Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ži (20.324-20.348)


  1.      spoprijémati se  -am se tudi -ljem se nedov. (ẹ̑) nav. ekspr. 1. spopadati se: fantje se spet spoprijemajo / partizanske enote so se spoprijemale z redno vojsko / spoprijemati se s sovražnikovimi letali 2. s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z prizadevati si reševati, odpravljati kaj težavnega, neprijetnega: komisija se mora spoprijemati s številnimi problemi, vprašanji / vsak dan se spoprijema s težkim delom; spoprijemati se z življenjem ♪
  2.      spoprijéti se  -prímem se dov., spoprijél se; nam. spoprijét se in spoprijèt se (ẹ́ í) 1. nav. ekspr. spopasti se: fantje so se spoprijeli; spoprijel se je s sošolcem / vojski sta se spoprijeli; na meji so se spet spoprijeli / javno sta se spoprijela zaradi zemlje 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z prizadevati si rešiti, odpraviti kaj težavnega, neprijetnega: spoprijeti se s problemom, težavami / spoprijeti se z delom; spoprijeti se z matematiko; gasilci so se spoprijeli z ognjem so začeli gasiti; alpinisti so se spoprijeli s steno so začeli plezati po steni; že kot otrok se je moral spoprijeti s težkim življenjem 3. star. prijeti drug drugega za roke: dekleta so se spoprijela v kolo / spoprijeti se za roke ♪
  3.      spòr  spôra m (ȍ ó) stanje, ko se kdo s kom spre: spor nastane, se začne, ekspr. se vname; izogibati se sporom; poravnati, rešiti spor; poseči v spor; hudi, neprijetni spori; mejni spor; spor zaradi dediščine; spori med državami / filozofski, politični spor / biti v sporu s kom // jur. stanje, ki nastane s tem, da stranki v postopku pred sodiščem, pristojnim organom uveljavljata različno stališče o čem: s tožbo sprožiti spor / kompetenčni spor; upravni, ustavni spor / pravni spor ● knjiž. spor med hotenjem in nemočjo nasprotje, konflikt; knjiž. jabolko spora stvar, ki je vzrok spora ♪
  4.      spóra  -e ž (ọ̑) 1. bot. celica za nespolno razmnoževanje; tros: mahovi, praproti se razmnožujejo s sporami 2. biol. zaradi neugodnih življenjskih razmer z odporno membrano ovita bakterija: uničevati spore ♦ med., vet. spore vraničnega prisada ♪
  5.      sporazumáštvo  -a s (ȃ) nav. slabš. lastnosti ali ravnanje človeka, ki (rad) sklepa (slabe, nenačelne) sporazume: oportunistično, neznačajno sporazumaštvo / boril se je proti njegovemu sporazumaštvu z buržoazijo ♪
  6.      sporazumeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sporazumevanje: sporazumevalni postopek / sporazumevalni jezik ♪
  7.      sporazumévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od sporazumevati se: sporazumevanje za ceno, o ceni / samoupravno sporazumevanje / jezik je sredstvo sporazumevanja; sporazumevanje z besedami, s kretnjami / pol leta sta preživela v dobrem sporazumevanju v soglasju, razumevanju ♪
  8.      sporazumévati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. z dogovarjanjem prihajati do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: sporazumevati se za cene; državi sta se sporazumevali o novi pogodbi 2. izmenjavati, posredovati misli, informacije: zaradi prevelikega hrupa se nista mogla sporazumevati; sporazumevati se v tujem jeziku / mravlje se sporazumevajo s tipalnicami / dobro sta se sporazumevala se ujemala, se razumela sporazumevajóč -a -e: sporazumevajoč nasmeh ♪
  9.      sporazumljeválen  -lna -o prid. (ȃ) star. sporazumevalen: sporazumljevalni jezik med njima je francoščina ♪
  10.      sporazúmnost  -i ž (ú) knjiž. z dogovorom doseženo stanje medsebojnega razumevanja, sodelovanja: živeti s kom v sporazumnosti / po dolgem pregovarjanju je prišlo med njima do sporazumnosti / njegove besede je sprejel z vso sporazumnostjo z vsem razumevanjem ♪
  11.      sporêči se  -rêčem se dov., sporêci se sporecíte se; sporékel se sporêkla se (é) z besedami, navadno ostrimi, izraziti medsebojno nesoglasje, nasprotovanje: fantje se večkrat sporečejo in stepejo; sporekla sta se zaradi otrok; sporeči se za nepomembne reči, ekspr. za prazen nič; sporeči se z možem; hudo, malo, zelo, ekspr. do smrti se sporeči ♪
  12.      sporèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. skupek del, nastopov, oddaj, ki se določijo za uresničitev kot določena celota: napovedati spored; gledališče je delo uvrstilo v svoj spored; radijski, televizijski spored; spored tekmovanja // kar nastane z uresničevanjem takega skupka ali kake njegove enote: gledati, poslušati spored; cirkuški spored ga je dolgočasil / prvi, drugi radijski spored // s predlogom, s širokim pomenskim obsegom izraža uresničitev, uresničevanje določene enote takega skupka del, nastopov, oddaj glede na čas: v gledališču je na sporedu slovenska drama; ob dvanajstih bo na sporedu oddaja o kmetijstvu / film so morali umakniti s sporeda 2. besedilo, zapis takega skupka del, nastopov, oddaj: prebrati kinematografski, radijski spored / kupiti gledališki spored / čeprav je bilo njegovo ime napisano v sporedu, ni nastopil ♪
  13.      sporéden  -dna -o prid. (ẹ̄) 1. vzporeden: sporedne poti / sporedni umetnostni tokovi / knjiž. sporedna izdaja knjige v nemškem in slovenskem jeziku istočasna 2. star. postranski, obroben, nepomemben: sporedne, nebistvene napake / stvar je sporednega pomena sporédno prisl.: sporedno izdati zbirko novel in pesmi; postelja je stala sporedno z mojo ♪
  14.      sporédnica  -e ž (ẹ̑) star. vzporednica: v njenem življenju je iskal sporednice s svojim / hodil sem v peti a razred, prijatelj pa v sporednico v paralelko ♪
  15.      sporočílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sporočilo ali sporočanje: sporočilna jasnost / sporočilna sposobnost / sporočilna vloga jezika; sporočilna vrednost književnega dela ∙ publ. novi sporočilni mediji radio, televizija ♪
  16.      sposóben  -bna -o prid., sposóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben človek, strokovnjak; ni sposoben opravljati svoje funkcije; za to delo bi moral biti sposobnejši; kot ravnatelj ni sposoben // ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo sposobni fantje; za življenje sposobna bitja / zaradi razburjenja ni sposoben normalno presojati / ti bombniki so sposobni nositi atomske bombe; snovi, sposobne vpijati vlago / kreditno sposoben ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit 2. ki si lahko hitro, brez večjega napora pridobi potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben delavec, učenec / čutil se je sposobnega za študij filozofije / biti sposoben prilagoditi se novemu okolju 3. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega sposoben; sposoben je narediti kakršnokoli hudobijo ◊ jur. poslovno sposoben ki lahko samostojno sklepa pravne posle; pravdno, oporočno sposoben; sam.: sposobni uspejo ♪
  17.      sposóbnež  -a m (ọ̑) ekspr. sposoben človek: za tako delo so potrebni sposobneži ♪
  18.      spoštovánje  -a s (ȃ) 1. zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti: čutiti, izgubiti spoštovanje do starejših, voditeljev; z besedami, dejanji izkazati komu dolžno, veliko spoštovanje; z delom si pridobiti spoštovanje / imeti, uživati spoštovanje; narediti iz spoštovanja; govoriti o čem s spoštovanjem / publ., kot vljudnostna fraza sprejmite izraze mojega spoštovanja / v meščanskem okolju, kot pozdrav moje spoštovanje / v pismih s spoštovanjem; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem // ekspr., navadno v zvezi vreden spoštovanja izraža, da je koga ali kaj vredno upoštevati: tak nasprotnik je vreden vsega spoštovanja; njegova odločnost je spoštovanja vredna 2. upoštevanje, izpolnjevanje: spoštovanje dogovorov, predpisov, rokov ♪
  19.      spoštováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. imeti, kazati do koga zelo pozitiven odnos zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti: spoštuje očeta, starejše; spoštovati koga zaradi njegove poštenosti, pravičnosti; vsak človek bi se moral spoštovati tudi sam / spoštovati delo, marljivost 2. upoštevati, držati se: spoštovati dogovor, pravila, zakone / vedno spoštuje njene želje / spoštovati ozemeljsko nedotakljivost države; spoštovati svobodo odločanja ∙ spoštovati petek v krščanskem okolju ob petkih ne jesti mesa, postiti se spoštujóč -a -e: spoštujoč njegove besede, je naredila, kakor je naročil spoštován -a -o: spoštovan človek, strokovnjak; povsod, splošno spoštovan / v vljudnostnem nagovoru spoštovane gledalke in gledalci; sam.: v vljudnostnem nagovoru kaj lahko naredim za vas, spoštovani ♪
  20.      spót  -a m (ọ̑) publ. navadno reklami namenjena krajša, vsebinsko zaključena enota zlasti televizijskega programa: prikazovati spote / reklamni spot ♪
  21.      spotakníti  in spotákniti -em dov. (ȋ á) povzročiti, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: spotakniti nasprotnega igralca, sošolca; spotakniti koga z nogo, s palico spotakníti se in spotákniti se 1. pri hoji, teku z nogo zadeti ob kaj: deklica se je spotaknila in padla; spotakniti se ob kamen, štor / konj se je v diru spotaknil / s smiselnim osebkom v dajalniku na stezi se mu je spotaknilo; pren., ekspr. v svojem prizadevanju se je večkrat spotaknil 2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izraziti svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: v članku se je spotaknil ob nekatere besede; ženske so se spotaknile ob njeno obleko, nad njeno frizuro; večkrat se je spotaknil obenj; ni storil nič takega, ob kar bi se kdo mogel spotakniti 3. ekspr. narediti moralno neprimerno dejanje: samo enkrat se je spotaknil, pa mu nočejo pomagati / vsi so jo zalezovali, ni čudno, da se je spotaknila ● ekspr. povsod se človek spotakne ob kak tabu, kako težavo naleti nanj, nanjo; ekspr. ob tej besedi se pri branju zmeraj spotakne se mu zatakne ♪
  22.      spotík  -a m (ȋ) glagolnik od spotakniti se: vsak spotik na nevarni poti bi bil usoden / spotiki in padci v življenju ♪
  23.      spotíka  -e ž (ȋ) ekspr. 1. izražanje nezadovoljstva, slabega mnenja o kom, čem: boji se zamere in spotike; poročila se je in bilo je konec spotike / to je nekaterim v spotiko 2. kar vzbuja nezadovoljstvo, slabo mnenje: popivanje je veljalo za veliko spotiko / bil je spotika v družini / kamen spotike ● ekspr. biti spotika odkritosrčnemu pogovoru ovira; ekspr. govoriti brez spotike brez zatikanja, gladko ♪
  24.      spotíkati  -am nedov. (ȋ) povzročati, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: rad je spotikal sošolce; spotikali so se med seboj spotíkati se 1. pri hoji, teku z nogo zadevati ob kaj: spotikati se ob kamenje, korenine; na gozdni stezi so se spotikali / ekspr. noge so se spotikale od utrujenosti // ekspr. spotikajoč se iti: pod težkimi bremeni so se spotikali v breg 2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izražati svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: spotikali so se ob njeno vedenje, nad izgubljanjem časa; ob vsakega se spotika; vsi se spotikajo nad njeno lahkomiselnostjo ● ekspr. pri govorjenju se spotika se mu zatika; ekspr. v življenju se je spotikal in padal delal manjše napake, moralno neprimerna dejanja spotikáje: spotikaje sošolca, je še sam padel; težko so ga nosili, spotikaje se skozi gozd spotikajóč -a -e: hropeč in spotikajoč se je stopal dalje ♪
  25.      spovédanec  -nca m (ẹ̑) rel. kdor je spovedan: naložiti spovedancu pokoro; spovednik in spovedanec ♪

   20.199 20.224 20.249 20.274 20.299 20.324 20.349 20.374 20.399 20.424  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA