Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ži (21.324-21.348)
- škrgoústka -e ž (ȗ) zool. majhni ribi podobna žival z neizrazito glavo, ki živi na dnu plitvih morij, Branchiostoma lanceolatum ♪
- škrípa -e ž (í) slabš. škripajoče, slabo vozilo: voziti se s staro škripo ∙ slabš. ali ta škripa sploh še melje mlin, mlinček ♪
- škripáč -a m (á) star. godalec, zlasti violinist: škripač je potegnil z lokom po strunah // godec, muzikant: eden od škripačev je igral na harmoniko ♪
- škrípati tudi škripáti -ljem in -am, in škrípati -ljem in -am nedov. (í á í; í) 1. zaradi trenja, drgnjenja dajati kratke, visoke glasove: da pod ne bi škripal, si je sezul čevlje; tako se premetava, da škriplje postelja; vrata, zavore neprijetno škripljejo / čevlji, podplati mu pri hoji škripljejo / pesek, sneg škriplje; brezoseb. sneg je bil tako trd, da je škripalo pod nogami // s trenjem, drgnjenjem povzročati kratke, visoke glasove: ne škriplji s peresom; med spanjem škriplje z zobmi / v travi so škripali murni 2. ekspr. škripajoč se premikati: star tramvaj je škripal po ozki ulici 3. slabš. igrati, zlasti na violino: škripal je vedno isto melodijo / škripati na violino 4. ekspr. ne potekati gladko, brez zastojev, težav: preskrba zadnje čase škriplje / v gradbeništvu že dalj časa škriplje so velike težave; v njunem zakonu nekaj škriplje zakonca se ne razumeta dobro
5. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: kar škripal je (z zobmi) od jeze, ogorčenja, zavisti ● ekspr. pozimi, ko je vse škripalo, so se volkovi večkrat približali vasi ko je bilo zelo mrzlo; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. vsaj molči, je škripal jezno govoril ◊ lov. divji petelin škriplje poje zaključni del svojega speva; brusi škripáje: dvigalo se je škripaje ustavilo škripajóč -a -e: škripajoč so se odprla vrata; škripajoče kolo ∙ ekspr. škripajoč mraz hud, velik ♪
- škrípec -pca m (ȋ) 1. priprava iz vrtljivega koluta in vrvi za dviganje bremen: obesiti, pritrditi škripec; namestiti vrv na škripec; škripanje škripca / leseni škripec ♦ teh. dvožlebni škripec; vet. škripec lesena priprava za stisnjenje semenovoda, žil, mišic pri kastraciji 2. nav. mn., ekspr., s predlogom neprijeten, zapleten položaj: pomagati komu iz škripcev; biti, znajti se v hudih škripcih ♪
- škrípniti -em dov. (í ȋ) 1. zaradi trenja, drgnjenja dati kratek, visok glas: zapah je škripnil in vrata so se odprla; brezoseb. v ključavnici je škripnilo // s trenjem, drgnjenjem povzročiti kratek, visok glas: nehote je škripnil z zobmi 2. nizko umreti: lansko zimo je škripnil ♪
- škrjánčar -ja m (ȃ) zool. najhitrejša ptica ujeda, ki lovi zlasti manjše ptice, Falco subbuteo: škrjančar kroži po zraku ♪
- škrjánček -čka m (á) nav. ekspr. škrjanec: škrjanček žvrgoli; poje kot škrjanček ∙ ekspr. kako ščebeta ta škrjanček mlada, živahna ženska ♪
- škrlatínka -e ž (ȋ) nalezljiva bolezen z visoko vročino in škrlatno rdečimi pegastimi izpuščaji na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih: zboleti za škrlatinko ♪
- škrlátnik -a m (ȃ) ekspr. škrlatno oblačilo: obleči škrlatnik ♦ zool. škrlatniki morski polži, od katerih nekateri izločajo sok, ki postane na svetlobi rdeč; volek ♪
- škrlíca tudi škŕlica -e ž (í; ŕ) nar. skrlica: pokriti zidek s škrlicami / iskati škrlice po bregu ♪
- škrlúp -a m (ȗ) agr. glivična bolezen drevja, zlasti sadnega, pri kateri nastanejo na listih in sadežih krastave pege: škropiti proti škrlupu / hrušev, jablanov škrlup // bot. glivica, ki povzroča to bolezen: delovanje škrlupa ● nar. po nalivu se je naredil na njivi škrlup skorja; nar. posneti škrlup z mleka smetano ♪
- škrób -a m (ọ̑) 1. moki podobna bela snov iz krompirja, žita: dati v živilo škrob / tovarna škroba / lepilo iz škroba / krompirjev, pšenični, rižev škrob // ta snov kot sredstvo za doseganje večje trdote tkanine: zadnji vodi pri izpiranju dodati škrob 2. kem. ogljikov hidrat iz glukoze, ki nastaja v zelenih listih rastlin: razkrojiti škrob v enostavne sladkorje; velik odstotek škroba v žitu; škrob in celuloza / živalski škrob iz glukoze nastali ogljikov hidrat, ki se nabira v jetrih in mišicah ◊ bot. asimilacijski škrob ki nastaja v listih; rezervni škrob ki se nabira v semenih, plodovih, gomoljih ♪
- škróbnat -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na škrob: škrobnata snov / škrobnat krompir krompir, ki vsebuje veliko škroba; uživati škrobnato hrano ♪
- škropíti -ím nedov. (ȋ í) 1. s kapljicami, curki tekočine močiti, vlažiti: škropiti vrtno trato, ulico; škropiti koga v obraz; škropiti komu čelo z vodo; škropiti se po prsih / ekspr. avtomobil je škropil mimoidoče / pri umivanju je škropil okoli sebe 2. nepreh. v kapljicah, curkih hitro razprševati se: avtomobil je drvel in blato je škropilo; brezoseb. tolkel je po vodi, da je škropilo na vse strani / ekspr. udarjal je po razbeljenem železu in iskre so škropile na vse strani letele 3. razprševati po čem tekočo snov, da se preprečijo bolezni, uničijo škodljivci: škropiti sadno drevje; škropiti krompir; škropiti proti plesni; škropiti z modro galico 4. brezoseb. v redkih kapljah deževati: zvečer je začelo škropiti / v osebni rabi ves dan je škropil dež 5. nar. kropiti: škropiti mrliča / škropiti z blagoslovljeno vodo ● ekspr. škropiti napadalce s
kroglami streljati nanje škropèč -éča -e: govoril je, škropeč slino na vse strani škropljèn -êna -o: škropljeno drevje ♪
- škŕta -e ž (ŕ) zastar. zareza: naslonil je škrto puščice na tetivo in sprožil ● zastar. pogledal je skozi ozko škrto špranjo ♪
- škŕtež -a m (ȓ) ekspr. skopuh: nočejo se družiti s tistim škrtežem ♪
- škŕžen -žna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na škrge: po škržni barvi ugotoviti, da so ribe sveže ♦ zool. škržni lističi, obloki; škržni poklopec; škržna raza ali škržna reža vsaka od petih odprtin pred prsnimi plavutmi, skozi katere odteka voda, ki obliva škrge; škržno ogrodje del okostja glave pri ribah, ki ga sestavlja pet škržnih oblokov ♪
- šlígati -am nedov. (ȋ ȋ) nar. vzhodno švrkati: šligal je z bičem po živini ♪
- šlúk -a m (ȗ) nižje pog. požirek: naredil je velik šluk ♪
- šméntan -a -o prid. (ẹ̄) 1. ekspr. ki izraža a) nekoliko odklonilen odnos do osebe, stvari: to je tisti šmentani fantič; šmentani mešetar / težko bo priti čez te šmentane korenine; šmentana muha / kot psovka ti šmentani lenuh, ti že pokažem b) začudenje, občudovanje: šmentana ženska, kako je sposobna 2. v medmetni rabi, v zvezi šmentana reč izraža zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: ti šmentana reč, zdaj nam res ne kaže oditi; šmentana reč, kaj mi poveš / šmentana reč, zdaj bom moral pa dolgo čakati šméntano prisl., ekspr. zelo, hudo: šmentano se mi mudi; dekle je šmentano čedno ♪
- šnávcer -ja m (á) pes raznih velikosti z izrazitimi obrvmi in izrazitimi dlakami okoli gobca: gojiti šnavcerje / veliki šnavcer ♪
- šníta -e ž (í) nižje pog. rezina: maslene šnite; šnita kruha / pohane šnite ocvrte kruhove rezine ♪
- šnôpec -pca m (ȏ) nižje pog. žganje: piti šnopec; požirek šnopca ♪
- šóba -e ž (ọ́) 1. debele ali naprej potisnjene, štrleče ustnice: njegov obraz ni lep, ker ima šobo / dojenček je naredil šobo in začel sesati; ustnice je nabrala v šobo ∙ slabš. držati šobo s šobljenjem kazati nejevoljo, užaljenost; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost 2. nav. mn. velika živalska ustnica: mehke konjske šobe; žabja šoba 3. nav. mn., nar. zahodno ustnice, usta: odločno stisnjene šobe 4. teh. zožujoči se del na koncu priprav za ustvarjanje, oblikovanje, doziranje curka: šoba se je zamašila; uporaba šob / iz šobe je pihal zrak / brizgalna, dušilna, gorilna šoba; šoba uplinjača ♪
21.199 21.224 21.249 21.274 21.299 21.324 21.349 21.374 21.399 21.424