Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ži (12.799-12.823)


  1.      obrásti  -rástem in -rásem dov. (á) 1. rastoč biti, pojaviti se okrog česa: jelše so obrasle potok; grmovje je obraslo grajske zidove 2. rastoč biti na (vsej) površini: severno stran dreves obraste lišaj; streho je že obrasel mah obrásti se narediti nove poganjke (iz stebla): pšenica se še ni obrasla; presajene rože so se lepo obrasle obráščen -a -o: z drevjem obraščen prostor; obraščeno žito; prim. obrasel ♪
  2.      obràt 1 -áta m (ȁ á) 1. glagolnik od obrniti: obrat glave / obrat na, v desno, levo; obrat na petah; obrat s celim telesom; obrat nazaj / kot izvrsten letalec zmore tudi hitre obrate / obrat ključa, krmila, ročice / žarg. motor s tri tisoč obrati na minuto vrtljaji 2. dejstvo, da postane kaj (popolnoma) drugačno od prejšnjega: to je bil pomemben obrat v njegovem življenju / nepričakovan obrat v politiki / v tekstu je veliko aforizmov in besednih obratov; stavki so polni tujk in nenavadnih miselnih obratov / knjiž. ta slika predstavlja odločen obrat k naturalizmu preusmeritev ◊ astr. poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; ekon. obrat kapitala čas, v katerem se povrne kapital v izhodiščno obliko; kor. četrtinski obrat plesni obrat za 90°; polovični obrat plesni obrat za 180°; meteor. toplotni obrat pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah; muz. obrat akorda akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda prestavi za oktavo više; šport. obrat element umetnostnega drsanja, pri katerem drsalec spremeni smer vožnje za 180°; krožni obrat okrog dolžinske osi pri metanju diska, kladiva ♪
  3.      obráten 1 -tna -o prid. (ȃ) 1. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: s svojo izjavo je dosegel obraten namen, kot je želel; stvar je v resnici obratna; publ. objektivno stanje je navadno v obratnem sorazmerju s subjektivnim občutkom 2. drugačen od izhodiščnega a) glede na gibanje: v eni smeri vozi podjetje les, v obratni pa pohištvene izdelke / sklepamo lahko tudi v obratni smeri, kdor prej pride, je prej na vrsti b) glede na potek dejanja: klicali so jih v obratnem vrstnem redu, kot so oddali prijavnice; časovno zaporedje je lahko obratno od navedenega ● publ. poravnajte račun, v obratnem primeru vas bomo tožili drugače, sicer; pisar. odgovoriti z obratno pošto s prvo pošto, s katero se lahko odgovor odpošlje pošiljatelju ◊ mat. obratna funkcija funkcija, ki se dobi iz prvotne funkcije po medsebojni zamenjavi spremenljivk; obratna računska operacija računska operacija, s katero uničimo učinek, ki ga je imela prvotna operacija; obratna vrednost ulomka vrednost, ki se dobi z zamenjavo števca in imenovalca; obratno sorazmerje sorazmerje, pri katerem se ena odvisna količina zmanjšuje v istem razmerju kot druga odvisna količina narašča obrátno 1. prislov od obraten: obratno trditi; obratno sorazmeren odnos / v povedni rabi: analize kažejo, da je ravno obratno; zgodilo se je ravno obratno, kot smo pričakovali 2. publ. uvaja novo trditev namesto prej zanikane; nasprotno, narobe: ni neumno, kar predlagaš, obratno, zelo primerno je; obratno, tak način obdavčenja bi povzročil nov porast cen ♪
  4.      obratíšče  -a s (í) knjiž. točka, mesto, kjer se kaj obrne, spremeni: leposlovje je dospelo na neko obratišče; stati na obratišču življenja ♪
  5.      obratováti  -újem nedov. (á ȗ) biti s svojimi napravami v delovnem stanju: nova elektrarna že obratuje; tovarna obratuje neprekinjeno; obratovati poskusno, s polovično zmogljivostjo / žičnica danes ne obratuje / redko stroj je prenehal obratovati delati, delovati // publ., s prislovnim določilom izraža, da kaj opravlja, izpolnjuje svojo osnovno nalogo: ladja obratuje na progi Reka-Dubrovnik; letalo obratuje redno, sezonsko / v kraju obratujejo od sedmih hotelov le trije so odprti; avtobusna proga Ljubljana—Split obratuje od začetka julija do konca avgusta avtobusi vozijo na tej progi obratujóč -a -e: obratujoča elektrarna ♪
  6.      obravnáti  -ám dov. (á ȃ) knjiž. raziskati, proučiti: obravnati dokazno gradivo; zadevo so vsestransko obravnali ● star. glej, da stvar z dekletom čimprej obravnaš urediš ♪
  7.      obravnáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od obravnavati: a) obravnava poročila; obravnava perečih gospodarskih problemov; izčrpna obravnava narodnega vprašanja; predmet obravnave / dati, predložiti osnutek zakona v javno obravnavo; publ. predlog bo šel v obravnavo se bo obravnaval b) obravnava predpisane učne snovi c) statistična obravnava podatkov obdelava č) publ. njegove težave so zahtevale psihiatrično obravnavo pregled, zdravljenje pri psihiatru 2. jur. upravni ali sodni postopek, pri katerem se razčiščujejo zadeve v navzočnosti strank: obravnava bo javna; obravnava bo ob deseti uri; udeležiti se obravnave; končati, odložiti, prekiniti obravnavo; priti na obravnavo; vabilo na obravnavo; zapisnik o obravnavi / razpisati obravnavo / disciplinska, pritožbena, sodna, zapuščinska obravnava; glavna obravnava na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe ♪
  8.      obravnávati  -am nedov. (ȃ) 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda // reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja // načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki // publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico ● zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih obravnávan -a -o: obravnavan problem; obravnavana učna snov; domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo; teze so bile javno obravnavane ♪
  9.      obràz  -áza m (ȁ á) 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je // nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi ● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je ♪
  10.      obrázec  -zca m (ȃ) 1. list z okvirnim tekstom in rubrikami za ustrezne podatke: izpolniti obrazec; tiskan obrazec; blok obrazcev / davčni obrazec; obrazec za osebne podatke 2. z dogovorjenimi znaki izraženi odnosi, zakonitosti med stvarmi ali pojmi: izpeljati obrazec; svojo ugotovitev je zapisal v obliki obrazca // mat. v matematični obliki podano pravilo za računanje: obrazec za ploščino lika / matematični obrazec 3. predpisano ali ustaljeno besedilo za določene namene: izgovarjati čarovne obrazce; zarotitveni obrazci; obrazec za prisego // ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa: obrazec obrednih pesmi ● zastar. v knjigi so obrazci iz vaškega življenja podobe, slike ◊ geom. distančni obrazec za računanje razdalje med dvema točkama v koordinatnem sistemu; lit. metrični obrazec; rel. molitveni, spovedni obrazec ♪
  11.      obrázen  -zna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obraz: obrazni deli / obrazne kosti, mišice / osvežilne obrazne kopeli / obrazna mimika ♦ anat. obrazni živec gibalni živec obraznih mišic; kozm. obrazna voda ♪
  12.      obrazováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. 1. oblikovati: obrazovati predmete / človek mora obrazovati v sebi ideal // slikati, upodabljati: pogosto so ga obrazovali kot viteza / pisatelj obrazuje v delu najtemnejše strani življenja prikazuje, opisuje 2. izobraževati: vzgajati in obrazovati mladino obrazujóč -a -e: obrazujoči umetnik obrazován -a -o: obraz je imel le napol obrazovan ♪
  13.      obrêči  -rêčem dov., obrêci obrecíte; obrékel obrêkla (é) dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: obrekel ga je pri vseh sosedih; grdo, hudo obreči / nedolžnega je obrekel obdolžil ♪
  14.      obrèd  -éda m (ȅ ẹ́) navadno s prilastkom 1. javno slovesno dejanje v predpisani, ustaljeni obliki sploh: laični obredi pri podelitvi imena; poročni obred na magistratu; to so bili stari pravni obredi; obred promocije // javno versko dejanje v predpisani, ustaljeni obliki: udeležiti se obreda; duhovnik opravlja obrede / pogreb s cerkvenim obredom; verski obred / magični obredi prvotnih ljudstev ♦ etn. pomladanski obredi; ženitovanjski obred // ed., rel. skupek pravil, določil, po katerih se opravlja bogoslužje: v pravoslavni cerkvi se uporablja vzhodni obred; katoliška cerkev zahodnega obreda / opraviti mašo po vzhodnem obredu / velikonočni obred 2. nav. šalj. dejanje, opravilo: večerja je pri nas družinski obred; umivanje las je zanjo pravi lepotni obred / obred pospravljanja ♪
  15.      obréden  -dna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na obred: obredno besedilo / obredni jezik je bil takrat latinski; obredne knjige; obredna posoda; obredna oblačila / črnski obredni plesi; obredne maske ♦ etn. obredni kruh kruh, pečen ob krstu, poroki in za določene praznike; obredne pesmi 2. ekspr. slovesen, svečan: oče je natakal vino z obrednimi kretnjami obrédno prisl.: obredno si natlačiti pipo; obredno se posloviti ∙ biti obredno čist v judovski religiji biti tak, da sme opravljati verski obred ali se ga udeležiti; biti tak, da sme biti darovan pri verskem obredu ♪
  16.      obrégati se  -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: ob vsakega se obrega / obregati se ob način dela / obregati se nad stanovanjem jeziti se, kritizirati ga 2. nejevoljno, zadirčno govoriti: postal je čemeren in se je začel obregati; kakšno je to vaše vino, se je obregal ♪
  17.      obrégniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešati v stvar, ki se govorečega ne tiče: ob vsakega gosta se obregne; obregniti se ob organizacijo dela; včasih se obregne vanj zaradi zamude / marsikdo se je obregnil ob njeno vedenje 2. nejevoljno, zadirčno odgovoriti: prijazno jo je ogovoril, ona pa se je obregnila; kaj mi mar, se je obregnil / obregnil se je nad menoj, naj se poberem ♪
  18.      obregováti se  -újem se nedov. (á ȗ) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: vsi se obregujejo ob fanta; obregovali so se ob delo komisije / obregovati se nad obrtniki jeziti se 2. nejevoljno, zadirčno govoriti: gospodinja se že spet obreguje; kako je len, se je obregovala ♪
  19.      obrejíti  -ím tudi obréjiti -im dov., obréji; obréjil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) povzročiti brejost: bik obreji kravo obrejíti se, tudi obréjiti se postati brej: krava, psica, svinja se obreji obrejèn -êna -o tudi obréjen -a -o: obrejena žival ♪
  20.      obrekljív  -a -o prid. (ȋ í) ki (rad) obrekuje: obrekljiv človek / pog. obrekljivi jeziki obrekljívo prisl.: obrekljivo govoriti o kom ♪
  21.      obrekljívec  -vca m (ȋ) kdor (rad) obrekuje: verjeti obrekljivcem; jeziti se na obrekljivce ♪
  22.      obrekoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor (rad) obrekuje: ne ozirati se na obrekovalce / obrekovalci naše države ♪
  23.      obrekoválnica  -e ž (ȃ) 1. ekspr. prostor, kjer se (rado) obrekuje: po mestnih obrekovalnicah je nabral veliko novic 2. žarg., gled. prostor v bližini odra, kjer igralci čakajo na nastop: v obrekovalnici so igralci hvalili drug drugega ♪
  24.      obremenílen  -lna -o prid. (ȋ) ki obtožuje, dolži: obremenilna priča / obremenilna izpoved; obremenilno gradivo / obremenilne okoliščine ◊ jur. obremenilni dokaz; teh. obremenilni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost kakega strojnega dela glede na obremenitev ♪
  25.      obremenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obremeniti: a) obremenitev dvigala; maksimalna obremenitev mostu / zaradi prevelike obremenitve se je ladja potopila b) obremenitev učencev z domačimi nalogami; obremenitev na delovnem mestu / psihična, živčna obremenitev; obremenitev vida c) obremenitev motorja, stroja; obremenitev nosilne vrvi / dopustna obremenitev; obremenitev na nateg č) obremenitev proračuna ● davčne obremenitve davki; znaki dedne obremenitve dedne obremenjenosti ◊ grad. ekscentrična obremenitev ki ne deluje na sredino konstrukcije; koristna obremenitev ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve; strojn. dinamična obremenitev ki se s časom spreminja ♪

   12.674 12.699 12.724 12.749 12.774 12.799 12.824 12.849 12.874 12.899  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA