi svoje funkcije ne bi smel tako ravnati; to ni združljivo z določili po določilih to ni mogoče ♪
  7.      zdrvéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. začeti drveti: konj se je prestrašil in zdrvel // drveč odpeljati: avtomobil je zdrvel po ravni cesti; zdrveti na smučeh v dolino / vlak je zdrvel mimo postaje drveč zapeljal ∙ ekspr. čas je kar zdrvel zelo hitro minil // ekspr. zelo hitro oditi, steči: učenci so zdrveli iz razreda; zdrveti v mesto, po stopnicah 2. ekspr., navadno v zvezi z v hitro priti v kaj slabega: zdrveti v finančni polom; zdrveti v vojno ♪
  8.      zdrzljáj  -a m (ȃ) hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu: opazil je njen zdrzljaj, ko ga je zagledala / močen zdrzljaj telesa // hiter, sunkovit premik sploh: z enim zdrzljajem je vrgel ogrinjalo s sebe ♪
  9.      zdŕzniti se  -em se dov. (ŕ ȓ) narediti hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu: ko je zavpil, sta se živali zdrznili; ob tem imenu se zdrzne; rahlo, za trenutek se zdrzniti / zdrzniti se od groze, strahu / zdrzniti se iz sanj, zamišljenosti s takim gibom, premikom se zbuditi / njena dlan se je zdrznila zdŕzniti knjiž. povzročiti, da kdo naredi hiter, sunkovit gib, premik: ploskanje ga je zdrznilo; včasih ga zdrzne strah / zdrzniti z rameni stresti, trzniti ♪
  10.      zdržáti  -ím tudi izdržáti -ím dov. (á í) 1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je zdržal, čeprav je bil tanek; most zdrži pet ton; zid silovitega sunka ni zdržal // biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek zdrži več, kot misli; vse preizkušnje je zdržala / zdržati mučenje; dolgo vožnjo je komaj zdržal / pri hoji zdrži velike napore / organizem takih obremenitev ne zdrži; srce je zdržalo 2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: zdržati brez hrane cel teden // biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: ta rastlina dolgo zdrži brez vode 3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: zdržati napad močnejšega sovražnika; zdržati konkurenco 4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: pod vodo je zdržal eno minuto; tako so kričali, da ni zdržal; doma ne zdrži niti en dan / pri takem človeku je težko zdržati; v taki službi bo težko zdržal / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga zdržalo doma, pri delu 5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi zdržala; do jutra bo že zdržal / pri njem ne zdrži nobena ženska / zdržati do konca 6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: ne zdrži brez cigaret, pijače / ne moreta zdržati drug brez drugega 7. biti, ostati uporaben, dober: kruh je zdržal ves teden; na hladnem bo meso zdržalo / vzmet bo zdržala še nekaj let ● ekspr. denar mu ne zdrži pod palcem takoj vse zapravi; publ. predstava ne zdrži kritike kritika pokaže, da ni dobra, ustrezna; ekspr. njenega pogleda ni zdržal povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči zdržáti se tudi izdržáti se 1. zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb: eno leto se je moral zdržati; popolnoma se zdržati / spolno se zdržati 2. zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi: zdržati se kajenja, pitja; zdržati se posredovanja, vtikanja v tuje zadeve / zdržati se alkoholnih pijač // zavestno, hote ne narediti česa sploh: rad bi nekaj vprašal, pa se je zdržal / zdržati se glasovanja zdržán tudi izdržán -a -o: število zdržanih glasov ∙ knjiž. sprejel ga je z zdržanim posmehom zadržanim ♪
  11.      zdŕžen  -žna -o prid. (r̄) 1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: zdržen moški; zaradi bolezni biti zdržen / zdržno življenje / spolno zdržen // ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želja sploh: v vsem je bila zdržna; pri pitju je zdržen 2. ki se da zdržati, prenesti: komaj še zdržne bolečine / njegovo ravnanje ni bilo več zdržno 3. redko ki traja zdržema: večurne zdržne vaje; zdržna vožnja ga utruja zdŕžno prisl.: vso noč je zdržno deževalo; živeti zdržno ♪
  12.      zdrževáti  -újem tudi izdrževáti -újem nedov. (á ȗ) vzdrževati: hišo zdržuje sam / zdrževal je družino / vojsko so zdrževali kmetje zdrževáti se tudi izdrževáti se zavestno, hote ne delati, kar osebek hoče, želi: zdrževati se kajenja / zdrževati se alkoholnih pijač // zavestno, hote ne delati česa sploh: zdrževal se je nepotrebnih pripomb ♪
  13.      zdržljív  tudi izdržljív -a -o prid., zdržljívejši tudi izdržljívejši (ȋ í) ki veliko zdrži, prenese: zdržljiv športnik; ta delavec je zelo zdržljiv / duševno, telesno zdržljiv človek / zdržljiv avtomobil; zdržljivo cvetje ♪
  14.      zdvómiti  -im, in zdvomíti in zdvómiti -im dov. (ọ̄ ọ̑; ȋ ọ́) imeti, izraziti dvom, dvome: dozdaj je bilo njegovo prepričanje trdno, zdaj pa je nenadoma zdvomil; zdvomiti o uspehu, pog. v uspeh; zdvomil je, da bo delo dokončal // začeti domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: zdvomil je o njeni zvestobi / o tem človeku je že večkrat zdvomil; zdvomiti nad mladino ♪
  15.      zébra  -e ž (ẹ̄) 1. konju podobna afriška žival z belimi in črnimi ali rjavimi prečnimi progami: antilope, zebre in žirafe 2. žarg. prehod za pešce, označen s širokimi belimi črtami: avtomobil ga je podrl na zebri; iti čez cesto po zebri / zebra je že precej izbrisana črte 3. ekspr. progasta zaporniška, kaznjenska obleka: interniranci v bombažastih zebrah ♪
  16.      zébrica  -e ž (ẹ̄) manjšalnica od zebra: živalski vrt ima dve mladi zebrici ♪
  17.      zébsti  zébem nedov., nam. zébst in zèbst (ẹ́) brezoseb. 1. čutiti mraz: zebe me; v roke, po hrbtu me zebe; v tej obleki te mora zebsti; ekspr. zebe jih do kosti zelo; zeblo me je kot psa zelo / rado jo zebe ∙ knjiž. v dušo, v srce jo je zeblo, ko je gledala brezdomce zelo je bila potrta, žalostna // ekspr. dobiti občutek mraza: ob misli na prihajajočo zimo me zebe 2. knjiž. biti hladno, mrzlo: pri peči je grelo, pri mizi pa zeblo; danes zunaj zebe ♪
  18.      zebú  -ja m (ȗ) zool. udomačeno govedo z veliko grbo na plečih, ki živi v Indiji, Bos indicus ♪
  19.      zedinítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od zediniti: zedinitev sprtih strani / politična, verska zedinitev združitev ♪
  20.      zedíniti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti kaj enotno, složno: zediniti sprte strani; zediniti politične stranke / zediniti mnenja, stališča poenotiti 2. knjiž. združiti, povezati: zediniti posamezne kneževine v eno državo / zediniti se proti skupnemu sovražniku; politično se zediniti zedíniti se postati enakih misli, istega mnenja: nista se mogla zediniti glede otrokovega imena / zediniti se za kaj, v čem zedínjen -a -o: prijatelja sta bila končno spet zedinjena; biti zedinjen s kom ♦ zgod. zedinjena Slovenija in Zedinjena Slovenija Slovenija, ki naj bi po slovenskem političnem programu iz leta 1848 združevala vse slovensko etnično ozemlje v eno upravno enoto ♪
  21.      zedínjenje  -a s (ȋ) glagolnik od zediniti: doseči zedinjenje / državno, narodno, politično zedinjenje združitev; zedinjenje z matično deželo ♪
  22.      zél  -í [zeu̯] ž (ẹ̑) 1. rastlina z neolesenelim steblom, pri kateri nadzemni del ob koncu rasti navadno odmre: zel požene, vzkali; bujno razrasle, visoke zeli / strupena, zdravilna zel; ločevati užitne zeli od neužitnih ♦ bot. račja zel vodna kuga 2. redko zeleni, nadzemni del take rastline: zel pri čebuli, korenju; krompirjeva zel cima ♪
  23.      zèl  zlà zlò [zǝu̯] prid., zléjši (ǝ̏ ȁ ȍ) knjiž. 1. ki drugim želi in povzroča zlo, slabo: zel človek; ni vedel, da je kdo lahko tako zel / zla oblast / v različnih mitologijah in religijah dobri in zli duhovi / zla usoda / zlo dejanje // ki izraža, kaže tako željo: zel pogled; imeti zle namene 2. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: zli časi; zla novica / zle posledice; zla slutnja huda // redko hud, težek: zla bolezen; zla rana; zla zima ● knjiž. zli jeziki opravljivci, obrekljivci; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; knjiž. z zlo besedo pri njem malo opraviš z neprijazno izraženo željo, zahtevo; knjiž. razšli so se brez zle misli prijazno, prijateljsko; knjiž. biti zle volje slabe volje; sam.: nič zlega ni nameraval; spopad med dobrim in zlim; prim. zali ♪
  24.      zelèn  -êna -o prid. (ȅ é) 1. ki je take barve kot trava ali (mlado) listje: zeleni bori; zelena obleka, uniforma; zelene oči; zeleno listje; bledo, rjavo, svetlo zelen; jabolčno, olivno, steklenično zelen; zelen kot kuščar; belo-zelena zastava / zelena barva / drevo postaja zeleno dobiva zelene liste / koncert za zeleni abonma z vstopnicami zelene barve; zeleni slad slad, pri katerem so že razviti zeleni listi; zelena krma sveža; žarg. na semaforju se prižge, sveti zelena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni dovolitev prometa v določeni smeri; pog. iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč // ki ima plodove ali nadzemne dele take barve: zeleni radič; zelena in rdeča paprika / zelene lončnice listnate lončnice // ki je porasel z (zelenim) rastlinjem: zeleni griči; zelena dolina; zelena polja 2. v katerem še potekajo življenjski procesi: nasekati zelenih vej; smreka je bila že zelena 3. ki ni dozorel, še ni zrel: jesti zeleno sadje; žito je še zeleno // ekspr. mlad, neizkušen: zelen študent; videti so še zelo zeleni / biti v zelenih letih 4. ekspr. zelo bled: ves zelen je v obraz; biti zelen od jeze, strahu, zavisti ● publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih; publ. zeleni kontinent Južna Amerika; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih; ekspr. zelena bratovščina lovci; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; nestrok. (zeleni) volk zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat; publ. zeleno zlato hmelj; zelen božič, bela velika noč če ob božiču ni snega, je ob veliki noči ◊ agr. zelena magdalenka hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija; alp. zeleni sneg grobo zrnat, najmanj eno leto star sneg v gorah, ki se spreminja v led; avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino; bot. zelena ajda njivski plevel med ajdo; nora ajda; zelene alge; zelena jelša jelša, ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis; zelena mušnica mušnica s sprva rumenkasto zelenim, nato olivno zelenim klobukom in tankim betom, Amanita phalloides; etn. zeleni Jurij z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu, zlasti v Beli krajini; fot. zeleni filter zelenica; gastr. zelena solata solata iz glavnate solate, berivke ali endivije; kem. zelena galica železov sulfat s kristalno vodo; rel. zelena barva v bogoslužju simbol upanja; teh. zeleno steklo steklo zelene barve za izdelavo steklenic; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; zool. zelena rega majhna zelena žaba, ki živi na drevju, Hyla arborea zelêno prisl.: zeleno se svetlikati; zeleno obarvana stekla / piše se narazen ali skupaj: zeleno lisast ali zelenolisast; zeleno moder zelêni -a -o sam.: na volitvah so zmagali zeleni stranka, gibanje, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje; pog. spil je deci zelenega žganja zelene barve, navadno pelinkovca; suša je uničila vse zeleno; bila je v zelenem v zeleni obleki / kot kletvica tristo zelenih ♪
  25.      zelênčica  in zelénčica -e ž (é; ẹ̄) vrtn. okrasna rastlina z dolgimi ozkimi listi, ki se razrašča z živicami; kosmuljka: gojiti zelenčice / pisana zelenčica ♪

   25.024 25.049 25.074 25.099 25.124 25.149 25.174 25.199 25.224 25.249  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA