Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ži (23.974-23.998)



  1.      vzbočína  -e ž (í) knjiž. vzboklina, izboklina: vzbočina na zidu
  2.      vzbŕst  -í ž () 1. glagolnik od vzbrsteti: mraz zadržuje vzbrst drevja 2. med. posamezna bolezenska sprememba na koži ali sluznici pri izpuščaju; eflorescenca: koža, polna vzbrsti / kožna vzbrst
  3.      vzbrstéti  -ím dov. (ẹ́ í) narediti brste: okrasno grmovje je čez noč vzbrstelo / popje je vzbrstelo že marca se je odprlo / ekspr. pod nosom so mu vzbrstele brčice zrasle; pren., ekspr. med njima vzbrsti ljubezen, prijateljstvo; javno življenje je takrat bujno vzbrstelo
  4.      vzbudíti  -ím dov., vzbúdil ( í) 1. povzročiti, da kaj nastane: vzbuditi jezo, slabo voljo; vzbuditi v kom sočutje; vzbuditi otroku veselje do risanja; vzbuditi zanimanje za študij; vzbuditi pri bolniku zaupanje v zdravila / rešitev je vzbudila različne pomisleke; s svojim vedenjem je vzbudila pozornost / ekspr.: hudo trpljenje mu je vzbudilo misel na smrt zaradi hudega trpljenja je začel misliti na smrt; v srcu se ji vzbudi kesanje začne se kesati // povzročiti, da kaj začne delovati: vzbuditi čute, domišljijo; vzbuditi spomin na nekdanje dni 2. zastar. zbuditi: treba bo vzbuditi ljudi / vzbuditi iz spanja / vzbuditi iz razmišljanja ◊ elektr. vzbuditi električni generator povzročiti v njem magnetni pretok z električnim tokom; vzbuditi električno napetost; fiz. vzbuditi atom z dovajanjem energije spraviti ga v vzbujeno stanje; vzbuditi fluorescenco vzbudívši zastar.: vzbudivši celo družino, je odšel vzbujèn -êna -o: vzbujen iz spanja; vzbujena čustva ♦ fiz. atom v vzbujenem stanju atom s prebitkom energije
  5.      vzbúh  -a m () 1. močen, nenaden sunek zraka: vzbuh nas je vrgel po tleh / zaradi vzbuha eksplozije so popokale šipe // zamolkel glas ob takem sunku: najprej se je slišal vzbuh, potem je priletelo kamenje 2. glagolnik od vzbuhniti: vzbuh ognja; eksplozija je povzročila vzbuhe zemlje in kamenja / vzbuhi jeze in sovraštva / vzbuh razstreliva ● knjiž., redko sredi ščita je jeklen vzbuh vzboklina, izboklina
  6.      vzbúhniti  -em dov.) 1. buhniti navzgor: skozi razpoke vzbuhne plamen; pren., pesn. iz gozdov je vzbuhnil upor 2. preh., ekspr. s silo vreči navzgor: eksplozija je vzbuhnila v zrak zemljo in kamenje 3. ekspr. nenadoma, silovito se pojaviti: na hrbtu so ji vzbuhnile rdeče otekline / v njem je vzbuhnila jeza 4. ekspr. z zamolklim glasom eksplodirati: na ulici je vzbuhnila petarda / za vsako malenkost vzbuhne nezadržano, silovito izrazi svojo jezoekspr. omizje vzbuhne v krohot se nenadoma glasno zasmeje
  7.      vzbújati  -am nedov. (ú) 1. povzročati, da kaj nastane: vzbujati jezo, sovraštvo, dobro voljo; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; vzbujati otroku veselje do dela; vzbujati v kom zanimanje za kaj / tako govorjenje vzbuja dvome, pomisleke; vzbujati občudovanje, pozornost / vzbujati občutek, vtis trdnosti; sadje mu vzbuja tek // povzročati, da kaj začne delovati: slika vzbuja domišljijo; vzbuja se mu vest 2. povzročati, da nastane kak pojav: vzbujati hrup; vzbujati nihanje, valovanje 3. zastar. zbujati: vzbujati otroka; ponoči se pogosto vzbuja ● zastar. pravi vzgojitelj opazuje in vzbuja spodbuja; zastar. vzbujali so spomine in se tolažili obujalielektr. vzbujati električni generator povzročati v njem magnetni pretok z električnim tokom; fiz. vzbujati z dovajanjem energije dosegati spremembe (v sistemu) vzbujajóč -a -e: tesnobo vzbujajoč smeh; vzbujajoča se narava; upanje vzbujajoča novica
  8.      vzbujeválnik  -a m () med. priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca; spodbujevalnik: imeti vzbujevalnik / srčni vzbujevalnik
  9.      vzbúriti  -im dov.) 1. s svojim delovanjem povzročiti reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: dražljaj vzburi živec / spolno vzburiti ♦ anat. vzburiti živčne končiče 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter vzburi vodno gladino // vznemiriti: vzburil ga je preplašen klic, tresk / film je gledalce zelo vzburil; čustveno vzburiti / odkritje je vzburilo ves svet // razvneti: žival je vzburila njihovo lovsko strast / vzburiti domišljijo / neobjektivna ocena ga je precej vzburila razburila, razjezila vzbúriti se knjiž. postati razgiban, valovit: morje se je vzburilo / zaradi viharja se je vzburil tudi zrak v jami vzbúrjen -a -o: vzburjeni čuti; vzburjena množica; vzburjeno morje; prisl.: vzburjeno odgovoriti
  10.      vzbúrjanje  -a s (ú) glagolnik od vzburjati: vzburjanje živcev; vzburjanje z dotiki / vzburjanje domišljije
  11.      vzbúrjati  -am nedov. (ú) 1. s svojim delovanjem povzročati reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: nikotin vzburja živčni sistem / vsak gib njenega telesa ga vzburja / spolno vzburjati 2. knjiž. delati razgibano, valovito: vihar vzburja morsko gladino // vznemirjati: vzburjati komu čustva, srce; take misli so ga zelo vzburjale / pojavi, ki vzburjajo raziskovalce // razvnemati: roman vzburja domišljijo / krivica jo vzburja razburja, jezi
  12.      vzbúrjenje  -a s () glagolnik od vzburiti: vzburjenje živcev; proces vzburjenja / spolno vzburjenje / živci prevajajo vzburjenje do možganov / novica je povzročila vzburjenje
  13.      vzdéti  vzdénem dov., vzdêni vzdeníte (ẹ́) knjiž., navadno v zvezi z ime, vzdevek dati, določiti: profesorju slovenščine so vzdeli ime Vejica
  14.      vzdévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž., navadno v zvezi z ime, vzdevek dajati, določati: jeziku, v katerem mu teče beseda, vzdeva ime materinščina; vzdevati si vzdevke
  15.      vzdígniti  -em dov.) 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: vzdigniti breme; vzdignil jo je do stropa; vzdigniti otroka na rame, v naročje; vzdigniti z žerjavom; počasi, težko, visoko vzdigniti / vzdigne dvesto kilogramov sposoben je vzdigniti / vzdignili so sidro in odpluli / boječe vzdigniti glavo; voznik je vzdignil roko v pozdrav; učenec je večkrat vzdignil roko s takim dejanjem izrazil željo, da bi govoril, bil vprašan / veter ji je vzdignil krilo / voda je vzdignila pod povzročila, da je na nekaterih mestih izbočen; vzdigniti telefonsko slušalko odgovoriti na telefonski klic; vzdigniti vrata s tečajev sneti / vzdigniti kvišku, pog. gor 2. napraviti kaj višje: vzdigniti nasip; z blazinicami vzdigniti rame pri plašču / pog. vzdigniti hišo za eno nadstropje nadzidati 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigniti: vzdigni bolnika, da mu posteljem posteljo; vzdigniti se na komolce / vzdigniti podrt električni drog; žito se po neurju ni več vzdignilo / pog. proti jutru so ga vzdignili (iz postelje) zbudili, poklicali; vulg. vzdigni že rit vstani 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: vzdigniti cene / vzdigniti prodajo cigaret povečati / ni se jezil, samo glas je vzdignil začel glasneje govoriti // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigniti življenjsko raven / moralno vzdigniti ljudi // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: vzdigniti jezik pokrajine v uradovalni in učni jezik države 5. redko sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigniti: pravočasno vzdigniti pismo na pošti; vzdigniti plašč v garderobi 6. napraviti, da se kdo upre; dvigniti: vzdigniti izkoriščane množice / vzdigniti deželo k uporu 7. ekspr. povzročiti, narediti: vzdigniti velik hrup, preplah / vzdigniti upor ● pog. pripomba ga je vzdignila razburila, vznejevoljila; ekspr. spet so vzdignili glave postali uporni, predrzni; šalj. še o pravem času je vzdignil jadra odšel; ekspr. nič ni rekla, samo nos je vzdignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; ekspr. vzdigniti oči, pogled h komu pogledati ga; star. vzdigniti pesem začeti peti; ekspr. zadeva je vzdignila veliko prahu povzročila razburjenje, govorice; ekspr. ob vsaki priložnosti vzdigne prst žuga, svari; ekspr. vzdigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga; star. vzdigniti tožbo proti komu tožiti ga; star. vzdigniti vojsko drug proti drugemu začeti se vojskovati vzdígniti se 1. premakniti se navzgor, kvišku: letalo se je vzdignilo v zrak; iz dimnika se vzdigne dim; za avtomobilom se je vzdignil oblak prahu; megla se hitro vzdigne / takrat se nad obzorje vzdigne sonce vzide / proti vrhu se pot bolj vzdigne vzpne // pog. vstati: vzdigniti se od mize, s postelje 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v njem se je vzdignila jeza; v srcu se mu vzdigne dvom, sum / proti večeru se je vzdignil veter začel pihati 3. s smiselnim osebkom v dajalniku začutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: že pri prvem grižljaju se mu je vzdignilo / v želodcu se mu je vzdignilo ob takem neredu ● pog. potica se je lepo vzdignila vzhajala; ekspr. v gledališču se je spet vzdignila zavesa so (se začele) predstave; star. žerjavi se vzdignejo čez morje odletijo; star. ob polnoči so se vzdignili na pot odšli, odpotovali; vzdigniti se nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; pog. v teh dneh se je živo srebro močno vzdignilo je temperatura zelo narasla vzdignívši zastar.: pozdravil jo je, vzdignivši roko vzdígnjen -a -o: vzdignjena glava; cesta je vzdignjena za en meter
  16.      vzdigováti  -újem nedov.) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: ko je vzdigoval deblo, se je ponesrečil; vzdigovati z dvigalom; počasi, težko vzdigovati; spuščati in vzdigovati / lahko je vzdigoval težka bremena bil je sposoben vzdigovati / vzdigovati jadra / od utrujenosti je komaj vzdigovala roke; pri hoji visoko vzdigovati noge; vzdigovati klobuk v pozdrav / vzdigovati kvišku, pog. gor 2. delati kaj višje: vzdigovati dvorišče z nasipanjem 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigati: ranjenca so vzdigovali trije moški; vzdigovati se z rokami / vzdigovati podrte drogove 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: vzdigovati cene / ekspr. od veselja vzdigovati glas začenjati glasneje govoriti // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigovati življenjsko raven 5. redko sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigati: vzdigovati denar; vzdigovati s hranilne knjižice 6. napravljati, da se kdo upre, upira; dvigati: vzdigovati ljudstvo proti izkoriščevalcem 7. ekspr. povzročati, delati: knjiga vzdiguje ogorčenje ● ekspr. spet vzdigujejo glave postajajo uporni, predrzni; ekspr. zmeraj hitreje je vzdigoval noge hodil; ekspr. ne vzdiguj nosu nad navadne ljudi ne bodi domišljav, prevzeten; ekspr. knjiga vzdiguje prah v javnosti povzroča razburjanje, govorice; ekspr. vzdigovati svet s tečajev spreminjati trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. takrat so ga vzdigovali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili vzdigováti se 1. premikati se navzgor, kvišku: megla se vzdiguje; iz lonca se vzdiguje para; s tal, za avtomobili se vzdiguje prah; vzdigovati se proti najvišji točki; hitro, višje se vzdigovati / cesta se vedno bolj vzdiguje vzpenja // pog. vstajati: drug za drugim se vzdigujejo in odhajajo 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: v njenem srcu se vzdiguje upanje / počasi se vzdiguje veter začenja pihati 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: iz morja se vzdigujejo strme skale; okrog pristanišča se je vzdigovalo mesto 4. s smiselnim osebkom v dajalniku čutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: bolnici se vzdiguje; vzdiguje se mi od gnusa, zaradi nesnage / želodec se jim vzdiguje ob pogledu na nered; v želodcu se mu vzdiguje ● vzdigovati se nad povprečje biti boljši od povprečja; ekspr. videlo se je, kako se je nekaj vzdigovalo v njem kako je postajal jezen, razburjen vzdigováje star.: vzdigovaje skalo poškodovati si hrbet vzdigujóč -a -e: počasi se vzdigujoča cesta
  17.      vzdíh  -a m () 1. posamezen glas pri vzdihovanju: iz sobe so se zaslišali vzdihi; ekspr. iz prsi, srca se ji je iztrgal vzdih; globok, hrepeneč, žalosten vzdih; pobožni vzdihi; vzdih olajšanja / ekspr. vzdihi srca / slišati je bilo samo vzdih: Vrni se 2. knjiž. vzdihu podoben glas: vzdihi vetrov ● ekspr. pomniti kaj do zadnjega vzdiha do konca življenja, do smrti
  18.      vzdíhati  -am stil. vzdíšem nedov. () star. vzdihovati: bolnik toži in vzdiha; vzdihati od sreče; tiho, žalostno vzdihati / vzdihati za kom / veter otožno vzdiha okrog hiš
  19.      vzdihljáj  stil. vzdíhljaj -a m (; ) 1. posamezen glas pri vzdihovanju, zlasti kratek, rahel: tu in tam se je slišal kak vzdihljaj; ekspr. iz prsi se ji je izvil vzdihljaj; nežen, pobožen vzdihljaj / ekspr. vzdihljaji srca / ekspr. vzdihljaji sreče / globok vzdihljaj vzdih / zaslišal se je samo vzdihljaj: Ali ni že vsega preveč 2. knjiž. vzdihljaju podoben glas: vzdihljaji morja ● ekspr. obleka je v poslednjih vzdihljajih je že zelo slaba, se trga; evfem. biti, ležati v poslednjih vzdihljajih umirati; ekspr. ljubiti koga do zadnjega vzdihljaja do konca življenja, do smrti
  20.      vzdíhniti  -em dov.) 1. s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje, olajšanje: premolknil je in vzdihnil; še v spanju je kdaj vzdihnila; od ugodja, z olajšanjem vzdihniti; ekspr. iz dna duše vzdihniti; hrepeneče, nejevoljno vzdihniti; glasno vzdihniti; globoko vzdihniti / zadnjo besedo je komaj slišno vzdihnila izgovorila / starec vzdihne: To so bili lepi časi 2. knjiž. dati vzdihu podoben glas: zunaj je vzdihnil veter; brezoseb. med ločjem je proseče vzdihnilo
  21.      vzdihováti  -újem nedov.) 1. s slišnimi globokimi vdihi in izdihi izražati žalost, hrepenenje, olajšanje: držal se je za glavo in vzdihoval; vzdihovati od ugodja; v spanju vzdihovati; naglas, žalostno vzdihovati / ekspr.: vzdihovati po kom, za kom želeti si koga; hrepeneti po kom; vzdihovati za nekdanjimi časi; srce mi vzdihuje po tebi / vzdihovati k bogu // ekspr. tožiti, tarnati: vzdihovati zaradi otrok; vzdihuje, da nima časa 2. knjiž. dajati vzdihom podobne glasove: stroji vzdihujejo ● ekspr. v zaporu je vzdihoval deset let je bil vzdihováje stil. vzdihujé: vzdihovaje opravljati neprijetno delo vzdihujóč -a -e: vzdihujoč se je sezul; vzdihujoče dekle; vzdihujoče srce
  22.      vzdólž  [ž] prisl. (ọ̑) vzporedno z daljšo stranjo, osjo predmeta, ki določa, predstavlja tak položaj: odkosil je celo red vzdolž ob meji; ob steni sta bili dve mizi: ena počez, druga vzdolž; v sobi so ležali po vseh kotih, vzdolž in počez / korenino prerežemo vzdolž v dve polovici podolgemekspr. vprek in vzdolž je hodil po čakalnici v vseh smereh
  23.      vzdólž  [ž] predl. (ọ̑) z rodilnikom za izražanje vzporednosti z daljšo stranjo, osjo predmeta, ki določa, predstavlja tak položaj: vzdolž velike dvorane stojijo stebri; vzdolž reke rastejo topoli; klop vzdolž zidu / vzdolž meje se sliši streljanje
  24.      vzdramíti  in vzdrámiti -im dov. ( á) 1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno; zbuditi: vzdramilo ga je tuljenje sirene; vzdramiti otroka; vzdramiti se od bolečin; vzdramiti se ob petih; težko se vzdramiti / sredi takega razmišljanja jo je vzdramil zvonec; pren., ekspr. vzdramiti vest v kom; mesto se je vzdramilo v sončnem jutru // v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: vzdramiti iz prijetnih sanj; vzdramiti se iz spanja // knjiž. povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: vzdramiti ljudstvo / vzdramiti k narodni zavesti 2. knjiž. vzbuditi: vzdramiti v kom ljubezen; vino je vzdramilo splošno veselost / alkohol je vzdramil njegovo domišljijo; to ime vzdrami stare spomine vzdrámljen -a -o: iz sanj vzdramljen človek; otrok je že vzdramljen
  25.      vzdrámljati  -am nedov. (á) knjiž. zbujati: vzdramljati speče / pesn. v naravi se vzdramlja novo življenje se poraja, nastaja

   23.849 23.874 23.899 23.924 23.949 23.974 23.999 24.024 24.049 24.074  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA