Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ži (13.249-13.273)


  1.      odvírati  -am nedov. (ȋ ȋ) popuščati zavoro pri vozilu: vso pot je zaviral in odviral ♪
  2.      odvísen  -sna -o prid. (í ȋ) navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z od 1. ki je v takem odnosu do koga, da ta skrbi za njegove potrebe: mladič je dolgo odvisen od svoje matere; zaradi bolezni je bila popolnoma odvisna od drugih / odvisni smo drug od drugega // ki je v takem odnosu do koga, da potrebuje od njega določeno pomoč: sin študira in je odvisen od staršev; biti finančno, gospodarsko, kulturno odvisen od koga / preveč je odvisen od vašega mnenja preveč ga upošteva 2. ki je v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve: dokler prejema njihovo podporo, je od njih odvisen; žena je bila v preteklosti odvisna od moža // star. nesvoboden, nesamostojen: boj odvisnih narodov za svobodo; kolonije in druge odvisne dežele 3. ki je v takem odnosu do česa, da to omogoča njegovo uresničitev, določa stopnjo, lastnosti: tudi od pridnosti je odvisen uspeh dela; cena je odvisna od stroškov; vidljivost je odvisna od čistosti ozračja ● od vaše izjave je odvisna odločitev sodnikov vaša izjava bo odločilno vplivala nanjo; od tega je odvisna njena prihodnost to je zelo pomembno zanjo; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; od vas je odvisno, kam bomo šli vi boste odločili; od vremena je odvisno, če bomo šli šli bomo le ob ugodnem vremenu ◊ ekon. odvisni stroški stroški v zvezi z nabavo, prevozom, skladiščenjem blaga; lingv. odvisni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni sklon vsak od šestih sklonov razen imenovalnika; odvisni stavek stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek; mat. odvisni sistem sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov; odvisna spremenljivka količina, katere vrednost je odvisna od drugih količin odvísno prisl., navadno v povedni rabi izraža omejitev: stvar je lahko dobra ali slaba, odvisno je, kako nanjo gledate; elipt.: jed je odlična, odvisno od okusa; nekateri odidejo veseli, drugi pa žalostni, odvisno od značaja ♪
  3.      odviséti  -ím dov., odvísel (ẹ́ í) nav. 3. os., publ., v zvezi z od biti odvisen: pojavi so organsko povezani med seboj, odvisijo drug od drugega; uspeh odvisi od temeljitega študija / vse odvisi od tebe, od tega, kako jemlješ življenje ♪
  4.      odvísnost  -i ž (í) stanje, lastnost odvisnega: a) odvisnost mladiča od matere / medsebojna odvisnost vsega živega sveta b) v svoji družbeni in osebni odvisnosti si takrat ni upal uprizoriti te drame / ekonomska, finančna odvisnost; odvisnost uspeha od prizadevnosti ● publ. šole so bile v veliki odvisnosti od proračuna sredstva za svojo dejavnost so dobivale le iz proračuna; publ. v sonetih je njegova odvisnost od nemške metrike manjša je manj posnemal nemško metriko ◊ filoz. odvisnost lastnost pojava, da je pogoj za drug pojav; mat. linearna odvisnost lastnost sistema enačb ali vektorjev, da je ena enačba ali vektor izrazljiv z vrsto drugih enačb ali vektorjev, pomnoženih z določenimi koeficienti ♪
  5.      odvíti  -víjem dov. (í) 1. z vrtenjem v določeno smer a) odstraniti: odviti matico; odviti pokrovček; odviti žarnico; odviti s ključem, z roko / odviti steklenico / odviti kolo pri avtomobilu sneti ga z odstranitvijo matic, ki ga pritrjujejo; odviti tirnice ♦ voj. odviti bombo odstraniti ji pokrovček nad vžigalnikom b) narediti, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odviti vreteno pri preši; odviti varovalke; odviti in priviti / odviti za en obrat // z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odvil je pipo in voda je silovito pritekla; odviti ventil 2. narediti, da kaj preneha biti a) zavito: odviti bonbon, paket; počasi je odvila darilo / odviti šolske knjige b) ovito: odviti obvezo; odviti papir; odviti šal / nalahno je odvil bratovo roko, ki ga je objemala v spanju odmaknil / zjutraj si je boleče noge povila, zvečer pa odvila c) navito: odviti nit, sukanec / odviti klobčič č) zvito: odviti listek; list se odvije / odviti kito 3. nar. koroško odkimati: Dva kupca sta se medtem zanimala za naš par. Eden je samo pobrcal s palico po stegnih in nato odvil z glavo ter brez besede izginil (Prežihov) odvíti se knjiž., redko zaviti v drugo smer: cesta najprej zavije na levo, nato pa se odvije na desno ● knjiž. vse skupaj se je odvilo v nekaj minutah zgodilo odvít -a -o: odvita žarnica; bomba je odvita ♪
  6.      odvléči  -vléčem dov., odvléci odvlécite in odvlecíte; odvlékel odvlékla (ẹ́) 1. z vlečenjem spraviti z določenega mesta: odvleči hlod z dvorišča; košare ni mogla dvigniti in jo je kar odvlekla iz sobe / ladjo so z vlačilcem odvlekli v ladjedelnico / podrl ga je na tla in nezavestnega odvlekel v grmovje ∙ ekspr. komaj je odvlekel noge proti hiši odšel 2. nav. ekspr. s silo narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: hiše so požgali, ljudi pa odvlekli v taborišče; odvleči koga na prisilno delo, v ujetništvo // kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo proti svoji volji kam odide: k zdravniku so ga morali odvleči / po predstavi so ga odvlekli v gostilno odvléči se ekspr. s težavo oditi: prijel se je za hrbet in se odvlekel do naslanjača; odvlekla se je v hišo bleda kot mrlič // oditi: odvlekla sta se iz hiše, ne da bi kdo opazil ♪
  7.      odvódnica  -e ž (ọ̑) anat. žila, ki odvaja kri od srca: kri je brizgala iz odvodnice; poapnitev, zamašitev odvodnice / pljučna odvodnica ◊ grad. kanal za odvajanje vode ♪
  8.      odvòz  -ôza m (ȍ ó) 1. glagolnik od odvoziti ali odvažati: poskrbeti za odvoz smeti; dovoz in odvoz blaga iz pristanišča / odvoz hlodov bo opravila zadruga ♦ mont. odvoz izkopnine 2. kraj, prostor, po katerem se odvaža: urediti odvoz; širok odvoz ♪
  9.      odvozláti  -ám dov. (á ȃ) odstraniti vozel na čem: odvozlati kravato, verižico, vrvico / odvozlati vozel // ekspr. razrešiti kaj težko rešljivega, zapletenega: odvozlati problem; nazadnje se je zmeda le odvozlala odvozlán -a -o: odvozlana volna, vrv ♪
  10.      odvráčati  -am nedov. (ā ȃ) navadno v zvezi z od 1. delati, prizadevati si, da kdo ne bi napravil, kar namerava: starši ga odvračajo od vpisa na univerzo; prijatelji ga odvračajo od poroke z njo // delati, prizadevati si, da kdo ne bi delal več česa: odvrača ga od kajenja, postopanja / glasba ga odvrača od učenja odteguje 2. delati, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega: odvračati nesrečo od koga; sum je odvračal od sebe in ga zvračal na druge / knjiž. odvračati bolezen preprečevati; odvračati napad, udarce odbijati; knjiž. odvračati skrbi odpravljati, odstranjevati 3. delati, povzročati, da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: mati ga načrtno odvrača od očeta; po tem dogodku so se začeli odvračati od njega; pren. sreča se v zadnjem času odvrača od nje ● knjiž. ptice odvračajo tam s klopotci odganjajo; knjiž. odvračati oči, pogled od koga ne gledati ga; odvračati pozornost od česa ne biti pozoren na kaj; knjiž., redko nerad ji je odvračal na vprašanja odgovarjal odvráčati se star. obračati se (proč): še zdaj se odvrača od njega, kadar se srečata odvračajóč -a -e: odvračajoče besede, kretnje ♪
  11.      odvráten  -tna -o prid., odvrátnejši (ā) nav. ekspr. neprijeten, zoprn: odvraten človek; fant mu je bil od prvega dne odvraten / naložili so mu odvratno dolžnost; odvratna vsiljivost; odvratno vedenje; mrzlo, odvratno vreme // ogaben, gnusen: odvratno dejanje odvrátno prisl.: odvratno se vesti ♪
  12.      odvréči  -vŕžem dov., odvŕzi odvŕzite in odvrzíte; odvŕgel odvŕgla (ẹ́ ȓ) 1. z metom narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odvreči cigaretni ogorek, prazno steklenico, škatlo / odvreči breme s pleč / letala so odvrgla bombe spustila / ekspr. vojaki so odvrgli orožje so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; pren. v hipu je odvrgel vso dostojanstvenost // izločiti kot neuporabno: odvreči stare igrače; ko se bo stroj pokvaril, ga bodo odvrgli 2. z metom spraviti kam: helikopter jim je odvrgel opremo v taborišče; letalo je odvrglo partizanom municijo in orožje / padalce so odvrgli na osvobojeno ozemlje 3. redko postati revnejši, siromašnejši za kako stvar; izgubiti: drevesa so že odvrgla listje; ta rastlina odvrže liste, če jo preveč zalivamo / jelen odvrže rogovje jelenu odpade rogovje; rak odvrže oklep se levi ● ekspr. nekaj se jim je zameril, zato so ga odvrgli izločili, izključili iz svoje sredine; ekspr. ljudje še niso odvrgli stare kože se še niso spremenili odvŕžen -a -o: odvrženi predmeti; odvrženo orožje se razdeli borcem ♪
  13.      odvréti  -vrèm dov., odvŕl (ẹ́ ȅ) 1. popustiti zavoro pri vozilu: čeprav je vozil po strmini, je malo odvrl; pod klancem je pozabil odvreti / odvreti voz 2. nar. vzhodno odviti, odpreti: stopil je pod prho in odvrl pipo odvŕt -a -o: odvrta pipa ♪
  14.      odvrníti  in odvŕniti -em dov. (ȋ ŕ) navadno v zvezi z od 1. narediti, povzročiti, da kdo ne napravi, kar namerava: od poroke so ga odvrnili starši; komaj so ga odvrnili od nevarnega vzpona / odvrniti koga od sklepa // narediti, povzročiti, da kdo ne dela več česa: odvrniti koga od pijančevanja / glasba ga je odvrnila od učenja 2. narediti, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega: odvrniti nesrečo, sum od koga / odvrnil je nevarnost od nje / knjiž. odvrniti bolezen preprečiti; odvrniti napad, udarce odbiti; knjiž. odvrniti skrbi, strah, vpliv odpraviti, odstraniti 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: prizadevala si je, da bi ga odvrnila od prijatelja; popolnoma se je odvrnil od nje 4. knjiž. odgovoriti, reči: čakala je, če ji bo kaj odvrnil; na to ji ni nič odvrnil / ne grem, ji odvrne 5. nar. gorenjsko narediti, opraviti: pridna je, veliko odvrne hiši / za hlapca jim odvrne zaleže, odleže ● ekspr. ves večer ni odvrnil oči, pogleda od nje ves večer jo je gledal; knjiž. odvrniti pozdrav odzdraviti; knjiž. rad bi odvrnil njegovo pozornost od tega dosegel, da na to ne bi bil pozoren, tega ne bi opazil; star. kako naj mu odvrnem za vse, kar je naredil zame povrnem; knjiž. rad bi ga odvrnil od misli na ženino smrt naredil, da ne bi več mislil nanjo odvrníti se in odvŕniti se star. obrniti se (proč): jezno se je odvrnil od njega in odšel odvŕnjen -a -o: odvrnjen od njega, je gledal skozi okno; odvrnjena nevarnost ♪
  15.      odvrtéti  -ím dov. (ẹ́ í) odviti, odpreti: odvrteli so več pip, pa iz nobene ni nič priteklo ● pog. film so že večkrat odvrteli predvajali odvrtéti se prenehati se vrteti: vrtiljak se je odvrtel in otroci so skakali s sedežev / ekspr. plesalci so se odvrteli in posedli k mizi ♪
  16.      odvzèm  -éma m (ȅ ẹ́) glagolnik od odvzeti: odvzem krvi; odvzem vzorcev za raziskavo / odvzem vozniškega dovoljenja / odvzem državljanstva ♦ jur. kazen odvzema prostosti kazen, pri kateri mora obsojenec prebivati v kazenskem poboljševalnem zavodu ♪
  17.      odvzéti  -vzámem dov., odvzêmi odvzemíte; odvzél; nam. odvzét in odvzèt (ẹ́ á) 1. od večje količine ločiti zlasti določeno količino: odvzeli so drobec kamnine za analizo; nekaj kapljic krvi so odvzeli za posebne preiskave; od honorarja je odvzel manjši znesek in ga poslal domov // povzročiti, narediti, da je česa manj: odvzeti od celote; toliko odvzemi, da bo mera točna; odvzeti in dodati 2. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: odvzeli so mu vozniško dovoljenje; odvzeli so jim vse olajšave, ugodnosti / odvzeti komu državljanstvo, pravice / odvzeti komu besedo // povzročiti, narediti, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: z novim blokom so jim odvzeli svetlobo / neuspeh mu je odvzel voljo do dela / odvzeti snovi določeno lastnost, sestavino; odvzeti čemu vodo 3. narediti, da pride kaj od koga: odvzela mu je klobuk in palico; odvzeti komu prtljago // z dajalnikom narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja: odvzeti komu bolečine, gorje, skrb / odvzeti komu odgovornost oprostiti ga odgovornosti ● knjiž. odvzel mu je veliko dela opravil ga je namesto njega; knjiž. za kazen so jim za en dan odvzeli hrano jim je niso dali; knjiž. odvzeti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; žarg., šport. odvzeti komu rekord prekositi ga; s pilo odvzeti rob odstraniti ga del ◊ jur. odvzeti poslovno sposobnost v sodnem postopku odločiti, da zaradi pravno določenih okoliščin kdo ne sme urejati določenih ali vseh svojih pravnih zadev odvzét -a -o: odvzeto premoženje ♪
  18.      odzádnji  -a -e prid. (ȃ) ki je zadaj, za čim; zadnji: glavnik ima v odzadnjem žepu / odzadnje stopnice; prišel je skozi odzadnja vrata ♦ lingv. odzadnji slovar slovar, urejen po absolutnem abecednem redu od zadnjega konca besede ♪
  19.      odzdàj  in od zdàj prisl. (ȁ) od tega časa, trenutka: odzdaj bomo mi pazili na to / odzdaj naprej boš delal tukaj ♪
  20.      odznák  -a m (ȃ) zastar. znak, znamenje: uniforma z odznaki; za klobukom so imeli zimzelen kot odznak / vladarski odznaki vladarske insignije; krilati lev je odznak Benetk simbol ♪
  21.      odzrcáliti  -im dov. (á ȃ) knjiž. pokazati, izraziti: njen obraz je odzrcalil vsako čustvo; v drami se je odzrcalila avtorjeva doba odzrcáliti se pojaviti se kot odsev: luči so se odzrcalile v jezeru ♪
  22.      odzváti se  -zôvem se dov., odzvál se (á ó) 1. udeležiti se česa na poziv, povabilo, prošnjo: njihovim prireditvam se je vedno rad odzval / vabilu na večerjo se ni odzvala; odzvati se pozivu, na poziv sodišča / ponudbi se je odzval jo je sprejel 2. oglasiti se, odgovoriti: klicali so ga, pa se ni odzval / na trkanje se ni nihče odzval / odzvati se na telefonski klic // knjiž. spregovoriti, reči: odzvala se je z zvonkim glasom / ne grem z vami, se je odzval nenadoma 3. narediti kaj, pokazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: dobrikanju deklet se je vedno odzval; čustveno se odzvati / poštenjak se bo na tako dejanje gotovo odzval; kot slikar se je odzval na dogodek tako, da ga je upodobil / na dražljaj se je organizem hitro odzval ● zastar. odzvati se nasvetu upoštevati ga; knjiž. odzvati se ukazu izpolniti ga; zastar. odzvala se je, da ne bo prišla sporočila, odgovorila ♪
  23.      odžvížgati  -am dov. (í) 1. prenehati žvižgati: čakali so, kdaj bo odžvižgal / odžvižgal je naučeno pesmico 2. z žvižganjem odgovoriti, oglasiti se: ko je zaslišal žvižg, je na tiho odžvižgal 3. žvižgajoč se oddaljiti: sedel je na kolo in odžvižgal proti mestu / krogla je odžvižgala tik mimo njegove glave / ekspr. burja je odžvižgala mimo oglov ● žarg., šport. sodnik je odžvižgal konec polčasa z žvižgom naznanil; ekspr. če se ne bo bolj pazil, bo kmalu odžvižgal umrl ♪
  24.      ófer  ófra m (ọ́) nižje pog. dajanje denarja za cerkvene potrebe, včasih v zvezi s sprevodom vernikov okoli oltarja; cerkveno darovanje: v nedeljo bo ofer / iti k ofru ∙ star. dati komu ofer dar ♪
  25.      oficírček  -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od oficir: na čelu je stopal suhljat oficirček; razorožili so tudi dva okupatorska oficirčka ♪

   13.124 13.149 13.174 13.199 13.224 13.249 13.274 13.299 13.324 13.349  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA