Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ži (15.349-15.373)


  1.      pólžláhten  -tna -o [u̯ž] prid. (ọ̑-á) 1. agr. ki ni glede vseh lastnosti žlahten: polžlahtne jablane 2. knjiž., v zvezi polžlahtni kamen poldragi kamen ♪
  2.      pomáda  -e ž (ȃ) knjiž. mazilo, krema: lasje so se mu svetili od pomade; namazati si ustnice s pomado; lonček pomade / bela, rožnata pomada; lasna pomada ♪
  3.      pomagáč  -a m (á) kdor komu pomaga: za košnjo so naprosili veliko pomagačev; bil je za pomagača pri zidarjih / slabš. tat si je našel novega pomagača ∙ ekspr. opravili so z okupatorji in njihovimi domačimi pomagači sodelavci ♪
  4.      pomagáj  -a m (ȃ) star., v zvezi na pomagaj na pomoč: že več kot pol ure je klicala na pomagaj; spodrsnilo mu je v steni in zavpil je na pomagaj(e) ♪
  5.      pomagálka  -e [u̯k] ž (ȃ) 1. knjiž. pomočnica, pomagačka: bila je pridna pomagalka 2. star., v medmetni rabi, v zvezi sveta pomagalka izraža a) začudenje, presenečenje: o sveta pomagalka, ali je to res b) strah, vznemirjenje, obup: sveta pomagalka, kaj pa je; sveta pomagalka, ob vse premoženje sem ♪
  6.      pomagánje  -a s (ȃ) star., v zvezi na pomaganje na pomoč: klicati, vpiti na pomaganje; slišal je njen klic na pomaganje; prim. napomaganje ♪
  7.      pomágati  -am, in pomágati in pomagáti -am nedov. in dov. (á; á á á) 1. opravljati delo, del dela namesto drugega: fant rad pomaga; nikomur noče pomagati; pomagati materi, sosedom; otroci mu že pomagajo; pomagati kuhati, pospravljati; pomagati na polju, pri košnji, v kuhinji; lepo je, če pomagate drug drugemu; vedno si pomagajo; ekspr. s tem človekom si ne moreš dosti pomagati je slab, nesposoben delavec / pri učenju mu morajo pomagati; pomagaj mi rešiti ta problem / izkušnje so mu pomagale pri delu / kot vljudnostna fraza ali ti lahko pomagam 2. delati, da kdo lažje kam ali odkod pride: pomagal ji je stopiti iz avtomobila; pomagali so jim pobegniti iz ječe / elipt. moram mu pomagati domov 3. delati, prizadevati si, da kdo pride iz neugodnega položaja: pomagati človeku v stiski; pomagal mu je iz dolgov; pomagati z denarjem, dobrim nasvetom; temu človeku je treba, ni mogoče pomagati; naj si pomaga, kakor si more / elipt. pomagal ji je iz družbe nadležnega spremljevalca / vsi izgovori mu niso pomagali / kot vzklik pomagajte, pomagajte; star., kot vljudnostna fraza pri kihanju bog pomagaj 4. delati, povzročati, da se komu izboljša a) zdravstveno stanje: zdravnik mu lahko pomaga; bolni kravi so pomagali z zelišči / dieta je pomagala proti mozoljavosti; domača zdravila mu niso pomagala b) družbeni, socialni položaj: pomagali so mu do oblasti, službe; znal si je pomagati do vodilnega mesta; pog. pomagati si navzgor na višji službeni ali družbeni položaj 5. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog pomagaj izraža a) nejevoljo, nestrpnost: nazaj si prišel tak, da bog pomagaj b) strah, vznemirjenost: če bodo oni zmagali, potem bog pomagaj c) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj ● igralci so pomagali delu do uspeha zaradi dobre igre igralcev je delo uspelo; ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. pojdi sam, da ti ne bom jaz pomagal čez prag te s silo spravil stran, ven; ekspr. kopeli so mu pomagale na noge ga ozdravile, okrepile; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. tu ne pomaga več nobena maža izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; kaj pomaga vse bogastvo, če ni zdravja zdravje je za človeka najpomembnejše; nič ne pomaga, vstati bo treba izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti; ekspr. nemščino je govoril, da bog pomagaj zelo slabo; ekspr. nabralo se je cunj, da bog pomagaj zelo veliko; preg. komur ni svetovati, temu ni pomagati ne da se pomagati človeku, ki noče poslušati nasvetov; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost pomagajóč -a -e: pomagajoč si z rokami, je srečno prišel skozi grmovje ♪
  8.      pomáhati  -am, in pomáhati tudi pomaháti -am dov. (á; á á á) 1. narediti (neurejene) gibe, navadno z roko: včasih kar tako pomaha / pes je pomahal z repom // narediti gibe z roko za izrazitev česa, navadno pozdrava: pomahala je otrokom, ki so se lovili pred hišo; pomahati z robčkom, roko (v pozdrav, slovo) / pomahal mu je, naj ustavi 2. ekspr. pojesti: pomahal je vse dateljne ♪
  9.      pomáhniti  -em, in pomahníti in pomáhniti -em dov. (á ȃ; ȋ á ȃ) narediti gib, navadno z roko: pomahnil je in šel // narediti gib z roko za izrazitev česa, navadno pozdrava: pomahniti v pozdrav, slovo / pomahne jim, naj ostanejo ♪
  10.      pomálem  in po málem prisl. (ā) 1. izraža ponavljanje dejanja v majhnih količinah, stopnjah: hrane mu daje pomalem; pomalem dežuje že ves teden; zmeraj se pomalem jezi; pomalem nalagati na ogenj / ves čas me pomalem zebe // malo, nekoliko: pomalem mu je podoben; steza je pomalem uhojena / v mladosti sem bil tudi jaz pomalem tak 2. počasi: pritisk pomalem popušča; pomalem se te začenjam bati; pomalem se je nebo zmračilo ● ekspr. pohištvo je pomalem vredno milijon dinarjev najmanj milijon dinarjev; star. kako vam gre? Hvala, bo že pomalem bo že (kako), še kar málo pomálem in málo po málem ekspr.: malo pomalem srka kavo; malo pomalem je začelo deževati / malo pomalem se je le dal omečiti; prim. mali ♪
  11.      pomáljati  -am nedov. (á) večkrat moliti, iztegovati: pes pomalja jezik iz gobca / pomaljal je roke proti mimoidočim in prosil / vsakemu je pomaljal steklenico z žganjem pomáljati se knjiž. biti viden, kazati se: obrisi kopnega so se pomaljali iz megle ♪
  12.      pomalomeščániti  -im dov. (á ȃ) slabš. prilagoditi malomeščanskemu načinu življenja in mišljenja: ta družba ga je pomalomeščanila; nekdaj tako načelen človek, pa se je čisto pomalomeščanil pomalomeščánjen -a -o: živeti v pomalomeščanjenem okolju ♪
  13.      pománjkanje  -a s (ȃ) stanje, za katero je značilna odsotnost zadostne količine materialnih dobrin: v hiši je bilo pomanjkanje; trpeti pomanjkanje; pomanjkanje denarja, kruha / pohištvo kaže na pomanjkanje; živeti v velikem pomanjkanju // dejstvo, da česa ni na razpolago v zadostni količini: pomanjkanje cementa, vode / pomanjkanje šolskih prostorov, stanovanj / pomanjkanje strokovnih kadrov / izpustili so ga zaradi pomanjkanja dokazov; pomanjkanje virov / pomanjkanje srčne kulture, samozavesti ♪
  14.      pomanjkljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki nima vseh sestavnih delov celote, enote: pomanjkljiv naslov; predložili so pomanjkljive podatke; pomanjkljiva oprema 2. ki ni v skladu z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: pomanjkljivo delo, popravilo / pomanjkljiva znanstvena metoda / pomanjkljiva izobrazba; pomanjkljivo znanje / pomanjkljiva prehrana 3. ki ne obstaja v zadostni, zadovoljivi meri: pomanjkljivi dokazi; pomanjkljive informacije; pomanjkljiva navodila ● ekspr. prišla je v pomanjkljivi obleki neprimerno, nedostojno oblečena pomanjkljívo prisl.: pomanjkljivo govoriti tuje jezike; pomanjkljivo oblečena ženska; pomanjkljivo opremljeno stanovanje ♪
  15.      pomanjkljívost  -i ž (í) 1. nav. ekspr. kar ni v skladu a) z določenim pravilom, normo: odpraviti pomanjkljivosti; opozarjati na pomanjkljivosti; pomanjkljivosti v poslovanju / jezikovne, pravopisne pomanjkljivosti / glavna pomanjkljivost tega filma je razvlečenost b) z resničnostjo, dejstvi: v razpravi je precej pomanjkljivosti c) z zahtevanimi lastnostmi, zahtevano kakovostjo: na stavbi so odkrili pomanjkljivosti; pomanjkljivosti novega tipa avtomobila // navadno s prilastkom lastnost, značilnost, ki ni v skladu z normalnim, zdravim stanjem, delovanjem organizma: organske, telesne pomanjkljivosti 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom slaba, nezaželena lastnost koga: vsak človek ima kako pomanjkljivost / pijančevanje je njegova velika pomanjkljivost napaka 3. lastnost, značilnost pomanjkljivega: pomanjkljivost znanstvene metode / pomanjkljivost informacij ♪
  16.      pomanjševálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pomanjševanje: pomanjševalno razmerje / pomanjševalne in povečevalne leče ♦ lingv. pomanjševalno obrazilo ♪
  17.      pomaránča  -e ž (ȃ) južno drevo ali grm z oranžnimi užitnimi sadovi ali njegov sad: jesti, lupiti pomaranče / nasad pomaranč / grenka pomaranča grenkega okusa za marmelado, sadni sok; jafa pomaranča jajčaste oblike z debelo lupino, rastoča na Bližnjem vzhodu ♦ etn. sekati pomaranče metati v pomaranče kovance z namenom, da se zapičijo vanje ♪
  18.      pomaránčevec  -vca m (ȃ) 1. južno drevo ali grm z oranžnimi užitnimi sadovi: pomarančevci že cvetijo; nasadi pomarančevcev 2. knjiž., redko pomarančni liker: pri tretjem kozarčku pomarančevca se ji je začelo vrteti ♪
  19.      pomasóviti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) publ. narediti, povzročiti, da postane kdo po načinu življenja in mišljenja enak, podoben množici, večini: tehnika, standard navadno pomasovi posameznika; bili so taki časi, da se je bilo najbolje pomasoviti pomasóvljen -a -o: pomasovljen človek; pomasovljena družba ♪
  20.      pomázati  -mážem dov., pomázala in pomazála (á ȃ) 1. nanesti tanko plast mastne ali tekoče snovi: pomazati pekač z oljem / pomazati kruh s smetano namazati 2. umazati: da ne bi pomazal tal, se je sezul; pazi, da se ne pomažeš / ekspr. pomazati zidove z napisi 3. pog. podkupiti: če boš pomazal, boš hitreje dobil pomázan -a -o: pomazana in odrgnjena obleka ♪
  21.      pomedvéditi  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. narediti koga okornega, odljudnega: zakotno življenje ga je pomedvedilo; v hribih se je čisto pomedvedil ♪
  22.      pomeljáj  in pomeláj -a m (ȃ) nar. prekmursko kdor prinese, pripelje v mlin mlet žito in pomaga pri mletju: mlinar in njegov pomeljaj ♪
  23.      pomémben  -bna -o prid., pomémbnejši (ẹ̄) 1. ki je sam po sebi ali v odnosu do drugega tak a) da ga je treba upoštevati, nanj misliti: pomemben dogodek; pomemben podatek; pomembna novica; sporočilo je pomembno b) da lahko vpliva na določena dejstva: pomembna odločitev; pomembna odkritja; vojaško pomembni objekti; prehrana je zelo pomembna; ta slikar je pomemben za razvoj umetnosti / ta tekma je pomembna za uvrstitev v finale / za sestavo moštva so pomembni rezultati // redko nujen, pereč: rešitev pomembnih problemov; stvar je zelo pomembna, zato je ne odlašajmo 2. ki ima tak položaj, funkcijo, da lahko vpliva, odloča: pomemben funkcionar; v podjetju se čuti pomembnejšega, kot je v resnici / biti na pomembnem položaju; opravljati pomembne politične funkcije / publ. ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: pomemben pisatelj; Prešeren je najpomembnejši slovenski pesnik; pomembna cesta, elektrarna; pomembno turistično središče / pri avtomobilu je najpomembnejši motor / pomemben praznik; pomembna obletnica / pomembna oseba romana glavna, osrednja // ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje: pomembni Slovenci 4. publ. (precej) velik: ujeti pomembno število sovražnih vojakov / poneveriti pomemben znesek / organizacija je doživela pomembne spremembe pomémbno 1. prislov od pomemben: pomembno se držati; pomembno preseči povprečje 2. v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: pomembno je, da pridejo vsi / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♪
  24.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  25.      pomendráti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) 1. s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: pomendrati sadike; konji so pomendrali travo, žito / pomendrati gredo, polje / pomendrati na tleh ležeči klobuk / pomendrati s kopiti, nogami / pomendrati klasje v zemljo / ekspr. vrgel je sliko na tla in jo pomendral // ekspr. s hojo, stopanjem po kom povzročiti (hude) telesne poškodbe, smrt: pomendrali so ga konji / bežeča množica je pomendrala več ljudi / tank, tovornjak jih je pomendral povozil 2. ekspr. s hojo, udarci nog pogasiti: pomendrati ogenj 3. ekspr. brezobzirno pokoriti, uničiti: sam si in če jim boš ugovarjal, te bodo pomendrali / sovražnik je hotel pomendrati našo domovino / pomendrati svobodo 4. ekspr. povzročiti, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: pomendral je njeno ljubezen / pomendrati svoje ideale ● ekspr. pomendrati komu srce brezobzirno, hudo ga (čustveno) prizadeti pomendrán -a -o: kdor je ugovarjal, je bil pomendran; pomendrana greda ♪

   15.224 15.249 15.274 15.299 15.324 15.349 15.374 15.399 15.424 15.449  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA